Vincenc Gotthardt prejel nagrado Lastovka 

Vincenc Gotthardt – POD BARVAMI NA SLIKI

To je še ostalo. In vsak dan, kadar sonce skoraj ob enakem času posije na ta del starih lesenih hišnih vrat, za nekaj trenutkov zaživi nekaj te blede, jasne svetlo modre barve. Iz leta v leto je je manj. Vrata so sčasoma osivela, nekaj barve pa je ostalo.
Redko kdaj še stopi pred domačijo, se postavi med podboje vrat in gleda. Srečen je, ker je ostalo še nekaj barve. Dovolj je bo za dni, ki jih ima še pred seboj. Svoje vasi ne prepozna več. Spremenila se je prav tako kot barva na vratih. Desetletja dolgo je iz svojega spomina brisal redke hiše na vasi. Potem se je nekega davnega dne tudi zgodilo, da je zadnjič prestopil prag v hiši kakšnega soseda. Ostajal je doma. Vsega je bilo vedno manj. Tako kot barve na vratih. Bilo je je vedno manj in v njej je sonce, kadar je posvetilo nanjo, zbralo vse, kar je še ostalo.
Redko kdaj stopi skozi desetletja stara hrastova vrata. Ve, tudi danes bo spet pogledal, ali se na edinem žeblju še drži hišna številka. Že nekaj let ni več vodoravna, štirioglata ploščica se je obesila poševno. Preostali trije žeblji so zarjaveli, ker je voda s pokvarjene strehe dolgo, zelo dolgo, da, skoraj večno kapljala nanje. Ploščica z vdolbeno hišno številko iz bakra s svojo patino pripoveduje o izgubljanju spominov. Bleda, jasna svetlo modra barva je edini nespraskani spomin, ne le na starih vratih. Tega vidi ali ga zdaj gleda, kadar stoji pred vrati v domačo hišo ali pa sedi za mizo v kuhinji. Ta del blede, jasne svetlo modre barve je ostal. In kadar gleda ta preostanek barve na vratih, se vedno bolj boji, da bi kdaj padel z vrat na tla, na senčni prag, se izgubil in postal neviden. Samo tega se boji. Ta barva mora ostati na vratih, v višini oči. Očala je že zdavnaj odložil. Na daljavo ne vidi dobro in tja že dolgo ne gleda več. Pomembno je, kaj vidi blizu. In zelo ostro vidi vse, kar je zelo blizu. Tudi ogroženi košček te barve na vratih na zunanji strani hiše. V ta ostanek barve prši dež in peče sonce. V nevarnosti je.
Kadar zapušča hišni prag in od znotraj zaklepa vrata, vedno znova stopa po preperelih deskah skozi vežo in nalomljenih stopnicah do zrušenega podstrešja, v kuhinjo s krušno pečjo. Spomini ga bolijo, ne noge, ne roke. Ne spominja se, kaj je bilo vse zapisano na listih in dokumentih in rokopisih, ki so zgoreli v krušni peči. Zažgal je, da bi pozabil. Zdaj je mimo, ne more več pogledati, kako je zares bilo. Spomin peša. In tak spomin boli. O vsem ve samo nekaj. Vse je nejasno, kot da bi gledal brez očal v daljavo. Vse izginja in vse prihaja. Spomin je tu, manjkajo podlage. Zdaj prav ničesar ne more več natančno dognati. Manjkajo dokazi. Pepel je požrl besede v sivino.
Abstraktna slika s krepkimi barvami v obokani kuhinji je edina barvita stvar v vseh prostorih hiše. Sicer je vse sivo. Samo še zarjavela veriga pri kljuki na vratih vzbuja pozornost. Prašna je in v zadnjih desetletjih ni bila nikdar uporabljena. Sedi za mizo in molči. Nato pa le pokaže na verigo in reče: To je bilo pred leti. Z verigo je postal prostor zame varnejši. Vsak večer sem se zavaroval z verigo. Zdaj ne več. Hišni prag je dovolj visok, nihče več ne prihaja.
Baterije, majhne kot grah, ležijo pred vazo sredi mize. Za slušni aparat so, ki raztrgan leži poleg njih. V vazi je nekaj sivih mačic. Teh v zadnjih letih ne zamenjuje več. So še edini spomin na veliko noč. Enkrat na leto dohitijo pravi čas. Kamen od bogve kod je tudi še na mizi in kozarec za vodo. Za pitno vodo iz pipe v kuhinji. Pod pipo nekaj uporabljenih posod. Te se pomivajo sproti. Pa še knjiga, edina, na katero še ni legel prah preteklih mesecev. Prah pripoveduje o gibanju v hiši. Nekdo dan za dnem sedi za mizo. Na stolu ni prahu, del mize je brez prahu. Samo to. Pa še nekaj sledov je po kuhinji. Od mize do vode. Od mize do peči. Od peči do omare z nekaj starimi fotografijami. Do okna in skozi vrata v kopalnico. Pa spet v vežo k oknu, prepredenemu s pajčevino. Skoraj na sredi stoji vaza s posušenimi rožami, ovenčanimi s prahom, ki je z leti dozorel.
Ni ostalo veliko poti. Osamljena roka že dolgo riše njive na zid. Poti med njimi in gozdove, ki jih že dolgo ni več. Kaj se bo sejalo na njivi letos? Kje bo zasejana rž, kje oves? Kje bo zrasel krompir in kje buče in koruza za žgance? To je ostalo edina skrb. Da, vmes je še reka, ki loči travnike med tu in tam. In most. Tega bo treba popraviti. To je edina skrb, edino delo, dan za dnem, poleti in pozimi. In tudi do stene, porisane s svinčnikom, z neštetimi črtami okoli vedno iste njive, vodi steza skozi prah na levi in desni. Vsak dan je nekaj prahu več za vedno krajše poti.
Skozi okno se sliši jasen glas. Nekaj nerazumljivih besed. Pa nekaj stavkov v jeziku, ki je v tej vasi izumrl. Ta, ki ga govori, ga ne sliši več, ker se mu je slušni aparat pokvaril. In tudi ne vidi več, da je prah prekril čisto vse. Premalo močnih očal ne nosi več. Sanja, spominja se. In nekaj vidi od blizu, vedno jasneje. Kadar sonce skoraj ob enakem času posije na del starih vrat na pragu v utrujeno hišo, za nekaj trenutkov zaživi delček blede svetlo modre barve. To mora ostati kot večen svetlo modri spomin. To si pravi, spet zapre hišna vrata, gre v kuhinjo, se usede za mizo in pod barvami na sliki položi glavo na ovitek knjige.