Tischlerjeva dvorana se je hitro napolnila, saj sta NSKS in KKZ napovedala slavnostni večer s pisateljem Josefom Winklerjem. Prireditev se je začela s pozdravnimi besedami predsednika Krščanske kulturne zveze Janka Krištofa. Pojasnil je, da so pisatelja Josefa Winklerja uvrstili med Einspielerjeve nagrajence, ker si je prizadeval »za enakopravnost koroškoslovenske književnosti ter za pomen slovenskega jezika kot bistven in enakopraven del dežele Koroške«.
Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), je obiskovalcem prireditve predstavil pomen duhovnika, politika, publicista in kulturnika Andreja Einspielerja, po katerem so nagrado poimenovali, predstavil pa je tudi pomen Andrejevega nečaka, Gregorja Einspielerja. Gregor je ustanovil prvo politično organizacijo koroških Slovencev, ki se je imenovala »Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem« in je bil 8. novembra 1920 kot »nevaren agitator« izgnan iz Avstrije.
Sledil je zelo rahločuten nagovor Zdenke Hafner-Čelan, ki se je zazrla v preteklost pred časom plebiscita. »Tudi pred tem je obstajala neka avstrijska država, v kateri so Slovenci živeli skupaj z nemško govorečimi sosedi, najpozneje od leta 1192. (…) Tej državi so od leta 1278 vladali Habsburžani, ki so vsi govorili tudi nekaj jezikov svojih podložnikov, Maksimilijan I. je govoril celo slovensko. Po pomladi narodov leta 1848 so v avstrijskem delu monarhije začeli izdajati uradni list v desetih jezikih, med drugim tudi v slovenščini. Decembrska ustava je v letu 1867 uzakonila pravico do ohranjanja in negovanja narodne pripadnosti in jezika ter enakopravnost jezikov v javnem življenju.« Temelji enakopravnosti so torej bili postavljeni, »potem pa se je očitno zalomilo«. Josef Winkler se je zavzemal za enakopravnost literature, za Florjana Lipuša, ki že desetletja piše v slovenščini. Josef Winkler se je zavzemal za spremembe določil pri podeljevanju nagrad za literaturo oz. za pravice nenemško pišočih avtorjev, ki naj imajo dostop do istih priznanj kot nemško pišoči. Literarno ustvarjanje naj se torej ne vrednoti glede na izbiro jezika, v katerem nastaja. Lavdatorka je omenila: »Beseda je Winklerjevo orodje in orožje.«
Po prejemu nagrade je besedo dobil slavljenec, ki je publiki opisal prizore iz svojega otroštva in spomine na očeta, ki je občasno zagovarjal vojno in nacizem, vendar z vojnimi anekdotami otrok ni mogel navdušiti. Razodel je tudi spomine na strah, ki ga je širil Heimatdienst, dokler ga mladi Josef ni »izobčil« in ga odnesel v stranišče, kjer je služil kot toaletni papir. V vsem tem času pa Josef Winkler ni vedel, da na Koroškem živi slovensko govoreča narodnost. Zamolčan paralelni koroški svet se mu je odprl šele v 70-ih letih.
V zaključnih besedah svojega govora je nagrajenec dejal, da je več kot pol stoletja trajalo, da je najvišje literarno priznanje Republike Avstrije prejel koroški Slovenec, ki ustvarja le v slovenskem jeziku. Javnost je končno razumela, da je literatura koroških Slovencev tudi avstrijska literatura. Letos pa je veliko državno nagrado prejela Anna Baar z nenemškim maternim jezikom, ki pa piše le v nemškem jeziku.
Einspielerjevo nagrado Winkler posveča svojemu pokojnemu prijatelju Fabjanu Hafnerju, ki ga je označil kot odličnega strokovnjaka, tenkočutnega literata in sočutnega človeka. Za glasbeni okvir podelitve je poskrbel Oktet Suha. Izbor pesmi je tematsko prilagodil dogodku in z zadnjo pesmijo Anzej opozoril na vprašanje jezikovnega prestiža, ki še vedno vpliva na rabo slovenščine v nemškojezikovnem okolju.
Več slik najdete tukaj: Povezava
