Športno – jezikovni projekt »KAMPUS«

ZG in ZRG za Slovence v Celovcu, športna akademija KRONA in Slovenska športna zveza skupaj z včlanjenimi klubi že desetletja tesno sodelujejo pri oblikovanju športne ponudbe v slovenskem jeziku. Pod okriljem projekta »Kampus«, ki ga podpirata Ministrstvo za šport Republike Slovenije in Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, je bilo v letošnjem šolskem letu poskrbljeno za profesionalno športno udejstvovanje v panogah nogomet, košarka, odbojka, šah in atletika v slovenskem jeziku. Že v prvem letu je ponudbo koristilo nad 70 dijakov in dijakinj. Pogovorili smo se z izvajalci projekta ter jih prosili, da nam podajo svoj pogled na začetek projekta, na nadaljnje cilje ter posebnosti raznih športnih smeri. 

Prof. Mag. Fran Topolovec (šah)

»Vedno moraš biti v dvoboju s samim seboj«

Kakšni so načrti za naprej, ko bo spet možno sedeti ob šahovnici? 

Potem bo tako, kakor je bilo zasnovano od vsega začetka, da se bomo redno srečavali. Idealno bi bilo, če bi nas bilo do šestnajst dijakov in dijakinj. Taka skupina še dopušča, da lahko igramo v dvoje in predelamo veliko teorije. Pogovorni jezik je slovenščina. Tako bodo vsi slišali, kako se imenujejo razne figure pri šahu v slovenščini, ker trenutno to še ni vsem znano. 

Kaj je iz vašega vidika posebnost kraljevske igre?

Pravzaprav si pri šahu odvisen od samega sebe. Moraš že vnaprej premisliti, kakšno potezo boš napravil, pa tudi računati s tem, kako ti bo nasprotnik odgovoril. To se pravi, da moraš vedno biti v dvoboju s samim seboj in razmisliti, kakšne možnosti ima nasprotnik. Šah je igra, kjer lahko najmlajši premaga najstarejšega in ni rečeno, da najmočnejši najslabšega vedno premaga, ker ta šport ni zgolj šport moči, temveč moraš gledati, kako ti razum odpira možnosti pri tej igri.

Prof. mag. Magdalena Kulnik (lahka atletika)

»Hitrost, moč in koordinacijo vsepovsod rabiš«

Kako ste doživeli začetke projekta?

Lahka atletika se je začela kar na polno. Bilo je tudi zelo veliko prijav in smo imeli res močno skupino. Vse skupaj je bilo prijavljenih skoraj trideset dijakov in dijakinj. To je bilo tudi zato, ker sem imela že leta prej prosti predmet lahke atletike. Zelo dobro se je začelo, potem pa so prišli ukrepi. Ko je spet bilo možno, smo spet začeli s treningi. Seveda na začetku z manjšimi skupinami, ker je potekal pouk tudi po skupinah. 

Kakšni so cilji za naprej?

V bistvu je atletika mišljena za vse, da vsi postanejo hitri in da se koordinativno razvijejo naprej. To potrebujejo vsi, pa če so to košarkarji ali nogometaši. Tukaj so zbrani vsi, ki se hočejo splošno telesno izboljšati. Letos smo pa dodatno ponudili še eno uro za tiste, ki se hočejo posebej ukvarjati z eno panogo, na primer z metanjem kopja, ker to v taki veliki skupini ni možno. 

Toni Smrtnik,  športni strokovnjak (nogomet)

»Izredna priložnost za šolske inštitucije in športne klube«

Kako ste doživeli začetke projekta?

Mislim, da je projekt »Kampus« izredna priložnost za vse naše šolske inštitucije in tudi za naše športne klube. Pri vsaki športni panogi je težišče na slovenskem jeziku. Vsak trening, vsak pogovor je v slovenščini in ravno naš jezik je bistven steber Kampusa.

In na nogometnem igrišču, kako je bilo tam?

Na začetku so se morali navaditi, da je tudi na šoli ponudba za treninge. S časom so se v velikem številu odzvali na to ponudbo. Imamo dve obliki treningov: individualne treninge, ki potekajo v zelo majhnih skupinah in pri katerih je koncentracija le na enem težišču, npr. na dvoboju ali zaključku, in skupne treninge šolske ekipe, ki jih vodi prof. Smrečnik. Ob tem pa imajo dijaki možnost, da se še usposabljajo v atletiki in urijo svoje spretnosti.

Maria Koletnik (odbojka)

»Radi so se učili nekaj novega«

Kako ste doživeli začetke projekta?

Od prijateljice Tanje Jenič, ki je vodila tečaje za odbojko na Rebrci, sem vedno videla slike in tudi, kaj so tam delali. Tak sistem sem tudi sama hotela prevzeti, a ga izpeljati malo drugače. Otroke sem doživela kot zelo motivirane in zainteresirane. Radi so se učili nekaj novega, kar me je malo presenetilo. Veliko so spraševali. Videlo se je, da to res hočejo in to mi je ugajalo. 

Pri treningih je bil tudi igralec Doba Victor Alcantara. Nam lahko date kratek vpogled v svoje delovanje? 

Sprva sem hotela, da dobijo občutek za žogo. Potem pa so sledile osnovne vaje za odbojko. Sama sem delala pretežno te osnovne vaje, Victor pa si je namislil vaje za tiste, ki so že odbojko igrali malo bolje. Trije ali štirje so namreč tudi privatno že trenirali odbojko. Otrok pa je bilo več, kakor sem mislila, da jih bo.  Mene sedaj ne bo več zraven, to delo bosta sedaj nadaljevala Tanja in Victor, ki to izredno dobro znata. Prepričana sem, da bo to zelo dobro delovalo. 

Kaj je iz vašega vidika posebnost odbojke?

Da je igra, ki jo igraš v skupini. Pri tem moraš skupino dobro poznati, da lahko igraš lepo odbojko. Mislim, da je ta šport za otroke pomemben predvsem sedaj, ko družine postajajo vedno manjše. Če bom imela družino čez nekaj let, bi tudi rada videla, da moji otroci igrajo odbojko, ker tam lahko pridobijo socialne kompetence.

Rok Razdevšek, dipl. kineziolog 

»Gradimo delovne navade, kot so trdoživost ali vztrajnost«

Kakšna je vaša naloga v projektu Kampus?

V tem projektu sem aktiven kot športni strokovnjak in skrbim za vse športnike in športnice iz različnih športnih panog. Gledam na njihov gibalni razvoj. Ponujal bom dodatne športne ure od ponedeljka do petka. Delali bomo na telesni pripravljenosti, na kondiciji, moči, koordinaciji in na vsem tem, kar potrebujejo za razvoj pri teh letih. Poleg sedme šolske ure bomo izvedli tudi delavnice in izobraževanja, da jih vzgajamo, kako pravilno trenirajo in kakšno naj bo življenje športnika. Kot športni strokovnjak pa bom tudi nadziral športnike. Opravljal bom testiranja in če se bo pojavila kakšna poškodba, bom gledal, da se športniki vrnejo v športni proces, tako kot mora biti.

Je do sedaj bilo možno izvesti kakšne enote?

V bistvu sem v Celovcu od januarja in do sedaj smo lahko samo zelo okrnjeno trenirali. V glavnem sem sodeloval s košarkarskim klubom, ki je lahko v tem času lahko treniral, ker so imeli status profesionalnega kluba. V zadnjem mesecu sem bil na šoli, ampak nisem imel še pravih treningov. V glavnem bomo začeli z novim šolskim letom. 

Kakšen je bil vaš prvi vtis in kakšni so cilji za naprej?

Doživel sem dijakinje in dijake kot športne in zelo motivirane, ki radi poslušajo. Pokazali so interes. Nekaterim sem tudi že dal načrte z vajami za čez poletje. Navdušen sem, da šola oziroma športna zveza to omogoča otrokom, kar se mi zdi zelo napredno. Všeč mi je bil zastavljeni projekt. Dolgoročni cilj našega kampusa je, da nastane športno-kulturni razred na šoli. 

Pomen športa pri razvoju mladostnikov?  

Ne moramo računati, da se bodo vsi otroci, ki se ukvarjajo s športom, tudi preživljali s športom. Kar pa je veliko bolj pomembno, je, da gradimo določene delovne navade, kot so trdoživost ali vztrajnost. To lahko vsakdo uporablja v vsakdanjem življenju. V bistvu je pomemben zdrav odnos do športa. Gradimo ta zdrav odnos, da bodo zdravi tudi potem, ko bodo odrasli.

Prof. Mag. Marcel Smolej (košarka)

»V desetinki sekunde moraš odločiti, kakšno potezo boš naredil«

Kako ste doživeli začetke projekta?

Od vsega začetka je bilo vse zelo dobro organizirano in pripravljeno. Mislim, da smo bili vsi dobro informirani in smo imeli tudi že zanimanje posameznih učencev in učenk. Za izvedbo treningov nisem pristojen samo jaz, temveč tudi absolventki gimnazije in mladi igralki članic KOŠa Alina Seher in Lena Weißenbrunner. Pri košarki že deluje šolski košarkarski klub KOŠ, ki že leta dolgo deluje tudi na ljudskih šolah, tako prvošolci že vedo, da imajo na Slovenski gimnaziji možnost, da lahko igrajo še naprej v tem klubu. Imamo zelo visoko število košarkarjev, zato smo se odločili, da se bomo koncentrirali na dekleta, ker teh nimamo toliko. 

Koliko deklet se je prijavilo v prvem letu?

Na začetku med 10 in 15 deklet. To so bile prve, ki so kazale zanimanje. Sedaj, ko je bilo po koroni spet dovoljeno trenirati, nas pa je presenetilo, ker jih je bilo na treningih vedno med 15 in 20 deklet. 

Kakšni so zastavljeni cilji?

Naš cilj je, da dekliško ekipo, ki je začela čisto na osnovni bazi, spravimo tako daleč, da bo v dveh, treh letih igrala za naslov koroškega šolskega prvenstva. Želeli bi si pa tudi, da bo, tako kot je pri fantih, prijav še in še.

Kaj je iz vašega vidika posebnost košarke?

Košarka je hiter šport, v katerem je treba ves čas premišljevati. Ne da v drugih športnih panogah tega ni, ampak kar izkazuje košarko, je to, da moraš v desetinki sekunde odločiti, kakšno potezo boš naredil in to naredi ta šport zelo hitrega in napetega.