Terezija Stoisits: Dobar dan, poštovane dame i gospodo

Terezija Stoisits: Zelo sem se veselila, ko sem tedaj izvedela, da bodo Zeleni del vlade. Mislim, da njihov vpliv nikjer ni bil tako močno opazen kot na področju manjšin. V primerjavi z drugimi vladnimi programi je bilo zapisanih mnogo konkretnih ciljev. Prvič je bila v vladnem programu omenjena manjšina Jenišev ter vprašanje njihovega priznanja kot narodne skupnosti. Jeniška manjšina je tako transnacionalna, kot je tudi v Avstriji avtohtona. Do danes je manjšina izpostavljena diskriminaciji, marginalizaciji ter močnemu pritisku asimilacije. Glede priznanja te manjšine kot narodne skupnosti se doslej nič ni spremenilo. 

Druga važna točka so manjšinski mediji. Ti mediji ter manjšinski jeziki v medijih so zelo važni za sliko manjšine v skupnosti sami in tudi navzven. Večinsko prebivalstvo veliko premalo ve o avstrijskih manjšinah. Večplastno poročanje o manjšinah je esencialno za to, da se narodne skupnosti zazna kot bistven del celotne družbe. Zato je finančna podpora teh medijev tako pomembna. Z manjšinskimi mediji ne more nihče obogateti, vendar opravljajo manjšinski novinarji in novinarke pomembno delo za spodbujanje razumevanja in sožitja. Zdaj so minila že tri leta in treba je pohiteti, če hoče vlada uresničiti. načrte Kajti kdo ve, kakšen bo rezultat na­slednjih volitev. 

Priznanje Romov kot narodne skupnosti je bil gotovo velik političen uspeh, prav tako vstop gradiščanskih Hrvatov v sosvet za narodne skupnosti. Važna točka je bila tudi ta, da smo našli rešitev za vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov na Gradiščanskem. Tudi pri določanju ciljnih določil sem sodelovala. 

Aktualno najbolj pereči vprašanji sta izobraževanje ter položaj jezikov narodnih skupnosti v javnem prostoru. Javni prostor zavzema vse, kar se v javnosti dogaja – to vključuje uradni jezik, dvojezično sodstvo, prezenco v javnopravnih medijih ter v medijih nasplošno. 

Čim manjša je skupnost, h kateri pripadaš, tem važnejša je mladina. Mladina izvaja pritisk, mladina je inovativna, mladina je glasna. To delajo tudi mladinske organizacije manjšin. Zelo aktualen primer tega je HÖR (Visokošolsko združenje avstrijskih Romov in Rominj), ki se je ustanovilo leta 2021. HÖR je prva mladinska organizacija romske manjšine v Avstriji. Prirejajo razne spominske in kulturne prireditve, delavnice ter aktivno nastopajo proti anticiganizmu. Manjšinska mladina opravlja mnogo dela – saj na eni strani ohranjajo tradicije narodnih skupnosti, na drugi strani pa podpihujejo aktivistični ogenj in gledajo v bodočnost. Mislim, da so v tem smislu tudi zgled za večinsko prebivalstvo.

V glavnem mislim, da so se avstrijske narodne skupnosti ter njihove organizacije razvile na isti način kot večinsko prebivalstvo. Organizacije narodnih skupnosti koroških Slovencev ter gradiščanskih Hrvatov obstajajo deloma že več kot 100 let. Posebno mladinskim organizacijam pogosto uspe pre­plesti tradicionalne načine manjšinskega delovanja s sodobnim delovanjem, npr. na platformah socialnih medijev. 

Sosvet narodnih skupnosti je zame primer, ki ne deluje dobro. V tej organizaciji v zadnjih letih nisem opazila razvoja. Za dve periodi sem bila članica sosveta Hrvatov. Odstopila sem od prepričanja, da morajo biti mladi del tega sosveta. Zdaj je Vera Buranić, ki je tudi dolgolet­na članica HAK (Hrvatski akademski klub), članica sosveta. To imenovanje so predlagale in podpirale organizacije, ki so zastopane v sosvetu, ne pa sosvet sam. Sosvet je strašno tradicionalen. Edino delovno področje, ki ga zazna, je razdelitev finančnih sredstev. Sosvet bi lahko bil orodje lobiranja za interese manjšin, toda te funkcije zdaj sploh ne izvaja. To zelo obžalujem.

Sosvet ima pravno osnovo iz 1970. let. Tudi ta po mojem mnenju sploh ni več aktualna, zato je tudi vlada v delovni program zapisala reformo sosveta. Toda do zdaj se to še ni zgodilo. 

Umirjanje manjšinskih jezikov oz. narečij je velik izziv. Jaz npr. govorim narečje Stinatza, ki se bistveno razlikuje od gradiščansko-hrvaškega knjižnega jezika. Tudi to narečje je močno ogroženo. Narečje se pretežno govori doma, v družini ali na vasi. Ampak z vstopom v kakšno izobraževalno institucijo, kot je npr. vrtec, se pogosto neha govoriti v narečju. Jezikovni prostor narečja se z nadaljnjim izobraževanjem zmanjšuje. Torej bi morali uvajati kompenzacijske ukrepe. V primerjavi s koroškimi Slovenci gradiščanski Hrvati nimamo sosednje države, v kateri se govori hrvaško. Druga razlika je, da zelo velik del gradiščanskih Hrvatov živi na Dunaju. Dunaj je torej glavno mesto hrvaške manjšine. Toda na Dunaju na šolski ravni ni nobene možnosti za izobraževanje v materinščini. Obstaja privatni dvojezični vrtec »Viverica«, ki ga vodi Hrvaški centar. Ljudske šole, srednje šole ali gimnazije pa nimamo. Vzrok je v tem, da Dunaj ne spada v veljavnostno območje manjšinskega šolskega zakona.

Že dalj časa sem članica kuratorija, zadnje leto pa so me izvolili za predsednico. V tem položaju se vidim kot reprezentantka organizacije navzven ter kot lobistka za interese manjšine. Glede svojih načrtov lahko le ponovim: zame je tematika izobraževanja trenutno najvažnejša. Dunaj potrebuje dvojezično šolo. Manjšinci in manjšinke morajo imeti možnost, da doživijo materinski jezik kot izobraževalni jezik. Alfabetizacija in literarizacija v manjšinskem jeziku sta bistveni za nadaljnje življenje ter za preživetje jezika nasplošno. Če to ne bo uspelo, je nevarnost, da naši jeziki padejo na nivo okrasa. Potem bo tako kot v italijanski operi, ko pevke in pevci ne obvladajo jezika, temveč se pesmi naučijo le na pamet. Na ta način se da tudi peti hrvaške narodne pesmi, toda z živim jezikom, ki uživa veljavnost v vsakdanu, to nima nobenega opravka.