Nužej Tolmaier, dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze in predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik v Celovcu ter prejemnik Tischlerjeve nagrade je v nedeljo, 11. junija, v Ferrarijevem vrtu v Štanjelu prejel 22. Štrekljevo nagrado.
Zaznamovala ga je usoda njegove družine, ki je bila izseljena leta 1942, tako da se je istega leta rodil v taborišču Frauenaurach v Erlangnu, odlikovale pa so ga inovativne ideje in organizacijske spretnosti. Življenjsko delo je posvetil ohranjanju, razvijanju in raziskovanju slovenskega jezika in kulturnega izročila slovenskega naroda na Koroškem. Na slavnostni podelitvi 22. Štrekljeve nagrade je življenje in zasluge neumornega dela Nužeja Tolmaierja predstavila Martina Piko-Rustia, dolgoletna sodelavka slavljenca na Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik.
Nužej Tolmaier: Presenečen sem bil, ko sem izvedel, da bom dobil Štrekljevo nagrado, tako kot pred mano že Ludvik Karničar (2017), Engelbert (Bertej) Logar (2011), moja dolgoletna sopotnica Marija Makarovič (2021), pred kratkim umrli Mirko Ramovš (2009) in še vrsta drugih. Trudili smo se, da bi ohranili našo domačo besedo in ljudsko pesem, zato sem srečen in vesel, da sem dobil priznanje in se tako uvrstil med Štrekljeve nagrajence, ki sem jih več kot polovico dobro poznal. Nisem pričakoval tako čudovite prireditve in hvaležen sem, da se je dogodka udeležilo toliko rojakov iz Koroške in prijateljev iz Slovenije. Zame osebno je bil višek prireditve, ko sem videl, da se je je udeležil tudi Franci Končan, moj dolgoletni režiser, ki je obdelal veliko tem, kot npr. Drabosnjaka, in je vedno navduševal mlade za slovensko besedo in za domovino.
Cel govor Martine Piko-Rustia: Povezava
