Dominik Srienc je dobitnik letošnje podporne nagrade dežele Koroške za literaturo. Svoja dela, zlasti liriko, piše v slovenščini in nemščini, jezika »prihajata v stik in se na drugi strani spet odbijata.«

Celovec Podelitev letošnjih kulturnih nagrad dežele je bila sprva napovedana za 12. december, na rojstni dan pokojnega prejemnika glavne nagrade Johanna Kresnika, in sicer v »njegovem mestu«, v Pliberku. Zavoljo posebnih okoliščin tega leta je tudi ta prireditev romala v digitalni svet – po spletu bodo nagrajenci svoja priznanja prejeli v soboto, 19. decembra, ob 10.30.

Dobitnik podporne nagrade dežele Koroške za literaturo v višini 3.600 evrov je Dominik Srienc, literarni raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Roberta Musila v Celovcu, ki je odraščal v Žirovnici pri Sinči vasi. Leta 2014 je izdal svoj pesniški prvenec  Tu je konec – Hier ist Schluss. Po študiju nemške filologije in slavistike je dve leti bil lektor nemškega jezika v Kirgiziji in Armeniji. Doktorsko nalogo piše o Florjanu Lipušu. Je oče dveh otrok in pripravlja novo pesniško zbirko.

S knjigami ste povezani tudi poklicno. Koliko jih preberete na leto?

Dominik Srienc: Nehal sem šteti, ker pripravljam doktorsko delo, naslednje leto pa bo izšla monografija o dvojezični literarni praksi, o literaturi koroških Slovencev torej. Samo za to delo smo prečesali celotno literarno produkcijo koroških Slovencev od leta 1991. Branje in profesionalno ukvarjanje z literaturo je zame tudi inspiracija za poezijo, za moje pisanje. Na eni strani je raziskovalno in poklicno ukvarjanje z literaturo, na drugi strani je tudi pisanje poezije raziskovanje jezika.

Se poklicno branje sklada z zasebnim branjem?

Poskušam to dvoje ločevati. Problem je, da mi krade znanstveno ukvarjanje z literaturo čas, da bi pisal svoje stvari in jih gnal naprej. To je edina konkurenca, ki jo vidim.

Kam bi gnali ta voz pisanja? 

Če se želiš s poezijo profesionalno ukvarjati, je potrebno trdo delo. Ni za lahko noč in ni za dobro jutro. To je delo.

Ni ptičica, ki prileti na vejo, zapoje pesem in ji je treba samo prisluhniti …

… ne, nikakor ne. Ko nekaj napišeš in še enkrat prebereš, si svoj prvi bralec in začneš popravljati, prestavljati, preoblikovati. To je proces, ki traja in ki mora trajati. Nikdar se ne konča. Še vedno bi kaj spreminjal, četudi je besedilo že objavljeno. 

Kako se ta proces sploh začne? Kaj je inspiracija?

Včasih kak stavek, ki ga preberem, kaka beseda, pesem. Včasih pa tudi vsakdanje dojemanje sveta. Včasih kaj preberem v časopisu in to nekaj sproži. Skušam vsak dan kaj napisati.

Je to asociativna poezija?

Ne bi rekel. Včasih enostavno vžge. Seveda je vsako pisanje asociativno, sploh v poeziji. Predvsem skušam iz branja dobiti asociacije in to spraviti v nov kontekst, nov jezik, novo pisarijo.

V kakšen jeziku nastajajo vaše pesmi? V slovenščini, nemščini, se jezika prepletata?

Na začetku sem pisal v slovenščini in samega sebe prevajal v nemščino. Ugotovil sem, da to ne deluje. V slovenskem izvirniku sem spreminjal stvari, da bi delovale v nemščini. Sedaj se jezika prepletata, prihajata v stik in se na drugi strani spet odbijata. To je neke vrste spajanje in odmikanje.

Torej ustvarjate v obeh jezikih?

Ja. Nekatere pesmi nastajajo samo v nemščini, druge samo v slovenščini. Ni samo mešanje, oba jezika delujeta tudi samo­stojno. Nekaj poskusov proze sem napisal v nemščini, druge v slovenščini, libreto za opero sva z Eleno Messner napisala v štirih jezikih, v slovenščini, nemščini, furlanščini in deloma tudi v italijanščini. Za pisanje potrebujem več ko en sam jezik, sploh pri pisanju poezije. Da se aktualizira, obnavlja, da se sproži premik, je potrebno več ko samo slovenščina in nemščina. 

Čeprav pri poeziji ne moremo govoriti o univerzalnem jeziku kakor menda pri glasbi.

Ima pa poezija svoj jezik. To je neki estetski moment. Tega ne mislim v smislu nacionalnih jezikov. Poezija vse to presega.

Poeti, ki na Koroškem pišete v slovenščini, ustvarjate v posebnem okolju, zaradi vplivov iz nemškega jezikovnega okolja in tudi zaradi preskakovanja jezikovnih mej. Se ta literatura še umešča v širši slovenski jezikovni prostor? Naj omenim samo, da je na Koroškem cenjeni pesnik Jani Oswald v Sloveniji popolnoma nerazumljiv ravno zaradi jezikovnih preigravanj.

Zelo težko je sploh govoriti o slovenski literaturi na Koroškem. Tudi literatura v Sloveniji ni enojezična, ljudje pišejo v jezikih bivše Jugoslavije, v angleščini in nemščini. Današnja literatura je nekaj zelo heterogenega, že od 70. let to ni več samo slovenska, temveč večjezična literatura. Kako sploh imenovati literaturo, ki ni več vezana na jezik in na Koroško kot kraj, ker večina ljudi mlajše in srednje generacije ne živi in ustvarja na Koroškem, je pa s tem prostorom in morda tudi z institucijami povezana?

V pogovoru za Nedeljo ste pred kratkim dejali, da je za vas vrnitev na Koroško pomenila vrnitev k jeziku.

S tem ni bil mišljen slovenski jezik kot tak, ampak vrnitev k jeziku pisanja. Pri meni je to vrnitev k jezikoma ali k jezikom. Če ustvarjaš kot slovenski pesnik na Dunaju, delaš to na drug način kot na Koroškem. Še bolj si moraš izboriti svoj prostor. Ko sem bil v Kirgiziji ali Armeniji, je bila moj vsakdanji jezik ruščina. V slovenščini sta bila edino še komunikacija z družino in prijatelji ter pisanje. Seveda to vpliva na pesniški jezik. Na Koroškem sem zase našel varno okolje, v katerem lahko ustvarjam in kjer imam izjemno svobodo. 

Deželno nagrado prejmete za dosedanje pesniško delo. Vas mika velik epski tekst, roman?

Moja prva pesniška zbirka je izšla leta 2014. Da še ni izšla druga zbirka, je veliko vzrokov. To pa ne pomeni, da sem prenehal s pisanjem. Sedaj pripravljam novo pesniško zbirko, pišem eksperimentalno kratko prozo in načrtujem novo dramsko intervencijo. Edina konkurenca je disertacija, ki mi krade čas. Seveda bi me zelo zanimalo napisati roman ali daljši prozni tekst, ker se v prozi lahko kaže še večja razsežnost jezika.