Veleposlanik, zgodovinar in jezikoslovec dr. Janez Šumrada je na Univerzi v Ljubljani končal študij angleščine in francoščine s književnostjo in zgodovino ter leta 1993 doktoriral. Je prejemnik dveh francoskih odlikovanj, v Sloveniji pa je prejel Trubarjevo priznanje za knjigo »Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika« (Mohorjeva Celovec, 2021), ki je bila predstavljena v sredo, 13. aprila na Generalnem konzulatu RS v Celovcu.
»Dr. Janez Šumrada je zelo dober poznavalec obdobja Napoleonovih Ilirskih provinc,« je po pozdravni dobrodošlici o avtorju knjige povedal generalni konzul Anton Novak. Poleg dr. Šumrade sta bila gosta še recenzent dr. Bogdan Kolar in dr. Ludvik Karničar, ki je v knjigi napisal predgovor. Navzoče je pozdravil tudi direktor Mohorjeve družbe Franz Kelih, ki je pre-bral utemeljitev za Trubarjevo priznanje, podeljeno dr. Šumradi: »Primičev prevod s področja diplomacije, ki bi, če bi bil tedaj objavljen, pomembno prispeval k oblikovanju strokovnega jezika in povezovanju slovenskega prostora s širšo evropsko družbo, je Šumrada pospremil z obširno študijo, priročnim slovarjem neznanih in manj znanih izrazov in kritičnim aparatom ter ga objavil v obsežni monografiji. /…/«
»Listi, pisani med rimskim in francoskim cesarskim dvorom«, osrednja tema predstavljene knjige, so po zapisu recenzenta dr. Golca »prvo slovensko diplomatsko besedilo, nastalo kot prevod izpod peresa premalo znanega Janeza Nepomuka Primica, ki prihaja pred slovensko strokovno javnost z več kot 200-letno zamudo«. Janez Nepomuk Primic (1785–1823) je bil razsvetljenec, književnik, profesor in pobudnik za ustanovitev stolice slovenskega jezika na graškem liceju, kjer je poučeval. Po doslej znanih podatkih je v pismu svojemu učitelju Valentinu Vodniku kot prvi napisal besedo Slovenija.
Zunanjepolitične razmere so bile takrat prehude – Napoleon je napadel habsburško monarhijo – da bi omogočile izid prvega slovenskega diplomatskega besedila. Rokopis je obležal v Primičevih papirjih, po njegovi smrti je prešel v posest dvornega knjižničarja Jerneja Kopitarja in nato v zdajšnji NUK (Narodna in univerzitetna knjižnica), pojasnjuje dr. Šumrada in nadaljuje: »Leta 2001 sem v Ljubljani pregledal celotno Primičevo zapuščino in že takrat sem videl ta rokopis, nisem pa vedel, za kaj gre. V rokopisu so bili omenjeni papež, kardinali, Napoleon, njegov minister za zunanje zadeve itn. Zasvetila se mi je žarnica v glavi šele, ko sem leta 2006 v pariškem antikvariatu našel Hormayrjev nemški prevod – natisnjen v knjigo, jo začel listati in rekel: ‘To je pa to!’ Primic je prevajal po Hormayrjevi knjigi, ki je izšla z letnico 1808, v resnici 1809, in le raziskave so pokazale, da jo je napisal Josef von Hormayr, ker je sicer anonimna. Takoj sem se lotil zadeve, jo transkribiral, Primic je imel na srečo čudovit rokopis, pisal pa je seveda v bohoričici, ne v gajici. In ko sem to naredil, je bilo že ogromno gradiva, ki sem ga rabil, na internetu. Tako da sem v uvodni besedi te knjige uspel zgodbo nekako zaokrožiti – tako evropsko kot slovensko zgodbo te zadeve, ki bi bila lahko v veliki meri vplivala motivacijsko na Slovence v odporu proti Napoleonu, če bi bili za to vedeli. Napoleon je seveda konflikte s papežem zelo dobro skrival, ‘kot kača noge’, in se je o tem zelo malo vedelo.«
Predstavitev knjige je bila nadvse zanimiva in je pritegnila pozornost obiskovalcev. Odkrila je nove poglede na zgodovinske okoliščine v času Ilirskih provinc in poudarila pomen jezikoslovnega dela Janeza Nepomuka Primica.
