Slovenska gimnazija si je ustvarila ime tudi zaradi slavnostnih akademij, ki so bile hkrati najboljša reklama za osrednjo izobraževalno ustanovo slovenske narodne skupnosti. Mnogi pa se še spominjajo, kako je znal navdušiti tudi narodnozabavni ansambel »Veseli študentje« pod glasbenim mentorjem Jožkom Kovačičem – in to ne samo na akademijah.
Še danes se spominjam, ko sem leta 1963 prvič obiskal akademijo Slovenske gimnazije. Bila je posebno slovesna, namreč v znamenju prvih maturantov. Tedaj so nastopili tudi »Veseli študentje« – Jožko Kovačič (klarinet), Franc Gröblacher (harmonika), Gregor (Hori) Metschina (pozavna), Lekš Kassl (trobenta) in Zvonko Hartmann (kitara). Bil je to takrat poleg »Veselih Plajberžanov« edini ansambel na celem Koroškem, ki je igral v Avsenikovi zasebi, brez ozvočenja, zato pa toliko bolj pristno in originalno. Takoj si čutil, da si niso zaman izbrali imena »Veseli študentje«. S svojim mladostno sproščenim igranjem so že po prvih taktih osvojili srca poslušalcev in navdušili širom Koroške ter tudi pri slovenskih rojakih na Goriškem. In ko so leta 1965 sami maturirali in imeli na slavnostni akademiji poslovitveni nastop, je v veliki dvorani Delavske zbornice naravnost grmelo od samega navdušenja – »čeprav so prej mnogi prerokovali, da iz teh veseljakov nič ne bo kaj gratalo. Kot se je izkazalo, se ta prerokovanja niso uresničila« (Lekš Kassl v pogovoru z Novicami). Dejansko so se Franc Gröblacher, Lekš Kassl in Zvonko Hartmann pozneje poklicno uveljavili v gospodarstvu, Gregor Metschina kot ljudskošolski ravnatelj na pedagoškem področju, Gröblacher in Kassl sta študij zaključila tudi z doktoratom, Jožko Kovačič – kdo ga ni poznal – pa je postal profesor in naslednik njegovega mentorja Franceta Cigan na Slovenski gimnaziji.
Prvi »epicenter« ansambla »Veseli študentje« je bil v fari Šentilj z župnikom Lovrom Petricigom na čelu. Iz te fare so prihajali Franc Gröblacher-Hofovc iz Deščic, Hori Metschina iz Zgornje vesce in Jožko Kovačič iz Podjerberka. Ti so že kot trio igrali pod okriljem šentiljskega župnika, sicer pa skupaj obiskovali Slovensko gimnazijo. Sprva so bili dve leti v dijaškem domu Mohorjeve, nato pa v legendarnem Heimlingerju. Šentiljskim mladim muzikantom sta se pridružila še gimnazijska kolega oz. trobentač Lekš Kassl iz Škocjana in kitarist Zvonko Hartmann iz Libuč. Instrumente jim je kupil župnik Petricig, razen harmonike, ki jo je Francu Gröblacherju kupila njegova teta.
Učili so se melodije po posluhu
Bivši direktor Koroške kmetijske zbornice Franc Gröblacher je bil domala vse svoje glasbeno življenje velik občudovalec Slavka Avsenika. Še danes igra Avsenikove melodije v ansamblu Landwirtschaftskammer Quintett. In ko je še živel Jožko Kovačič († 20. januarja 2020), je igral tudi pri Rožanskih muzikantih. Na vprašanje, ali so imeli kakega učitelja, ki jim je strokovno približal Avsenikovo glasbo, odgovarja harmonikaš Gröblacher: »Ne. Naš glasbeni mentor in organizacijski šef je bil Jožko Kovačič. Not nismo imeli. Pač pa je Jožku uspelo, da je na slovenskem oddelku koroškega radia lahko posnel na magnetofon Avsenikove melodije, ki so jih redno predvajali v radijski oddaji čestitk Od pesmi, od srca do srca. Tako smo se učili igrati melodije po posluhu.«
Naš glasbeni mentor je bil Jožko Kovačič. Not nismo imeli, igrali smo po posluhu.
Franc Gröblacher
Župnik Petricig je kot duhovnik, ki je posvečal delu z mladino še posebej veliko pozornost, vsestransko podpiral mlade muzikante v upanju, da mu bodo izkazovali potrebno hvaležnost. Prevažal jih je s svojim kombijem in ko je bil nastop mimo, jih je hitro spet odpeljal. »Mi pa smo bili mladostno živahni in v najbolj razposajenih letih. Normalno, da nismo marali vseh njegovih strogih navodil,« pripoveduje Franc Gröblacher. »Danes gledam seveda na vse to drugače in se dobro zavedam -župnikovih zaslug.« Leta 1964, na neko nedeljo, bi »Veseli študentje« morali imeti v Škocjanu dva nastopa. Pa je dan prej popoldne, pripoveduje Gröblacher, prišel župnik Petricig v dom Heimlinger in zahteval, da mu izročijo instrumente. Toni Riegelnik (maturiral leta 1964) mu je pomagal jih transportirati v avtomobil, misleč, da so namenjeni za nastop v Škocjanu. V resnici pa je šentiljski župnik instrumente zasegel, ker so muzikantje zelo radi igrali tudi na veselicah in ne samo na »nedolžnih« kulturnih prireditvah. Tako so morali nastopa odpovedati, pa čeprav so nanje vabili tudi na plakatih.
Kaj zdaj? Samozavestni, kot so bili, so šli v znano celovško trgovino za instrumente Hergeth in dosegli, da so, čeprav še ne polnoletni, lahko kupili trobento, klarinet, pozavno in kitaro na kredit. Račun je znašal 17.613 šilingov, od tega 2.000 za naplačilo. Ker sami niso imeli potrebnega denarja za naplačilo, jim je posodil denar šolski kolega Filip Warasch. Med seboj pa so sklenili, da ne bodo nehali igrati prej, preden ne bodo poravnali celotnega dolga.
Instrumente kupila Slovenska gimnazija
No, pa ni bilo treba. Gröblacher: »Instrumente je kupila Slovenska gimnazija. Sklenili smo pogodbo, ki sta jo za gimnazijo podpisala ravnatelj Joško Tischler in prof. Pavle Zablatnik. Tudi Waraschu so vrnili posojilo.« Po pogodbi so ostali instrumenti »v oskrbi« študentov. Prav tako je ansambel moral vsak nastop javiti ravnatelju najmanj teden dni prej, hkrati pa naj bi četrtino dobička namenil Združenju staršev, je povedal Gröblacher in ob tem hudomušno pomežiknil: »Ne vem, če smo sploh kdaj imeli dobiček.«
Na Djekšah in v drugih krajih smo pred nastopom Odra mladje igrali in tako pomagali, da so ljudje obiskali igro.
Hori Metschina
Čisto zastonj seveda tudi niso razveseljevali občinstva. Bili so zelo priljubljeni in zaželeni, na primer v gostilni Zenkl v Podkanji vasi pri Galiciji. »Veseli študentje« so se pogodbeno obvezali, da igrajo 19. junija 1965, v letu, ko so maturirali, od 20.00 ure zvečer pa do 3.00 zjutraj. Honorar je znašal 1.300 šilingov, vsekakor lepa vsota. Nastopali so tudi s pevkami in s pevcem Hejnijem Schusterjem (†), ki je s svojim zlatim glasom zapel skupaj z Jožkom Kovačičem. Nracvmnost nepozabni pa sta bili pevki Gisela Ročičjak iz Škocjana, ki je vse prerano umrla v Nemčiji in je pokopana na škocjanskem pokopališču, in Mira Oraže, roj. Olip iz Sel. Prav tako je kratko časa pomagala Milica Konzilia, roj. Mičej iz Šentvida v Podjuni. Od Selanov so si izposodili tudi narodno nošo, v kateri so navdušili občinstvo mdr. v Števerjanu. Gregor Metschina: »Tega nastopa se še posebej rad spominjam. V sosednji gostilni so igrali profesionalci Veseli planšarji. Publika pa je bila pri nas amaterjih in izredno navdušena.« Lekš Kassl pa se še posebej spominja, ko so leta 1964 nastopili skupaj z gimnazijskim zborom v Domu glasbe v Celovcu. »Pred nami so igrali violonisti. Ko smo za njimi prišli na oder v nošah in začeli igrati, so obiskovalci bili tako navdušeni, da so hoteli imeti naše avtograme.«
Danes je za vedno utihnilo muziciranje »Veselih študentov«. Za vedno se je poslovil tudi njihov glasbeni mentor Jožko Kovačič, ki počiva na šentiljskem pokopališču. Toda čeprav so utihnili njihovi instrumenti, kot muzikanti ostajajo v vsakem oziru legendarni.
