»Videlo se je, da držimo skupaj«

Blaž Gregorc: Začeli smo slabo. Na začetku nam ni šlo vse po načrtih. Ampak »slab začetek, dober konec«, pravi pregovor. Spomnim se, da smo na začetku imeli probleme, v prvih desetih tekmah sploh nismo utegnili dati gola. Imeli smo veliko priložnosti, veliko strelov, realizacija pa je bila res slaba. Ampak potem smo se nekako dvigali iz meseca v mesec. Na koncu pa smo, mislim, igrali res dobro. 

Mislim, da je bilo pomembno to, da smo igralci res držali skupaj in da smo ustvarili res dobro atmosfero v garderobi. Potrebuješ seveda tudi kvalitetne igralce, ampak mislim, da je bila ključnega pomena tudi dobra atmosfera. 

To se je začelo na prijateljskem turnirju, ki smo ga imeli v Kitz­bühlu. Po tekmi imamo v garderobi zmeraj glasbo, kadar zmagamo. Lukas Haudum je predlagal to pesem. Potem pa sva z Rokom Tičarjem, ki sva oba Slovenca, seveda rekla, da sva za to pesem. Nekako so jo potem vsi vzljubili in vsak je začel peti po svoje. Tako je postala na koncu kar naša zmagovalna pesem. 

Zelo lep je ta spomin, ker je bila četrta tekma, to lahko rečemo, zelo odločilna. Če vodiš pri zmagah s 3:1 ali pa si na 2:2, je to res velika razlika. Prejel sem ploščico res lepo podano, tako da sem potem samo še nekako ustrelil in upal, da bom zadel, in je šlo.

Pred sezono sem veliko slišal, da so zelo dobri navijači. Na začetku je še bilo nekaj navijačev na tribunah, na koncu nič več. Tako letos navijačev nisem doživel v takšni meri.

Spet je bilo zelo specifično zaradi korone. Je lepo mesto, predvsem ob jezeru mi je zelo všeč. Tam sem se veliko sprehajal z ženo, otrokom in kužkom. 

Rok Tičar: Imel sem dobre občutke že od vsega začetka. Začutil sem neko kemijo, ki smo jo potem skozi celotno sezono še nadgrajevali in na koncu se je tudi pokazalo, da smo držali drug z drugim. Videlo se je, da držimo skupaj, tudi kadar nam mogoče ne gre tako dobro. To je naša najboljša točka, da smo kot ekipa kot ena družina, predvsem v takih težkih časih, ko smo veliko časa preživeli skupaj in bili zaprti v mehurčku. 

Najprej sem pomislil na to, da nam je uspelo. Zelo sem bil ponosen na fante. Mislim, da imamo zelo mlado ekipo, ki bo v prihodnosti še veliko dosegla. Imamo veliko nadarjenih igralcev, ki bodo tudi v avstrijski reprezentanci igrali pomembno vlogo. Predvsem me veseli, da so fantje kljub temu, da so še mladi, dobili priložnost in so jo tudi zelo dobro izkoristili. Na to sem zelo ponosen. To me navdaja z optimizmom za naprej.

Spomnim se še tistih časov, ko sem igral na Jesenicah. Bilo je zmeraj neverjetno vzdušje tukaj v Celovcu. Zelo težko je bilo igrati tukaj, ker je bil neverjeten pritisk na gostujoči strani. Sedaj, ko sem tukaj, pa je to res fenomenalno vzdušje. Navijači so naš šesti igralec, zagotovo. Škoda, da letos niso smeli spremljati v živo večine tekem. Zelo jih pogrešamo, ni lahko igrati pred praznimi tribunami. Ampak mogoče smo se tudi zaradi njih še toliko bolj potrudili in pa zaradi Adama Comrieja, ki je lansko leto nesrečno izgubil življenje. To nas je še bolj motiviralo in spodbujalo, da smo pokal pripeljali nazaj v Celovec.   

Super res. Mi smo se dobro znašli v Celovcu, zelo uživamo tukaj. Ko pogrešamo dom, se lahko zapeljemo domov v Radovljico, saj ni daleč. Hčerka hodi v dvojezični vrtec Mohorjeve. Žena je tudi zelo zadovoljna v Celovcu in uživa. Smo maksimalno zadovoljni z mestom in z vsem, kar nam ponuja klub. 

Vprašal sem v vrtcu, če so za to, da bi prinesel pokal, ko smo osvojili prvenstvo. Bili so za to. Z veseljem sem ga prinesel tja in naredili smo nekaj slik. Mislim, da je nekaj lepega za otroke, da se malo skupaj poveselijo, posebej zdajle, v težkih trenutkih pandemije.