V četrtek, 2. junija, je bila v Kulturnem domu v Pliberku prireditev ob jubilejih »Odra 73-Gledališča ob Dravi« in 62-letnice gledališkega ustvarjanja Walterja Juwana in Franca Kuežnika.
Jožko Hudl in člani »Odra 73« so vabili v Kulturni dom Pliberk na prireditev ob 62-letnici gledaliških nastopov igralcev Franca Kuežnika in Valterja Juwana. Prireditev so razširili še na 50. obletnico obstoja Odra 73. Sicer je Oder 73 svojo prvo igro »Kadar se ženski jezik ne suče« odigral že leta 1972. Ime Oder 73 pa je nastalo, ker so se tistega leta odločili, da bodo kot skupina delovali v Slovenskem prosvetnem društvu »Edinost« v Pliberku. Že pri prvi igri sta med drugim sodelovala Franc Kuežnik in Walter Juwan, režiserka je bila Anita Hudl, ki je skupino vodila do svoje smrti 1. oktobra 2012. Pod režijo Anite Hudl je skupina postavila na oder 30 premier z vsega skupaj več kot 220 nastopi. Gostovali so v Sloveniji, na južnem Koroškem in na Dunaju, leta 1976 so kot prva amaterska skupina sodelovali na Borštnikovem srečanju v Ljubljani.
Za obletnico gledališkega ustvarjanja Walterja Juwana in Franca Kuežnika so posneli film (Miha Dolinšek), v katerem se Juwan in Kuežnik v pogovoru z Vero Sadjak spominjata začetkov njune že dolgih dvainšestdeset let trajajoče poti po odrskih deskah.
Walter Juwan, rojen leta 1953 v Nonči vasi, je sprva sodeloval kot igralec pri farni mladini. Igral je pri gledaliških projektih Slovenske prosvetne zveze v Šentprimožu (Hlapci, Prizori s Prežihom), nastopal je tudi v filmih, med njimi »Srce je žalostno« v režiji Milene Olip. Juwan je leta 1985 ustanovil zelo uspešno avtobusno podjetje »Juwan«, živi pa v Apačah. Tudi Franc Kuežnik, rojen leta 1953, je sprva sodeloval kot igralec pri farni mladini, neprekinjeno od začetka pa tudi pri Odru 73. Sodeloval je pri številnih gledaliških projektih od Šentprimoža do Vogrč. Kot sodelavec Zadruge je dolga leta vodil poslovalnico v Globasnici.
Na četrtkovi jubilejni prireditvi je nastopal legendarni ansambel »Bellamies« (Emil Krištof, Stanko Sadjak, Albert Krajger in Rudi Kos), ki je »Oder 73« spremljal ob kabaretih. Franc Kuežnik in Walter Juwan sta še zaigrala kratek gledališki prizor »Kmet in fotograf«, ki je bil publiki zelo všeč. Vabljeni so bili vsi akterji (okoli 100), ki so v zadnjih petdesetih letih sodelovali pri prireditvah »Odra 73«. Ob koncu se je Franc Kuežnik zahvalil Jožku Hudlu: »Če Jožka ne bi bilo, tudi ne bi bilo Odra 73. Po smrti Anite je takoj delal naprej. Upam, da se bo vključila mladina, da bo šlo naprej.«
Več slik lahko najedete tukaj: Povezava
Franc Kuežnik in Walter Juwan: Kako se je začelo njuno potovanje po odrskih deskah?
Citirano iz filma, Juwan in Kuežnik v pogovoru z Vero Sadjak
Franc Kuežnik: Začelo se je v ljudski šoli, ko smo igrali na stari šoli na Humcu. Kaplan Maks Mihor nas je učil otroške igre.
Walter Juwan: Zadnji »šlif« je dal še Vinko Zaletel, ki nas je vozil na vaje. Zato smo ja igrali, da smo se lahko enkrat peljali z avtom (se smeji).
Franc Kuežnik: Verjetno smo imeli vaje popoldne kdaj ob nedeljah, tedaj ja doma še nismo imeli avta.
Walter Juwan: Vaje smo imeli tedaj, ko je imel fajmošter čas. Farna mladina je tedaj že igrala. To so bili Kušejov Lojz, Rešov Slavk in še drugi. Mihor je pa začel z otroško skupino. Nekaj let potem je nadaljeval Peter Sticker.
Franc Kuežnik: Kasneje smo nastopali v pliberški farni dvorani, ko je bil Peter Sticker kaplan v Pliberku. Tedaj smo smeli biti že zraven mladine.
Walter Juwan: Zelo smo bili ponosni, da smo smeli igrati z našimi »vzgledi«. Peter Sticker je to zelo dobro znal. Pri igri smo se učili slovenščine. Tisti uk je bil boljši, kot vsak uk v šoli. V šoli ti je bilo vse odveč. Tam si mislil »scheiß lerar, a ne more pokej meat in tiho bit«. Pri igranju si bil pa z veseljem zraven.
Franc Kuežnik: Veliko stvari je ostalo v spominu, ki jih ne moreš pozabiti. Če se spominjam časa, ko smo z Anito in Jožkom Hudlom ustanovili društveno gledališko skupino Oder 73. Skoraj vsako leto smo pripravili igro. S kabarejem smo tridesetkrat gostovali v Sloveniji. Po šihtu si moral kar hitro iti na igro. Pa skupina je držala skupaj, bili smo prijatelji za celo življenje. Veliko vaj smo imeli doma pri Jožku in Aniti Hudl.
Walter Juwan: Enkrat smo igrali v mestnem gledališču v Celovcu. Ker smo tam imeli precej vaj, sem prišel v stik z intendantom Herbertom Wohinzem. Po premieri smo sedeli v Volkskellerju in Wohinz me je vprašal, zakaj ne bi šel v Gradec. Sanjal sem o veliki gledališki karieri in šel sem v Gradec, bilo je kot svetovno potovanje. In čakal me je profesor, doktor je bil celo, dve uri sva se pogovarjala. Rekel mi je »für dich wird das kein Problem sein, weil du hast eine abgeschlossene Tischlerlehre und du hast noch immer die Möglichkeit dich zu entscheiden und Bühnenmeister zu machen.« In sem si mislil, nobenega rizika ni. In po dveh urah me profesor vpraša, ali si lahko študij sploh finančno privoščim. Potem sem pa že začel malo premišljevati. Atej je še bil zato, mati pa ne preveč. Rekla je: »Še šilinga ne. Pojdi nazaj delat k Vunčku, bo pa pokoj.«
