Klic srca

Človek išče ljubezen svojega življenja in včasih jo najde tam, kjer je sploh ne bi pričakoval. Takšen par sta Magda in Jörg Errenst, oba profesorja matematike in športne vzgoje. Magda iz izseljenske družine in Jörg, Nemec s severa Evrope, sta bila otroka povojnih let in sta se zaljubila v časih, ko so bili spomini na vojno trpljenje še zelo živi, predsodki pa veliki. Razdalji in  težavam navkljub sta sledila klicu srca.

Kako sta se spoznala?

Jörg Errenst: Kot dijak sem bil poleti gost v penzionu Pörtsch v občini Škofiče. Tukaj so naši prijatelji imeli poletno domovanje, vzeli so nas s sabo, v penzionu pa sem spoznal Mag­­do. S starši smo več let s severa Nemčije prihajali na poletni dopust na Koroško, zato sva se z Magdo videvala le poleti, med šolskim letom pa so pisma potovala sem ter tja. Prijatelji so se šalili in govorili, da tako veliko pišem, da bo Magdo poročil poštar, ne pa jaz. To me ni zanimalo, Magda je bila moja ljubezen na prvi pogled. Ko sva se spoznala, sva hodila na sprehode in že po enem tednu je bilo obema vse jasno … čeprav sva bila stara šele sedemnajst let. 

Zaključil sem šolo in začel študirati, kmalu pa se mi je pridružila Magda, tako da sva v mestu Aachen skupaj študirala matematiko in šport.

Magda Errenst: Ko sva se spoznala, me je presenetila Jörgova muzikalnost. Imela sva iste hobije, njegovo čustveno muziciranje pa me je prepričalo, da Jörg ni eden tistih Nemcev, ki so izseljevali koroške Slovence. Oče je sprva trpel, ker so se mu ljudje smejali in govorili: »Izseljeni ste bili, tvoja hčerka bo pa Nemca vzela.« Midva z Jörgom tega nisva poslušala, bila sva zaljubljena do ušes. 

Kakšen je bil vstop v resno življenje?

Jörg Errenst: Resno življenje se je začelo, ko sem končal študij. Razmišljala sva, kje bi lahko živela. Magda je bila navezana na domovino, mene pa so narava, zdrava okolica, predvsem pa družina Pörtsch navdušile za Koroško, zato sva se odločila za vrnitev. Nekateri prijatelji z nemškega severa so se čudili in si tega niso mogli predstavljati. Na Koroškem so se kot turisti sicer dobro počutili, ampak situacije s slovenščino niso intenzivno doživeli. 

Ker je Magda pozneje začela s študijem, ga je tudi kasneje zaključila, tako da sem se najprej sam preselil na Koroško in sem čakal, da se vrne tudi ona. Na šoli v Vetrinju so iskali učitelje, tako da sem kmalu dobil delovno mesto, šola pa je že čez leto dni postala samostojna gimnazija (BRG Viktring), kjer sem delal 35 let. 

Ko se je Magda vrnila na Koroško, sva najela počitniško stanovanje, ki sva ga morala sprazniti, ko so prišli gostje, in si poiskati novo bivališče. Tako sva se v prvem letu kar štirikrat selila. Dobila sva prvega otroka, Magda se je zaposlila na Slovenski gimnaziji, pozneje sva dobila še drugega otroka, zgradila sva hišo, življenje je steklo … Veselilo me je, da nisem le jaz sledil svoji ženi, temveč so tudi moji starši sledili snahi in se po dedovi smrti preselili na Koroško. V isti hiši smo živeli 20 let.

Kako pa je bilo s slovenščino?

Jörg Errenst: Jeziki so me vedno zanimali. V šoli sem se poleg nemščine učil latinščino, francoščino in angleščino. V družini moje žene so govorili slovensko, zato sem bil prisiljen naučiti se jezika. Vedno sem spraševal: Kako se reče to? In kako se reče to? Danes v bistvu skoraj vse razumem, moj aktivni besedni zaklad pa je precej omejen, verjetno zato, ker sem v poklicu imel opravka predvsem z nemško govorečimi. 

V okolje in v slovensko skupnost sem se hitro vživel. Pel sem v Partizanskem zboru in v Zboru Rož, zdaj pa sem glasbeni vodja tamburaške skupine »Stara banda«. Vedno sem bil tudi športno aktiven, zelo rad sem igral odbojko. Pri hobijih sem si oblikoval prijetno okolje, kjer vlada pozitivno vzdušje, zato zaradi slovenščine nisem imel težav.

Z otrokoma sem govoril nemško, Magda pa je z njima govorila slovensko. Tako delamo zdaj tudi z vnuki. Jaz z njimi govorim nemško, oni pa si med sabo pomagajo. En vnuk je pri šestih letih jezikovno zelo spreten, druga dva pa govorita bolje slovensko kot nemško.

Je bila selitev na Koroško prava odločitev?

Jörg Errenst: Ja, seveda. Čeprav sem odrasel v mestu, sem na Koroškem spoznal, da sploh nisem mestni človek. Tukaj se zelo dobro počutim.  Že dolgo me nič več ne vleče nazaj, ostal bom na Koroškem.