Učiteljica Natalja Pinter je soustanoviteljica Slovenske iniciative Dunaj: Na Dunaju bi imeli dovolj otrok za dvojezični razred

Natalja Pinter, doma iz Šentjanža v Rožu, je zaključila Pedagoško fakulteto v Celovcu, zatem je sodelovala pri programu Erasmus na Portugalskem. Nato je študirala arabščino ter opravila univerzitetni tečaj »Nemščina kot tuji jezik«. Na univerzi v Jordaniji je delala kot asistentka. Leta 2014 je soustanovila Slovensko iniciativo Dunaj (SID), ki deluje kot povezovalno stičišče za na Dunaju živeče (koroške) Slovence in Slovenke. Z možem in s svojimi tremi otroki živi na Dunaju. Pinter dela kot učiteljica na celodnevni šoli v Pfeilgasse. Pogovor o poklicni in življenjski poti, slovenščini na Dunaju ter delovanju SID.

Ste učiteljica in delate v celodnevni šoli v Pfeilgasse na Dunaju. Zakaj ste se odločili za ta poklic?

Natalja Pinter: Pravzaprav sem najprej hotela postati režiserka ali etnologinja. Po maturi sem preživela eno leto v Gani in preko organizacije za prostovoljce sodelovala pri medicinskem projektu. Bilo nas je okoli 20 oseb predvsem iz Evrope, razdelili pa so nas po vsej deželi. Projekt se je ukvarjal z iztrebljanjem gvinejske ali medinske gliste. Asistirala sem v bolnišnici, po vaseh pa smo pazili, da glista ne bi ponovno okužila pitne vode. Ta projekt je bil zelo zanimiv in spoznala sem, da bi rada delala nekaj praktičnega. Nekaj, kar je blizu človeku. Važno mi je tudi bilo, da lahko povsod izvajam svoj poklic. To je bil moj razlog za učiteljski za poklic. Gotovo pa so mi bili zgled tudi starši, saj izviram iz učiteljske družine in oba, oče in mama, sta to delo zelo cenila. To je gotovo tudi vplivalo na mojo odločitev.

Mnogo ste potovali. Med drugim ste bili v Egiptu, Jordaniji in Siriji in govorite tudi arabsko. Kakšen je vaš odnos do arabskega sveta?

Ob študiju na pedagoški fakulteti sem šla z Erasmusom na Portugalsko. Ko sem se vrnila v Avstrijo, nisem hotela takoj začeti s poučevanjem. Odločila sem se torej, da bom nadaljevala s študijem. To pa sem storila v Gradcu. Zanimal me je univerzitetni tečaj »nemščina kot tuji jezik«. Prvo leto me niso sprejeli, s tem pa sploh nisem računala. Odločila sem se, da se bom v tem času naučila dodatni jezik. Profesorica arabščine, ki je delala na inštitutu, me je takoj prepričala in naslednji dve leti sem študirala arabščino. Potem sem pol leta prakticirala kot asistentka na univerzi v Amanu, glavnem mestu Jordanije. Tako sem prišla prvič v stik z arabskim svetom. Potovala sem tudi v Sirijo, Palestino, Izrael in Egipt. V Egiptu pa sem spoznala svojega bodočega moža.

Kako ste doživeli čas v Jordaniji ter potovanja v sosednje dežele Jordanije?

Na univerzi sem v tečajih poučevala nemščino kot pogovorni jezik. S študenti in študentkami smo se torej praktično učili nemščine. Jordanijo imam v spominu kot čudovito državo! Tam živi tudi mnogo Palestincev in palestinsko vprašanje je tam zelo prisotno. Leta 2004 je bila tudi smrt palestinskega politika ter Nobelovega nagrajenca za mir Jassira Arafata velika tema.

Kako vpliva vaša identiteta kot identiteta koroške Slovenke na vaše delovanje v poklicu?

Ta močno vpliva na moj poklic! Od vsega začetka, ko sem začela delati kot učiteljica na Dunaju, me je motilo, da je v diskurzu okoli jezikovnega pouka vedno veljalo, da naj se otroci z nenemško materinščino čimprej naučijo nemško. Ti otroci se itak zelo trudijo in tudi hitro se učijo, a ta hitrost za učitelje pogosto ni zadostna. Vedno me je jezilo, da se materinščine otrok ne ceni oz. sploh ne upošteva. Osebno me taka ošabnost zelo moti. Vsi naj bomo enakopravni in naj izkazujemo drug drugemu spoštovanje.

Na Dunaju imajo otroci številne materinščine. Včasih poučujem razrede, v katerih se govori enajst, dvanajst različnih jezikov. Največ otrok govori pa BKS (bosanščino, hrvaščino, srbščino), turščino, arabščino, dari in farsi. Pogosto sem imela v razredih projekte, v katerih smo se ukvarjali z jeziki, ki jih otroci govorijo doma. V projektih sem vedno sodelovala z društvi, ogranizacijami in posamezniki, ki pripadajo tem jezikovnim skupnostim.

Kako lahko učno osebje spremeni pogled na druge jezike in jih začnejo videti kot dodatne vire znanja in ne kot breme?

Mislim, da to že mnogi počnejo in se tudi pri delu trudijo, da to perspektivo posredujejo otrokom. Menim pa, da je to splošen problem in da bi se učitelji in učiteljice morali veliko bolj upreti smernicam učnega načrta. Otroci naj se v teku dveh let naučijo toliko nemščine, da so na isti ravni s sošolci z nemško materinščino. To je ogromen pritisk in mnogi tega ne morejo doseči. Mi učitelji bi morali biti bolj pogumni in se požvižgati na te naloge in na pravila šolskega sistema. Otrokom naj ne bi oteževali življenja.

V vaši šoli v Pfeilgasse obstaja dvojezični razred. Učna jezika sta nemščina ter znakovni jezik. Kako deluje ta razred?

To je večstopenjski razred. Obsega učence od prve do osme stopnje. Najstarejši dijaki in dijakinje so stari 14 let, pouk pa je dvojezični. Več učiteljev poučuje istočasno. Vedno je prisoten učitelj ali učiteljica znakovnega jezika. Vsi otroci, tudi tisti, ki niso gluhi ali naglušni, se učijo znakovni jezik. Ta dvojezični pouk pa je omejen na ta razred, v katerem jaz ne poučujem. Lepo pa je, da so pri šolskih prireditvah vedno prisotni tudi tolmači.

Kakšen je položaj pouka slovenščine na Dunaju?

Na Dunaju bi imeli dovolj otrok za dvojezični razred. Težava je v tem, da dunajske javne šole sprejemajo le otroke iz okolice šole. Če npr. z družino živim v petnajstem okraju, moj otrok ne more kar tako obiskovati šole v osmem okraju. V tem sistemu torej ni možno, da ustanoviš dvojezični razred za otroke z vsega Dunaja. Prejšnji inšpektor je v pogovorih z nami izjavil, da tega ne bodo spremenili ter da ne bodo delali izjem. Če bi to omogočili Slovencem, potem bi to lahko zahtevale tudi druge skupine. Zadržek je bil tudi bojazen, da bi se to lahko razvilo v elitarno smer. Ta kritika je prišla predvsem s strani levice. Ta okoliščina je torej vzrok, zakaj ni slovensko-nemškega razreda na Dunaju.

Kje se lahko otroci aktualno učijo slovenščino na Dunaju?

Obstaja možnost obiskovanja dvojezičnega pouka, ki ga organizira Republika Slovenija. Pri tem pouku obstajajo različne skupine – od skupin za majhne otroke do skupin za odrasle. Potem imamo na Dunaju tudi pouk materinščine, ki poteka enkrat tedensko popoldan na ljudski šoli oz. gimnaziji v prvem okraju. To sta dva javna šolska tečaja za otroke.

Ste soustanoviteljica »Slovenske iniciative Dunaj« (SID), ki omogoča posredovanje slovenščine ter združevanje na Dunaju živečih (koroških) Slovencev ter Slovenk. Kaj so ponudbe in cilji društva?

Po več srečanjih s slovenskimi ter koroškoslovenskimi družinami smo se leta 2014 odločili ustanoviti društvo, ki se osredotoča na delo z otroki. Takšne organizacije prej ni bilo na Dunaju. Cilj društva je bil od nekdaj ustvariti okvir, v katerem se lahko srečujejo slovensko govoreče osebe, še posebej slovensko govoreči otroci. Otroke namreč zelo spodbuja, če spoznajo druge otroke, ki doma tudi govorijo slovensko. Začeli smo redno organizirati prireditve za otroke, ki so bile zelo pozitivno sprejete.

Tudi gledališka dejavnost je pomemben del dela SID. Kaj ponujate na področju gledališča in lutkarstva in zakaj je gledališka dejavnost pomembna za otroke?

Pri SID je vedno v ospredju jezik. Če so otroci sami ustvarjalni, ima to zelo pozitiven učinek na učenje jezika. Pomembno je, da imajo otroci tudi na kreativnem področju možnost izražanja v materinščini. To omogoča bolj čustven dostop do jezika.

SID ima lastno gledališko skupino. Ker je na Dunaju mnogo družin iz Slovenije, je pogovorni jezik med otroki večinoma slovenski.

Ponujamo pa tudi gledališki abonma za otroke SIDEK. Zgledovali smo se po Kakajčku iz Šentjanža, organiziramo pa pet predstav na leto. Lutkovne in gledališke skupine prihajajo iz Slovenije in pri nas nastopajo na različnih lokacijah.

Kaj so načrti SID za leto 2024?

Ena predstava SIDEK je že bila, naslednja bo marca. Naša otroška gledališka skupina bo nadaljevala z delom pod vodstvom Nike Sommeregger. Organiziramo tudi glasbene delavnice za otroke od dveh do pet let. Delavnice ponujata Lara Rutar in Mira Gregorič. Za manjše otroke ter za starše pa prirejamo tudi neformalna srečanja, npr. v kavarnah.

Na splošno je težavno, ker SID nima lastnih prostorov. Za bodočnost bi si želela stalen kraj za društvo.

SID sodeluje tudi z organizacijami iz Slovenije, npr. s knjižnico Mirana Jarca iz Novega mesta. Tudi s Künstlerhausom sodelujemo. Mirjam Prochazka vodi delavnice o razstavah za mladino in otroke. Prirejamo tudi branja v slovenščini za bralno značko. Za odrasle pa ponujamo pevski zbor.