S stolpa mestne cerkve sv. Egidija v Celovcu se obiskovalcem odpre nenavaden pogled na deželno prestolnico. Stolp pa skriva še nekaj skrivnosti, ki jih je vredno odkriti. Povzpnite se na vrh, kjer vas bo sprejel mestni zvonar.
Gospod Horst Ragusch, vaše delovno mesto je visoko nad strehami starega celovškega jedra …
Moje delovno mesto je eno najvišjih v Celovcu, in sicer na višini 45 metrov. Od tam se mi odpira pogled do Sobote, Svinške planine, Vrbskega jezera, Dobrača in Karavank. Moje delovno mesto je namreč na vrhu stolpa mestne cerkve sv. Egidija v Celovcu, kjer delam kot mestni zvonar (der Türmer zu Klagenfurt). Zaposlen sem pri celovški turistični zvezi (Tourismusverband Klagenfurt).
Otroštvo ste preživeli v bližini stolpa. Kako ste ga doživljali kot otrok?
Kot otrok sem živel v hiši, kjer je lokal Augustin, torej zahodno od stolpa. Takrat sem slišal zgodbo, da je bilo treba nekdanjo romansko cerkev podreti in na novo pozidati zaradi potresa leta 1690. Bilo je nevarno, da bi se podrla tudi tedanja stolpa. Zaradi te zgodbe me je bilo strah, da se bo stolp mestne cerkve porušil in padel na našo streho.
Vaš poklic je zelo star, pa tudi zelo redek. Katere naloge opravlja zvonar?
Nekoč so bili zvonarji predvsem požarna straža. Od devetih zvečer do petih zjutraj so bedeli nad mestom – na stolpu so kot straža hodili po balkonu na stolpu in vsakih petnajst minut pozvonili z malim zvoncem – tako so meščanom pokazali, da so budni. Si lahko predstavljate, kako je zvonar leta 1473 opazil, da se mestu bliža 18.000 turških jezdecev, s kakšnim adrenalinom je zatrobil v rog?
Od začetka 20. stoletja so gasilske enote prevzele nalogo požarne straže, ostale pa so naloge zvonjenja (do leta 1923) in obveščanja o temperaturi zraka (do 1966). Moderni zvonarji so komunikativni posredniki kulture v različnih jezikih.
Kakšno izobrazbo potrebuje zvonar?
Za zvonarja ni specifične poklicne izobrazbe. Vedno me je zanimala zgodovina, zato sem jo tudi študiral. Učil sem se tuje jezike; govorim italijansko, angleško, slovensko in francosko, nameravam pa se naučiti še špansko in hrvaško. Obiskoval sem tudi različna izobraževanja. Zvonar se seveda ne sme bati višine ali imeti vrtoglavice. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da ima zvonar rad ljudi in da rad govori z njimi. Najlepše pri mojem delu na višini 45 metrov je izkušnja, da se obiskovalci oddaljijo od svojega vsakdana, da se razcvetijo in odprejo. Ne govorijo o težavah, temveč o svojih željah in načrtih, kar se zrcali v čudovitih vnosih v našo knjigo obiskovalcev. Neka obiskovalka je nekoč rekla: »Tukaj se človek počuti kot v gnezdu in bi rad poletel …«, druga pa: »Po tridesetih minutah postanejo misli svobodne.«
Kako poteka vaše delo v času pandemije?
Seveda zdaj delam v home office, kjer pripravljam nove programe za turistična vodstva po Celovcu: npr. vodstvo po kamnih spotike – obiskali bomo kraje, kjer so živeli celovški židi, ki so postali žrtve nacizma, pa tudi zgodovinsko »občutljive« kraje, kot npr. zgradbo Ossiacherhof v Celovcu.
Čisto novi projekt pa bodo nočna vodstva v srednjeveških oblačilih. Potopili se bomo v čas, ko so ljudje popolnoma drugače živeli, mislili, govorili in čutili. Nove programe bomo obiskovalcem ponudili takoj po zaključku varnostnih ukrepov zaradi pandemije.
