»Der Anfang. Es ist schwer, so schwer. Tako težko mi je. Wo ist sie, die treibende Wucht des ersten Wortes, der Anklang? Es ist mir so schwer mit diesen Worten. Tako težko mi je z besedami. Und es liegt mir so fern, so fern und schwer, und so weit ist der Weg, dir das weiterzugeben, was ich selbst schon fast vergessen habe, verloren habe, den Anfang, den Anklang, lost, izgubil. Fast, skoraj, almost. Das Ende.«
Stefan Feinig v kratki zgodbi »The ever-living ghost – a new kind of landscape«.
Koroško-slovenski avtor, novinar, prevajalec in avtor Stefan Feinig je letošnji nagrajenec sedme nagrade za literaturo mesta Hohenems. Nagrada je namenjena avtorjem in avtoricam, ki jim nemščina ni materni jezik, vendar pišejo literaturo v nemščini.
Nagrajena Feinigova zgodba se imenuje »The ever-living ghost – a new kind of landscape«.
Feinig pravi: »Zelo vesel sem, da sem prejel nagrado. Nagrade, ki nagovorijo specifično skupino avtorjev in avtoric, so pomembne. Na drugi strani pa je škoda, da ni kaj dosti nagrad za avstrijsko literaturo v materinskih jezikih, ki ni nemščina.« Feinig misli pri tem na Florjana Lipuša, ki je za svoje delo v slovenščini prejel veliko avstrijsko državno nagrado. »Stvar je kompleksna, saj součinkujejo tematike kot asimilacija, cenjenje dobrega znanja drugega jezika, kreativni procesi in prostor za raznolike izkušnje.« Feinig je v svojo nagrajeno zgodbo vdelal tudi pasaže v slovenščini in angleščini.
Pri predaji nagrade so bili nominirani avtorji in avtorice prisotni preko spleta. Feinig pripoveduje: »Zame je to bilo precej absurdno in surealno. Sedel sem v otroški sobi na Koroškem in bral v ekran.« Pri podelitvi je bilo prisotno okoli 50 ljudi v živo in okoli 40 virtualno. »Ko sem zmagal, sem le videl, da so me projicirali na veliki ekran. Moja glava je bila gromozanska in potem je še prišel župan s takšnim velikim čekom. To je bila res zabavna slika.«
»The ever-living ghost – a new kind of landscape« se ukvarja z osebnim odnosom do jezikov, posebno do slovenščine, z izzivi pri posredovanju ravno te materinščine otrokom ter s tematiko izginjanja jezika. Inspiracija za zgodbo je nastala v družinskem vsakdanu avtorja.
»Smo večjezična družina,« pravi Feinig, »Moja partnerica govori švedsko in nemško, jaz pa slovensko in nemško. Najino hčerko nameravava vzgojiti v vseh teh jezikih.«
Feinig, ki je leta 2020 tudi dobil nagrado Mohorjeve za prozo v slovenščini, pripoveduje o skrbi, da lastno jezikovno znanje ne zadostuje. »Opažam, da mi manjkajo besede. S hčerko sva bila na igrišču in se enostavno nisem spomnil besede za gugalnico.«
Toda večjezičnost odpre tudi nove prostore (oziroma pokrajine) in povezuje jezike. V nagrajenem besedilu se pripovedovalec ukvarja z arabsko besedo »huduh« (tišina), iz katere sliši slovensko besedo »duh«.
Feinig je delal med drugim tudi pri cateringu za letalske linije, kjer med delavci naletiš na številne kulture in jezike. »Tam je pravi babilon!« pravi avtor. Kritično pa opazuje, da na mizi, kjer sedijo skupaj ljudje iz Rusije, Kanade, Avstrije, Mehike in Dubaja, vsi govorijo angleško. »Seveda je logično, da se poslužiš skupnega jezika, če hočeš med sabo komunicirati. Toda nevarnost je, da vsi manjši jeziki izginejo v angleščini.«
V temi izginjanja jezikov se pripadnik slovenske manjšine ukvarja tudi s Koroško. V Bistrici v Rožu so se ljudje prizadevali za postavitev dvojezične krajevne table. Reakcija na to je bila podpisna akcija proti postavitvi. »Okoli deset odstotkov prebivalcev kraja je bilo proti postavitvi dvojezičnih tabel.« Junija 2021 je občinski svet sklenil, da se bo table postavilo. Feinig vidi postavitev pozitivno, vendar bolj kot simbolično gesto.
»Slovenščino je treba zaščititi, ker umira. V državni ustavi stoji, da je Koroška dvojezična. To je sicer lepo, toda v resnici se to le malo čuti.« Avtor je živel tudi v Kanadi, kjer je doživel konsekventno dvojezičnost na različnih območjih. Uradni dokumenti so francoski in angleški, razglasi in napisi v javnih prostorih so dvojezični itd. Drug primeri dvojezičnih območij so baskovske dežele, Katalonija, Južna Tirolska itd.
»Ta živeta dvojezičnost je prava pot. Kaj se trenutno dogaja na Koroškem, je enostavno premalo, da bi ustavilo propad jezika,« pravi Feinig.
