Tisti, ki si v vsakdanjem pogovoru prihrani dodatek »Klagenfurt«, če govori o Celovcu ali (izven družine) »Koroška«, če govori o »Kärnten«, bo raje opustil hvalospev na glavno mesto Južne Tirolske. Bozen – Bolzano – Bulsan oz. Balsan se nahaja na območju, kjer si tri narodnostne skupine delijo življenjski prostor. Avtonomna provinca v Italiji se namreč lahko ponaša z nemškim, italijanskim in ladinskim prebivalstvom.   

Günther Rautz je vodja inštituta za manjšinske pravice na EURAC in združenja manjšinskih medijev MIDAS. Rodil se je na Koroškem, toda pred 20 leti se je preselil na Južno Tirolsko. O življenju v dveh manjšinskih realnostih, manjšinski situaciji na Južnem Tirolskem in politiki. 

Na Južnem Tirolskem, v Boznu – Bolzanu – Bulsanu oz. Balsanu obstajata tako univerza kot tudi Evropska akademija. Kako je prišlo do teh trojezičnih inštitutov?

Günther Rautz: Evropska akademija Bozen je bila ustanovljena 1992 kot društvo. Prvotno na Južnem Tirolskem nismo imeli univerze, ker so nemško govoreči vedno šli študirat na Dunaj, v Gradec ali Innsbruck, italijansko govoreči pa v Trento,  Milano ali Verono. Največja stranka Južno Tirolska ljudska stranka (Südtiroler Volkspartei – SVP), ki je desetletja imela absolutno večino glasov, je vedno rekla, da so materne univerze Južne Tirolske avstrijske univerze. To so rekli zato, da nemškogovoreča mladina ostane v deželi. Južna Tirolska je zelo bogata regija oz. zelo bogata italijanska provinca. Imamo pa isti problem kot slovenska manjšina na Koroškem, da se študenti in študentke ne vrnejo več, če gredo študirat v mesto. Zaradi tega je ekonomija masivno začela podpirati idejo lastne univerze. SVP pa še ni bila tako daleč, da bi ustanovila univerzo. Zato je nastal le raziskovalni inštitut. Obdelujemo »tipične« teme za Južno Tirolsko, npr. večjezičnost, pridobitev drugega jezika, zaščita manjšin, avtonomija, vprašanje federalizma, alpinska okoliščina itd. Univerzo Bozen so potem ustanovili 1997/98.  Prva fakulteta je bila ekonomska, toda tudi pedagogika je bila zelo aktualna. Prej vzgojitelji/ce v vrtcu in osnovnošoljski/e učitelji/ce niso obiskovali univerze, temveč neke vrste pedagoško visoko šolo. 1997/8 pa se je to spremenilo in v celotni Italiji so nato tudi ti poklici potrebovali univerzitetno diplomo. Nadalje je tudi bila potrebna ponudba za izobrazbo učiteljev v nemškem jeziku, posebej za Ladince. Danes obstajata tudi še fakulteti za informatiko in za kmetijstvo ter šola za dizajn. Univerza torej izobražuje študente/ke in EURAC raziskuje in nudi podiplomsko izobrazbo. 2001 se je ponudba na EURAC močno povečala z biomedicino, genetiko, alpinsko akutno medicino itd. Skupno imamo danes enajst inštitutov in okoli 500 sodelavk in sodelavcev. 

Ste vodja inštituta za pravice manjšin EURAC. Kaj so glavne naloge tega oddelka?

Avtonomija na Južnem Tirolskem velja na vsem svetu za vzorčni primer za to, kako se lahko miroljubno izgladi etničen spor ter kako lahko funkcionira sožitje v korist vseh jezikovnih skupnosti. Na Južnem Tirolskem imamo tri narodne skupnosti, nemškogovoreče, Italijane/ke in Ladince/ke. V 1960/70-ih letih smo imeli vročo fazo z bombnimi napadi in smrtnimi žrtvami. Lahko rečemo, da je skoraj prišlo do državljanske vojne. A potem so se le mirno zedinili ob sodelovanju Avstrije, Italije in Južne Tirolske. 1969, torej natančno pred 50 leti, so se končala pogajanja Južne Tirolske z Rimom za več avtonomije. Ta razvoj do avtonomije je bil v svetu edinstven. 1919 se je začelo s tem, da je Južna Tirolska prišla k Italiji, zatem fašizem in izzivi po drugi svetovni vojni. 1972 je prišlo do novega statuta o avtonomiji, ki je bil do leta 1992 udejanjen. To je proces, ki zdaj že traja sto let in se bo verjetno še dolgo nadaljeval. Danes prihajajo z vsega  sveta delegacije, da ta model študirajo. Seveda ga ni mogoče natančno prenesti na vsak primer, toda nekaj instrumentov manjšinskega varstva in avtonomije se lahko svetovno aplicira. Zato tudi mi mnogo potujemo in po vsem svetu predstavljamo svoje izkušnje. Organizirali smo konvent, kjer se je skozi celo leto diskutiral statut o avtonomiji iz leta 1972. Govorili smo o tem, kako bi ga lahko modernizirali in kaj so aktualni izzivi za manjšine. 

Pri zaščiti manjšine nikoli ne dosežeš konca, vedno se pojavljajo novi izzivi in situacija se spreminja. Potrebna je možnost za razvoj. Avtonomija je vedno v korist vsem ljudjem, ki živijo v neki regiji. Seveda je instrument varstva ladinske in nemške manjšine, ampak Italijani na Južnem Tirolskem prav tako korist od nje. Avtonomija prinaša subvencije in finančno podporo od dežele ali od internacionalnih organizacij v regijo. Pomembno je, da se to razume.

Kaj so aktualni izzivi  evropskih manjšin?

Eden izmed aktualnih izzivov je po moje nacionalizem, ki je znova vzplamenel. Le-ta je seveda močno antievropski in anti- EUjevski. Drugi izziv za vse manjšine so demografska vprašanja. Manjšine se vedno bolj starajo. Mladinci/ke se odseljujejo. Zaradi svoje večjezičnosti so veliko fleksibilnejši in tudi možnosti za poklic so večje. Lažje se gibljejo v dveh, treh realnostih, ker so zrasli v vsaj dveh kulturah. To je seveda zelo pozitivno. Problem je le, da teh bistrih glav potem manjka v manjšinskem območju. Tretji izziv je, kako ravnati z migracijo. Pogosto je prva reakcija avtohtonih manjšin, da se zapirajo. Morali pa bi biti odprti, kajti narodna skupnost pozna manjšinsko situacijo in bi morala pokazati več sočutja. 

Ste tudi vodja združenja manjšinskih medijev MIDAS …

MIDAS je evropsko združenje dnevnih časopisov v manjšinskih in regionalnih jezikih. K nam spadajo med drugim danski časopis v Nemčiji, finsko-švedski časopisi ali slovenski časopis v Trstu. To so manjši časopisi. Večji so npr. katalonski dnevni časopisi, ki imajo naklade do 100.000. Združenje je staro že 20 let in ima okoli 25 članov. Vsi časopisi, ki so člani MIDAS, izhajajo vsaj trikrat tedensko in vsaj 50 odstotkov besedil je napisanih v manjšinskem jeziku. 

Deželni glavar Južne Tirolske in politik SVP Arno Kompatscher je sedaj koaliral z italijansko Lego Nord. Kako ocenjujete ta razvoj?

Prvič SVP ne koalira s Partito Democratico (PD), torej s socialnimi demokrati, na ravni province. Za to obstaja več razlogov. Po statutih pa ni vlade brez koalicije – tudi, ko je SVP še imela absolutno večino glasov, je morala koalirati z nekaj italijanskimi deželnimi svetniki in svetnicami. Zdaj absolutne nima več. Če SVP ne bi koalirala z Lego, potem bi morala iti v trojno koalicijo z Zelenimi in s PD, ker glede na izid volitev morajo biti vsaj trije deželni svetniki Italijani. PD ima samo še enega. Zeleni pa so interetnični, imajo torej nemške in italijanske kandidate in kandidatke, nimajo pa dveh izvoljenih italijanskih kandidatov. To so tehnični problemi. Zaradi tega je bila koalicija z Lego v bistvu edina možna konstelacija. Nadalje se Italijani na Južnem Tirolskem dolgo niso počutili politično zastopani. Zdaj se je to spremenilo. Dodatno so politiki Lege na ravni province zelo pragmatični. Ne moreš jih primerjati s Salvinijem. 

Kako občutite sožitje italijanske, ladinske in nemške narodnostne skupine na Južnem Tirol-skem?

Živim že 20 let na Južnem Tirolskem. Kot Korošec pa imam nekako še vedno zunanjo perspektivo. V zadnjih dveh dekadah se je mnogo spremenilo. Vse institucije, v katerih narodnostne skupine niso ločene, npr. EURAC ali univerza, so izraz tega. To so pozitivni razvoji. Negativno pa je, da se jezikovne sposobnosti v drugem jeziku slabšajo. Nemškogovoreči obvladajo vedno manj italijanščine in obratno. Čeprav se v vseh šolah, ne glede na učni jezik, uči oba jezika, se maturanti in maturantke pogosto ne znajo pogovarjati v drugem deželnem jeziku. To je povezano s tem, da se vedno več Italijanov in Italijank preseli v večja mesta. Pristno srečanje oz. izmenjava torej na podeželju skoraj sploh ni več možna. Občine na podeželju postajajo skoraj čisto nemškogovoreče ali ladinske, mesta pa italijanska. 

Kako pomembni so zakoni in pravno urejanje za manjšine?

Sam sem jurist, torej je zame pravno urejanje zelo pomembno! Seveda pa najboljši zakon nič ne pomaga, če se ga ne udejanji. Potrebujemo to odgovornost politike in civilne družbe. Moramo gledati, da ljudje v vaseh in občinah, ki živijo skupaj, komunicirajo. Tudi pri konfliktih nikoli ne smeš drugega zapreti ven, temveč iskati diskusijo – tudi, če je spor! Bistvo je, da pridemo v pogovor. 

Konec septembra bodo spet volitve. Kako ocenjujete zasuk v desni politični spekter?

Krepitev politične desnice lahko opazujemo v vsej Evropi, ni italijanski ali avstrijski fenomen. Upajmo, da bo kmalu spet izginil! Pozitivno je, da je Van der Bellen predsednik republike in da je v Italiji sedaj sredinsko-leva vlada, čeprav so vsi mislili, da Salvinija ni mogoče več ustaviti. Tudi pri evropskih volitvah desničarji niso uspeli v takšni meri, kot se je prognosticiralo. Desnica se pogosto sama omeji oz. ustavi. To smo videli npr. pri t. i. Ibiza škandalu. Menim, da imajo ljudje, ki volijo desničarje, pogosto strah. To se pogosto tudi še medijsko izkoristi. Mogoče strahovi niti niso realni, a občutek je tak. Desničarji to kanalizirajo za svoje namene. Toda v bistvu je glavna naloga vsakega politika, ljudi in njihove skrbi resno jemati. V zadnjih letih se je razvilo, da se prebivalstvo ne počuti več nagovorjeno in iz strahu ali kot protest začne voliti desnico. Važno je, da politiki spet najdejo nazaj k človeku. 

Kako ocenjujete kot rojeni Korošec in Južni Tirolec po izbiri situacijo slovenske manjšine na Koroškem?

Zelo vesel sem, da smem živeti in delati v dveh manjšinskih realnostih. Mislim, da je na Koroškem glavni problem demografija, torej odseljevanje mladine. Tu bi morali začeti pri zastopniških organizacijah. Le-te bi se morale na novo izumiti, da lahko privabijo mladino. 

Ali obstaja posebna povezanost med koroškimi Slovenci in Južno Tirolsko?

Na vsak način obstaja posebna solidarnost med jezikovnimi skupinami Koroške in Južne Tirolske. To se je že začelo pod deželnem glavarju Durnwalderjem.  Rekel je, da bi radi spoznanja, ki jih je Južna Tirolska skozi leta pridobila, delili z drugimi manjšinami in jih podpirali. Tako je vlada pod Durnwalderjem podprla mnogo projektov na Koroškem in vlada pod Kompat-scherjem to nadaljuje. Nadalje so se zaradi evropskega procesa zedinjenja začele manjšine same povezovati. EU zato nudi dobro platformo in forum srečanja. Tako danes obstaja mreža zastopnikov in zastopnic manjšin. Vedo, s kakšnimi izzivi se posamezne manjšine soočajo in drug drugemu poskušajo pomagati. Na nacionalni oz. na evropski ravni skupno predstavijo teme. Če nastopiš kot evropska mreža manjšin, je možnost večja, da se uveljaviš.