Celovec Na razstavi Podobe pokrajine v celovškem MMKK je veliko prostora namenjenega ustvarjalcem iz vrst Lužiških Srbov v Nemčiji. Obenem je to priložnost za seznanitev z njihovo umetnostjo in današnjim položajem.
Aktualno razstavo Podobe pokrajine-Wobrazy krajiny-Bilder einer Landschaft-Wobraze krajiny v Koroškem muzeju moderne umetnosti na Koroškem (MMKK) v Celovcu oblikujejo umetniki iz treh držav, Avstrije, Slovenije in Nemčije. Slednjo zastopajo izključno umetniki iz vrst Lužiških Srbov, slovanskega naroda, ki danes še živi v vzhodnonemških zveznih deželah Saška in Brandenburška, in sicer v pokrajinah Gornja in Spodnja Lužica.
Lužiški Srbi so ostanek nekdanjih Polabskih Slovanov, ki so naseljevali obsežne dele vzhodne in severne Nemčije. Poleg asimilacijskega pritiska so Lužiški Srbi v zadnjih desetletjih predvsem pod pritiskom dnevnih kopov rjavega premoga za potrebe termoelektrarn. Z uničenjem pokrajin niso izginile le vasi, temveč so propadle celotne vaške in z njimi narodnostne strukture. Posledice tega razvoja v svojih delih prikazuje tudi lužiškosrbski umetniki, tako literarni kakor likovni, njihova likovna soočenjea s spremembami pokrajine so sedaj na ogled v MMKK.
Kljub drastičnemu upadu števila govorcev lužiške srbščine aktivnosti v skupnosti ne pojenjajo, optimizem za zdaj še ima plodna tla, za kar skrbi tudi Ustanova za lužiškosrbski narod (Załožba za serbsky lud). Ustanovljena je bila leta 1991, podpirajo jo Zvezna republika Nemčija ter deželni Saška in Brandenburška. Ustanova med drugim financira organizacije, kulturne in medijske ustanove Lužiških Srbov, kakor sta založba Domovina ali pa srbsko gledališče v Budyšinu. Kot direktor ustanovo vodi Jan Budar.
Opazen element na razstavi prikazane lužiškosrbske likovne umetnosti so dnevni kopi rjavega premoga. Močno so spremenili tako naravno kakor človeško in narodnostno krajino v Lužici. Nemčija se bo po nedavnem vladnem sklepu poslovila od termoelektrarn. Kaj to pomeni za Lužico?
Jan Budar: Slovo od termoelektrarn na premog je s klimatskega vidika gotovo dobrodošlo. Na žalost pa so se odkopi že zgodili, vaške in socialne strukture so nepopravljivo uničene. Izstop iz premoga za nas zato ne pomeni popravila.
Kakšen pomen ima likovna umetnost pri Lužiških Srbih in kakšno mesto imajo lužiškosrbski likovni umetniki v siceršnji nemški javnosti?
Kar se tiče uveljavljenosti in prepoznavnosti lužiškosrbskih umetnikov, je še veliko potenciala. Ravno zato za ta mednarodni projekt nismo določili umetnikov, ki so že uveljavljeni, temveč smo pripravili razpis, da nagovorimo tudi mlajše umetnike. Presenečeni smo, koliko umetnikov se je preizkusilo z deli, s katerimi nikoli ne bi računali. To je vsekakor dodatna spodbuda zanje in še naprej jih bomo pri tem podpirali. Ta mednarodna razstava je seveda dobra priložnost za njihovo prepoznavnost v širšem kontekstu kakor je majhna Lužica.
Srbski pisatelji so se v 20. stoletju uveljavili tudi po Evropi, naj omenim le pri nas znana Jurija Kocha in Jurija Brežana. Kako je z mlajšo generacijo avtorjev? Še pišejo po srbsko?
Opažamo, da je težavno pisati obsežnejša dela. Zaradi sprememb življenjskih okoliščin je težko, da bi se kdo povsem posvetil pisateljevanju. Je pa nekaj redkih zelo obetavnih mladih pisateljev, ki so deloma že napisali tudi romane, kakor je Lubina Hajduk-Veljković, zlasti to velja za liriko in kratko prozo. Literaturo podpiramo tudi z natečaji.
Po mednarodnih merilih jeziku z manj ko 100.000 govorci grozi izumrtje. Po optimističnih podatkih se v gornji Lužici opredeljuje 40.000 ljudi za Srbe, v dolnji Lužici pa 20.000. Aktivnih govorcev gornje lužiške srbščine pa naj bi bilo le še 18.000, govorcev dolnje lužiščine pa 7.000. Številke zvenijo precej alarmantne. Je pri Lužiških Srbih že zavladal preplah?
Opažamo, da smo deležni političnega priznanja in da je odgovornim pri deželni vladi jasno, da je jezik ogrožen. V določenih slojih je povsem samoumevno, da posredujejo jezik naprej. V zadnjih desetih, petnajstih letih pa se pojavlja fenomen tako imenovanih novogovorcev. To so ljudje, ki nikdar niso imeli opravka s srbščino ali pri katerih je srbski jezik v družini obmolknil, se pa srbščine sedaj učijo. Naučijo se je pa tako dobro, da jo tekoče govorijo in so med drugim lahko dejavni tudi kot novinarji. Lahko bi rekel, da gre za spremembo trenda. S številkami pa je vedno težavno. Poznamo jezike, ki so praktično izumrli in so jih oživili. Zato sem z ocenami previden. Statistika obvelja samo tam, kjer je mogoče kaj izmeriti. Nazadnje pa pri tem gre tudi za identiteto in po mojem je mogoče s pravilnimi spodbudami jezik vedno znova obuditi in krepiti.
Od kdaj naprej vlada trend, da je več tistih ljudi, ki se opredeljujejo za Lužiške Srbe, kakor pa je govorcev jezika?
Saj ni uradnega načina, kako se kdo opredeljuje. O tem tudi ni registra. Opredelitev je povsem individualna in vsi podatki so samo približki. Nihče ni štel ljudi. Glede omenjenega trenda pa mislim takole: predvsem zaradi gospodarske globalizacije, zaradi čedalje večje uniformiranosti – mladi se identificirajo s posamezno blagovno znamko, zaradi poljubnosti in zamenljivosti vsega tega, obstaja obratna smer k odkrivanju posebnosti. Ravno pri ljudeh, ki prihajajo iz Lužice in so v svoji družinski zgodovini odkrili, da so prednik bili Srbi, se pojavi zanimanje za lastne korenine. To je splošno opazen pojav regionalizacije in vrnitve k majhnemu in pestremu kot odmik od univerzalnega in globalno zamenljivega.
Se ta trend kaže tudi s tem, da jezik, ki so se ga naučili, spet aktivno uporabljajo?
Ljudje ugotavljajo, da je jezik najmočnejši identifikacijski znak. Lahko sodeluješ pri šegah, lahko oblečeš nošo, toda če ne govoriš jezika, je to velika razdalja. Zato opažamo zanimanje in zato smo tudi pri naši ustanovi poskrbeli, da se je mogoče jezika do določene stopnje naučiti po spletu. Potem pa se je mogoče udeležiti pogovornih tečajev.
