Celovec Prihodnjo sredo se bo na celovški univerzi začel javno dostopen niz predavanj o koroškem mitu, ki sta ga vsebinsko zasnovala Dominik Srienc in Walter Fanta z Instituta Roberta Musila.

Na Koroškem je gospodarstvo sicer zanič, zato pa so literati prvovrstni, številčni in v glavnem vsi raztreseni po svetu. Koroška je zatohlo zatočišče fašistoidnih tendenc, koroški Slovenci pa zatirana manjšina. Korošice so radodajke, Korošci žigoli, vsi so precej žalostni, a tudi strašanski veseljaki, pri samomorih so v svetovnem vrhu, prav tako pri pustnih prireditvah. Koroška se je sama osvobodila nacizma, slovenski partizani pa so Avstriji priborili državno pogodbo. In tako dalje in tako naprej.

Seznam takšnih in drugačnih trditev o Koroški in njenem prebivalstvu je dolg in zajeten, precejšnja je tudi njihova vprašljivost. Institut Roberta Musila v Celovcu je v »jubilejnem« letu dežele Koroške pripravil niz predavanj o koroških mitih ali o mitu Koroške, ki sta ga vsebinsko zasnovala Dominik Srienc in Walter Fanta. Na 15 javno dostopnih terminih (do 24. junija, vselej od 17.30 do 19.00) bodo zgodovinarji in sociologi, literati in filmarji, misleci in kulturni ustvarjalci razmišljali in predavali o tem vprašanju na prireditvah na celovški Alpsko-jadranski univerzi. Uvodna prireditev bo na sporedu prihodnjo sredo, 4. marca, ko bo Valentin Inzko razglabljal o 100 letih koroškega mita. 

V uvodnih razmišljanjih pred začetkom niza predavanj se s kolegom Walterjem Fanto sprašujeta, če se na Koroškem kazalci na urah vrtijo drugače. Mar ni ta domnevna vsesplošna drugačnost že sama po sebi največji koroški mit?

Dominik Srienc: Ja, prav ta mit je naju pritegnil, ker skušava razumeti mit v najširšem pomenu besede, mit, ki se sestavlja iz raznoraznih fenomenov kulture. In predvsem ta koroški mit se je v teku stoletja razvil v mešanico dejstev, na pol čistih resnic pa tudi zavestno neresničnih izjav. In Koroška je dober primer za tiste Mitologije, ki jih vzame v analizo francoski strukturalist Roland Barthes. Z njimi lahko vidimo in razumemo mehanizme, za katere smo bili zaslepljeni. In ja, tudi ta vsesplošna drugačnost je eden od teh novodobnih mitov. Barthesa lahko za naše razmere razumemo v tem, da Koroška ni nedolžna.

Glede na seznam predavateljev je treba računati z močno tendenco k dekonstrukciji, ja celo k destrukciji koroških mitov. Je torej njihovo podiranje namen, ki ga imate s serijo predavanj?

Mit ima po Barthesu sposobnost izničiti zgodovinski kontekst in ga tako rekoč naturalizirati, kot da bi bil naravno dejstvo. Namen niza interdisciplinarnih javnih predavanj pa je razumeti mehanizme, ki delujejo v ozadju, in, da so koroški miti pomemben del sistema Koroške. Bolj kot o dekonstrukciji in destrukciji mitov je smiselno govoriti o novih vprašanjih, novih pojavih in ne dajati jasnih odgovorov, marveč dotakniti se glavnih tem. Želimo si neposrednih srečanj s širšo javnostjo. Zato za obisk predavanj ni potrebna prijava, predavanja pa so brezplačna. Želimo se dotakniti teme iz raznoraznih perspektiv, o koroškem mitu bodo predavali ne samo koroški znanstveniki in koroške znanstvenice, kot npr. Daniel Wutti ali Brigitte Entner, razpravo pa bodo preusmerili v nove prostore in teme tudi predavatelji in predavateljice z Dunaja, iz Gradca, Berlina in Ljubljane. 

Svobodnjaki, ne ravno nepričakovano, kritizirajo projekt, češ da se bo spet samo udrihalo po Koroški. Še en tak mit – vsi so proti nam?

Dvomim, da je kritika desničarjev koga presenetila. Tudi Barthes je prepričan, da so miti bolj značilni in nujni za desnico. S tem poskušajo uveljaviti in vzpostavljati red. Najboljše orožje proti mitu pa je to, da ga mitiziramo in obnovimo, v tem je njihova logika. Ne vem pa, kako se ne zavedajo, kaj s tem sporočajo. Razmere na Koroškem in po svetu kričijo po tem, da se zoperstavljamo in to želimo tudi z javnimi predavanji. Na drugi strani pa so me dejansko presenetili številni pozitivni mejli, tudi iz Slovenije.

Koncept našega niza predavanj pa je tudi v tem, da povabimo med seboj nasprotujoče si pozicije, tako bosta predavala tako predsednik NSKS in visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini Valentin Inzko kot tudi novi koroški deželni arhivar Thomas Zeloth. Na drugi strani pa se v ozadju deželne razstave CarinthiJA 2020 in povezanimi gesli, kot npr. grajenje mostov in vzpostavljanje dialoga, skriva usodno vprašanje o tem, v katerem jeziku se pogovarjamo, kakšna je oblika pripovedi in kdo gradi mostove in zakaj. To ni mogoče, če javna Koroška s tem zdravi samo lastne komplekse in to uporablja za samozdravljenje. Tudi to lahko razumemo kot mit. 

Kaj pa slovenski miti na Koroškem? Ali ni kralj Matjaž, ki spi v Peci, ljudstvo zunaj pa potrpežljivo čaka, da se bo prebudil in ga odrešil, najbolj ustrezen mit za koroške Slovence? 

Mit nima vsebinskih meja, mit pa je prisoten predvsem kot govorica. Za govorice koroških Slovencev pa smo povabili raznorazne strokovnjake in strokovnjakinje znotraj manjšine, kot so npr. Daniel Wutti, Emil Krištof, Elena Messner, Andrej Leben in Valentin Inzko. Mislim pa, da je treba iti dlje in globlje od tega, se lotiti tudi stvari, ki niso najbolj prijetne, recimo pojav bega možganov, zakaj se večina visoko usposobljenih mladih ljudi ne vrača na Koroško, odgovornost oz. neodgovornost s strani koroških slovenskih organizacij glede ravnanja z mladino, vprašanje brezposelnosti, vprašanje dejanske dvo- in večjezičnosti. Tu se pojavljajo resnične razpoke. Kralj Matjaž za marsikaterega ni več merilo sveta. In tu se začne razmišljanje o mitih.

NAROČI