Drabosnjakov-Lajovičev Pasijon v Domu glasbe

Na veliko sredo (13. 4. 2022) so v Celovcu gostovali Simfoniki RTV Slovenije (koncertna mojstrica Kana Matsui) z dirigentom-maestrom Urošem Lajovicem in solisti, z violinistko Lano Trotovšek in pevci, sopranistko Marto Močnik Pirc (Mati Marija), tenoristom Dejanom  Vrbančičem (Kronist-Evangelist), baritonistom Jožetom Vidicem (Sin Jezus), Komornim zborom Ave (zborovodja Gregor Klančič, ki je nastopil obenem tudi kot solist-organist). Na sporedu je bila glasba »očeta« slovenske sodobne glasbe Uroša Kreka (1922–2008) Inventiones ferales za violino in godala (1963) in vokalno-inštrumentalna freska Poglavje iz Pasijona Andreja Šusterja Drabosnjaka dirigenta in našega komaj kaj znanega skladatelja Uroša Lajovica (1944). Že uvodoma lahko rečem, da je šlo za aktualno in vsebinsko še kako potrjeno in utrjeno glasbo velikega tedna, ki jo je po ljubljanski praizvedbi (17. 4. 2019) zdaj kronala še bližina domovanja A. Š. Drabosnjaka, še enega od morda najbolj popularnih bukovnikov (tj. literarno nešolanih ljudskih piscev) z Drabosinj pri  Kostanjah; v izvirnem domačem jeziku, ki pa so ga glavni organizatorji tega koncerta, Krščanska kulturna zveza (KKZ), SPD Drabosnjak Kostanje in SKD Celovec-Dušnopastirski urad, kronali še s prevodom (libreta) v sodobni slovenski jezik.

Predsednik KKZ Janko Krištof je v uvodu omenil, da je šlo v tem primeru gostovanja eminentnih slovenskih glasbenikov s povsem določeno programsko podobo aktualnega časa in prostora za nedvomno velik (glasbeni) dogodek. Trpkost celotnega projekta v izjemno akustični (koncertni) dvorani je uvedla prva trpkost tega večera, Krekove Inventiones ferales. Mejni trenutki iz Krekove glasbe – partiture za godala in vprašanja človeškega bivanja pa so se nadaljevali na mnogo bolj dramatski ravni v Drabosnjakovem-Lajovičevem Pasijonu.

Pedstave in dialogi Matere Marije in Sina Jezusa z vmesnimi vzkliki Kronista ter zbora pa so dodali svoje še v razširjeni (komorni) orkester. Kajti godalom, ki so v celovškem Domu glasbe pred številno publiko izzveneli v vsej svoji polnosti, so se pridružili (po partituri) še (po dve) flavti, oboi, fagota, rogova, (ena) trobenta, par timpanov, čelesta in orgle. Delo predstavlja v dirigentovem skladateljskem opusu eno od redkosti (kot diplomsko delo iz kompozicije v razredu akademika Matije Bravničarja, 1967) in je poleg edinega tovrstnega dela iz slovenske glasbene preteklosti oratorij Assumptio Beatae Mariae Virginis/Vnebovzetje Blažene device Marije iz leta 1912 sploh še edino tovrstno (uglasbeno) delo.