»Mrličožerec« ali »Der Leichenfresser« je zgodba Koroške, zgodba slabih dogodkov, ki so se zgodili približno v zadnjem stoletju (1900–2022). Ima torej žalostno vsebino, a obenem posebno moč zaradi neprekinjenega uporništva.
Mlada gledališka ekipa je pokazala velik trud in živahnost s svojo novo lutkovno predstavo Mrličožerec, ki je bila v okviru lutkovnega in gledališkega festivala Tribuna ter je posvečena praznovanju 50. rojstnega dne Lutk Mladje. Predstavo sta režirali Julija Urban in Ana Grilc, ki je zasnovala lutke, te je izdelala Nataša Herlec, številne kreativne elemente za sceno pa je izdelal Martin Messner. Ana Grilc je v gledališkem kolofonu poleg Riharda Grilca navedena tudi za scenografijo, navsezadnje pa je Ana Grilc avtorica dramske predloge – tj. kratke zgodbe, ki jo je objavila leta 2020 in zanjo prejela nagrado za novince in novinke mesta Celovec.
Kratka zgodba in dramatizacija
Kratka zgodba govori o »mrličožercu«, o sinu, ki si polasti »manjšinsko truplo«, kar je prispodoba koroških Slovencev; oče in stari oče sta stranska lika. Dramatizacija zgodbe se razvije v nadaljevanje družinske zgodbe, zgodbe življenj starega očeta, očeta in sina. Ti so glavni liki predstave, upodobljeni kot ptice ujede, župnik pa je bogomolka. Mrličožerec je skupek motivov in tem, ki so plod večletnega dogajanja, razmišljanja in snovanja, »kot da sem se 25 let svojega življenja ukvarjala s to tematiko in to se je kar ‘zlilo’ iz mene«, je opisala Grilc. Med drugim so to dogodki političnega nasilja na Koroškem, od začetnega prizora, pogreba Steinacherja (stari oče) do vzpona desničarskega politika Haiderja (oče). V lik očeta je Grilc vpletla »eno manj znanih zgodb na Koroškem«, to so zgodovinske meritve, poskus znanstvenega razlaganja, zakaj je potrebna usmrtitev vseh tistih ljudi, ki niso arijske rase. »Veliko je tudi uporniške zgodovine, torej zgodovina partizanov in partizank, ki so se skrivali v gozdovih, posebej oseba Helena Kuchar s partizanskim imenom Jelka, mislim, da je to rojakinja slovenske narodne skupnosti, ki je posebej mladim ženskam velika inspiracija za to, kako še vedno izvajati upor,« je povedala Grilc. »Ali pa drugi uporniški akti, kot so kraja selske volilne skrinjice leta 1976, ko se je izvajalo posebno ljudsko štetje. Pri nekaterih zgodbah inspiracija izhaja iz moje družine, uporniških aktov očeta in mame, ki sta se vedno postavila za slovensko narodno skupnost ter za pravice šibkejših.«
Igra, polna prispodob
V igri je uporabljenih veliko metafor, je dodala Grilc, ena od njih je v izjavi politično-ideološko desničarsko usmerjenega starega očeta, ko se loti mrliča – jajca in poje rumenjak: »Kura je resnica in bodočnost je beljak.« Geslo izhaja iz znanega vprašanja, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Stari oče je ptica, torej v tem smislu kura, ki sebe razglasi za resnico, mesijo prebivalcev domovine, in bodočnost je očiščena domovina, je beljak brez rumenjaka.
Od senčnega in objektnega gledališča do namiznih lutk
Glasbo v živo sta izvajala Lan Sticker in Dunja Gregorič na citrah, grafiko je ustvarila Elsa Logar, za tehniko sta poskrbela Jurij Zwitter in Luka Lampichler. Lutkarice (Ela Grilc – stari oče; Timna Katz – oče; Elsa Logar – sin; Meta Vouk – župnik; Dunja Gregorič – lipa; Lara Wulz, Selma Logar in Dana Gregorič – pijanci, K-slos idr.), vse zelo energične v nastopanju, so bile tudi dovolj glasne in vidno povezane. Lutke Mladje so prikazale množico načinov uprizarjanja, ki jih ponuja lutkovni svet: od senčnega gledališča in objektnega gledališča do namiznih lutk. Kdor si še ni ogledal te koroškoslovenske različice »živalske farme« (zgodba namiguje prav na to znano satiro Georga Orwella), si jo lahko ogleda še ta mesec v KD Pliberk in 13. aprila v okviru koroških kulturnih dni v Ljubljani.
