V farnem domu Sele je bila v soboto, 8. julija, ob 19. uri premiera z naslovom »Čudna šola« v izvedbi mlajše gledališke skupine Katoliškega prosvetnega društva Planina Sele.
Alenka Hain je režiserka in ob tem tudi avtorica dramskega besedila »Čudna šola«, nastalega pred nekaj leti. Uvod v prijeten poletni gledališki večer je povedala predsednica društva Milena Olip z navdihujočim citiranjem nekoč prebrane misli: »Ko boste močnejši na enem področju, boste ugotovili, da so postala obvladljiva tudi druga področja in naslednja stvar, ki jo boste opazili, je to, da iz sadike rastete v visoko, čudovito drevo, ki ima korenine globoko v zemlji. Z drugimi besedami, uspevali boste v celovito, skrivnostno in neprimerljivo stvar, imenovano življenje.« Sadika mladinske gledališke skupine je gledališko ustvarjanje začela z malimi izzivi, ki so postajali vedno večji, tako da je nadaljevala pot uspeha in nedavno, na začetku junija, na srečanju otroških gledaliških skupin Slovenije prejela zlato plaketo za izjemno kulturno dejavnost na področju lutkarstva in gledališča. Njihovo predstavo »Tintenkiller« ali »Ubijalec črnila« je selektor Anže Virant izbral na seznam 14 predstav, gostujočih na zaključnem srečanju (prijavljenih je bilo 185 predstav). Olip je ponosno pohvalila mlade nastopajoče in občinstvo spodbudila k pestremu aplavzu.
Čudna šola se začne z nastopom učitelja, ki je videti zelo nezainteresiran za svoje učence. »Mar bi bil raje prodajalec veselih vilic«, ki lahko napravijo marsikaj, tako pa bo vedno samo učitelj. Šolske klopi drug za drugim zasedejo zamujajoči učenci in učenka, ki so sproščeni in zavzeti, pa tudi brez dlake na jeziku, na trenutke do učitelja celo predrzni. To jim dovoljuje učitelj, ki si ob svojem nezanimanju za poučevanje izmišlja čudne stvari in se dokaj uspešno izogne izvajanju pravega pouka, kot je npr. pouk matematike. Učenci se naveličajo »stvarologije« in »lasologije«, dveh predmetov, o katerih govori učitelj in ki v življenju nimata nikakršnega smisla. Vrh dogajanja nastane, ko se uprejo učitelju. »Hočem imeti pouk! Pravi pouk!« zakliče eden; »Hočem matematiko, da vem, koliko žepnine mi da ata in koliko mama!« zavpije drugi; »Hočem matematiko, da preštejem, koliko dni me še loči od počitnic!« vztraja tretji in učitelju ne preostane drugega, kot da slej ko prej pristane na zahteve. Z duhovitim besedilom in spretno odigrano zgodbo so nastopajoči pokazali, da »neučenje« – zapravljanje časa z nesmiselnimi igrami – na dolgi rok ni več niti zabavno niti zanimivo, zavedo se, kako zelo pomembna sta v resnici pouk in šola.
