Koroški Slovenci so padli v nacistično jezikovno past

Se še spomnite svojega šolanja? Koliko ste takrat izvedeli o času nacizma? V zadnjih letih je ta tema našla svoje mesto v učnem načrtu, tako da se učenke in učenci v času izobraževanja vsaj dvakrat srečajo in seznanjajo s temami, ki so krojile življenje njihovih (pra)dedkov in (pra)babic v času nacizma. Politično izobraževanje (Politische Bildung) prinaša v šole spremembe v odnosu do lastne zgodovine.

Katja Sturm-Schnabl: Na Ministrstvu za šolstvo je oddelek »Politische Bildung« v preteklosti učiteljem nudil neobvezen program, v okviru katerega so na šolo lahko povabili pričo časa. Zdaj pa so teme iz obdobja nacizma obvezni del izobraževanja, ministrstvo je pripravilo ustrezno gradivo, v obvezni program pa spada tudi ogled koncentracijskega taborišča, zato gredo vsi dijaki ali v Dachau ali v Mauthausen ali v Auschwitz. Včasih šole še vedno vabijo priče časa, da učenci iz prve roke izvedo in začutijo, kaj so v tistih časih doživljale nekatere družine.

Tudi vi ste priča časa. Kako dolgo že sodelujete pri tem programu?

Spadam med mlajše priče časa, saj sem ob deportaciji družine bila še otrok. Leta 1942 sem bila stara šest let. Šole po vsej Avstriji pa obiskujem od leta 2006.

Kaj se vam osebno zdi pomembno povedati?

Koroški Slovenci so padli v nacistično jezikovno past. Sami pravijo, da so bili izseljenci, da so jih izselili. Ampak to ni bila izselitev, to je bila deportacija. Če te nekdo z orožjem prežene od doma, ti vzame premoženje, te vtakne v taborišče … ne govorimo o izseljevanju, temveč o deportaciji. Po vojni so izselili npr. sudetske ali banatske Nemce, ki so šli v Nemčijo in si zgradili novo eksistenco. Nas pa so dali v taborišča, moji starši so bili prisilni delavci, tako kot vsi taboriščniki od trinajstega leta naprej, otroci pa so ostali v taborišču in se niso smeli izobraževati. Mi naj bi ostali neuki, saj so nacisti imeli tim. »Generalplan Ost«, po katerem naj bi na področju Ukrajine in Rusije napravili ogromno agrarno področje, kjer bi zanje delalo 30 milijonov slovanskih sužnjev. Tja bi prišli vsi tisti, ki bi preživeli taborišča s prisilnim delom. Iz koncentracijskih taborišč pa naj ne bi bilo preživelih, saj so pomenila obsodbo na smrt.

Zelo se branim izraza izseljenci ali izgnanci. Ne, bili smo deportiranci. Pomembno je, da se to pove in poudari.

Kaj pa poveste učenkam in učencem v šoli?

Povem kaj iz zgodovine, sicer pa gre pri teh srečanjih s šolarji za to, da priča časa natančno pove, kaj je doživela. Dandanes si mladi ne morejo več predstavljati, da pride nekdo z orožjem, nasilno vdre v hišo, tuli in se obnaša kot kakšen divjak in da celo družino z naperjenimi puškami odžene od doma.

Česa se spomnite pred vojno?

Naša družina je bila zelo kulturno aktivna. Oče je bil pevovodja cerkvenega zbora, igral je orgle, bil je predsednik hranilnice in posojilnice, predsednik kulturnega društva … Fara Šent­tomaž je bila še zelo slovenska. Ljudje so vedno prihajali k nam, tako da se je vedno kaj dogajalo. Kot otroci smo imeli okrog sebe veliko ljudi, bili smo velika družina, saj so bili z nami tudi hlapci in dekle. Imeli smo precej moderno vzgojo, kjer ni bilo veliko prepovedi.

Po letu 1939 so se začele dogajati hude stvari. Spomnim se, da so nekoč prišli moški v oblekah in so hodili skozi vse prostore hiše, šli so tudi v prvo nadstropje, kjer so živeli stari starši, in v drugo nadstropje, kjer so bili naši prostori. Ponavadi so obiskovalci ostali v pritličju, kjer smo imeli veliko kuhinjo in jedilnico, v prvo nadstropje k starim staršem pa so šli le povabljeni gostje in niso hodili po vsej hiši. Že takrat sem dobila zelo negativno sliko o Nemcih oz. nacistih. To so bili zame tisti, ki niso vzgojeni, se ne znajo obnašati in čudno govorijo. Kar zaničevala sem jih. Pozneje sem od mame izvedela, da so prišli kontrolirat, ali v hiši visijo Hit­lerjeve slike.

Iz tistih časov imam še en travmatičen spomin. Leta 1941 je umrl moj stari oče, Tomanova domačija pa je imela grob ob cerkvi. Takrat so nacisti bili že tako arogantni, da niso hoteli dopustiti, da bi bil Toman pokopan na častnem mestu ob cerkvi, zato so grob dvakrat ponoči zasuli. 

Vzdušje je bilo zelo napeto, vsi so bili iz sebe. Bilo je vroče poletje in mrtvega je bilo treba pokopati. Oče je resigniral, starega očeta smo pokopali ob pokopališkem zidu.

Kako pa je bilo na dan deportacije?

Na dan deportacije imam zelo jasne spomine. 14. april 1942 je bil četrtek, torej tržni dan v Celovcu, zato staršev ni bilo doma. Tudi moje starejše sestre ni bilo, ker je že hodila v prvi razred. Doma smo ostali trije otroci, dve teti, ki sta živeli z nami, in dve dekli. Na vrata so potolkli uniformiranci, vdrli v hišo, rjuli s tistimi glasovi, ki sem jih že poznala pri nacistih … Teti in dekli so se začele jokati, bile so čisto iz sebe in šele takrat sem dojela, da nas hočejo nekam odvleči. Zelo sem se prestrašila, ker brez staršev nisem hotela nikamor in sem pri stranskih vratih iz hiše pobegnila v gozd, kjer sem se zarila v kup listja za steljo. Vrnila sem se šele, ko sem zaslišala traktor in so se vrnili starši.

Doma je vladal kaos, mama nas je skušala obleči, pripraviti stvari za na pot. Kovčkov ni imela – takrat turizma še ni bilo – pa je stvari stlačila v velike vreče, medtem ko so nacisti divjali in vpili po hiši in se prav barbarsko obnašali. V fašizmu pridejo na dan najhujše lastnosti neke osebe. Gnali so nas do rdečega avtobusa, ki je že čakal na nas, in nas odvedli v Žrelec. Tam smo srečali precej znancev in sorodnikov, ki so tudi bili deportirani. Srečali smo tudi mamino mamo, torej staro mater, ki je sedela na slami na tleh, zraven nje pa je ležal dojenček, moj bratranec. Mami je rekla: »Zofka, Zofka, Nemci nas nekam vlečejo, Nemci nas nekam vlečejo!« V naslednjem stavku pa je rekla: »Zofka, Zofka, pridi me spet obiskat, deklici s seboj pripelji!« Staro mamo smo prej večkrat obiskale v Velikovcu. Peljale smo se z maminim kolesom, jaz sem imela sedež spredaj, moja sestra pa je sedela zadaj. Stara mama je bila zelo živahna, jaz pa sem si tedaj mislila: »Stara mama je pamet zgubila.« Od šoka je pamet zgubila. 

Kako ste takrat doživeli svoje starše?

Ko so nas peljali skozi vas, sem pogledala očeta in zdel se mi je ves upadel. Čisto spremenjen, z zeleno-sivo kožo. Prestrašila sem se in si mislila: »Moj oče me ne more več ščititi. Izgubil je vso svojo moč.« Oče je bil gospod. Imel je veliko posestvo in pomembne funkcije. Večinoma sem ga videla v črni obleki, ker je stalno hodil na kake sestanke. Za njega se je svet zrušil in je nekako padel skupaj …

Mama pa je reagirala čisto drugače. Naredila se je vso trdo, kot da bi bila iz marmorja, tako napeto se je držala. Teti sta jokali, ona pa jima je rekla, da naj se ne jočeta, naj sovražnikom ne pokažeta, kako jima gre in da naj obdržita svoj ponos in dostojanstvo. Mama je imela štiri otroke in je morala ostati trdna, skupaj je morala spraviti vso moč.

Tretji dan so nas v Žrelcu porinili v živinske vagone. V vagon so nas grobo tlačili od zadaj, dokler ni bil poln, zaprli so vrata, zavladala je tema in panika. Nekateri so jokali, drugi kričali. Nekdo je prižgal vžigalnik, pa so drugi vpili: »Ne, ne, to je nevarno.« Mama nas je držala in tiščala k sebi, ker jo je bilo strah. Bilo je grozno. Pomislite, tako so prevažali milijone ljudi. 11 milijonov v koncentracijska taborišča, 40 miljonov pa v taborišča za prisilne delavce. Odpeljali so nas v smer proti Nemčiji, pot je bila dolga, v vagonu ni bilo ničesar, ne hrane, ne higiene, nič. Vagon so prvič odprli, ko so na postaji napovedali Frankfurt an der Oder. Ljudje so kar popadali iz vagona. Tako me je bilo groza, da sem si mislila, da ne grem več nazaj v vagon. Splazila sem se pod vagonom na drugo stran in tekla, tekla. Bilo mi je vseeno, s starši ali brez, samo ne nazaj v vagon. Ko sem šla preko železnega mostu, sem videla, kako so tračnice izginjale v daljavi. Tega sem se prestrašila in šla vso pot nazaj. Kako je moja mati morala biti od vsega prizadeta, da sploh ni opazila, da me ni bilo. Tako smo spet morali v vagone in odpeljali so nas v provizorično taborišče, kjer smo ostali tri mesce. Sprejel nas je taboriščni ritual. Morali smo v klet, se do golega sleči in se stuširati. Spomnim se, da je za uboge koroške kmetice to pomenilo neizmerno ponižanje. Spomnim se svoje tete, ki se je držala tako sključeno, da se mi je smilila, ker sem vedela, da je zanjo bilo grozno sleči se do nagega, medtem ko okrog stojijo paznice. Poniževanja in maščevanja je bilo veliko.

Po treh mesecih so nas premestili v Eichstätt, kjer smo ostali do konca vojne. Očeta so poslali delat v Karlsruhe, mama pa je delala v Eichstättu v tovarni za čevlje, v starem gradu Willibaldsburg, in se v taborišče vračala vsak dan po delu. Vedno sem se bala, da se nekega dne ne bo več vrnila. Takih delavskih taborišč je bilo veliko, ker so Nemci potrebovali delovno silo za vzdrževanje vojske, na čelu taborišč pa so bili SS-oficirji.

Starši so šli delat, otroci pa smo ostali v taborišču. Ne spomnim se, da bi se veliko igrali. Nihče ni pazil na nas. V taborišču je bil invalid z leseno nogo, ki nas je zbral okoli sebe, da bi nas kaj naučil, ampak to je bilo strogo prepovedano! Nacisti so hoteli uničiti žide, pa tudi sovraštvo do Slovanov je bilo veliko in se je deloma ohranilo.

Kako pa je bilo z zdravjem?

Vedno znova je kdo umrl. Če je kdo zbolel, je bilo vedno nevarno, ker nihče ni vedel, kaj bo. Imeli smo taboriščnega zdravnika. Nekoč je izbruhnila škrlatinka. Urad za zdravje mesta Eichstätt je taborišče prisilil, da obolele otroke pošljejo v bolnišnico. Tako smo moja brata in jaz prišli v bolnišnico, moja osemletna sestra pa je zbolela kasneje.  Imela je vročino in mama jo je nesla k zdravniku. Brezbrižno je rekel: »Wollen wir mal gucken,« in dal otroku injekcijo. Otrok je bil na licu mesta mrtev v naročju matere. Lahko si mislite, kako travmatično je to bilo za mamo in kako je travma prešla na nas. Moja sestra je bila prvi otrok, bila je zelo inteligentna in skozi tako smrt je postala neke vrste mit. Vedno se je govorilo, kaj vse bi Veri v življenju zmogla. Jaz sem bila leto dni mlajša in je nikoli nisem dosegla. Ne glede na to, kaj sem v življenju naredila, bi Veri vedno bila boljša. To primerjanje me je vse življenje spremljalo in dušilo. Želela sem jo dohiteti, pa mi nikoli ni uspelo.

Kako ste opazili spremembo svoje mame po umoru sestre?

Najbolj sem to opazila, ko smo jo po sestrini smrti prvič videli. Bili smo še v bolnišnici, obiskal nas je oče in z njim smo sedeli na vrtu. 

Povedal nam je, da je Veri umrla, ampak jaz tega nisem zares dojela, ni mi šlo do živega. Potem je skozi vrt prišla mama in ko sem jo videla, se mi je zdela vsa tuja in spremenjena, pa nisem vedela, zakaj. Naenkrat sem imela občutek, kot da bi mama prihajala skozi led ali steklo, ki je ob njej padalo z nje. K nam je prišla kot neka prikazen. 

To je zanjo morala biti grozna travma. Vedno je funkcionirala kot mama, ampak se do smrti nikoli več ni smehljala. Spomnim se, da smo jo otroci po vojni hecali in pravili: »Mama, zasmejte se malo, zasmejte se!« Pa se niso. 

Ta grob še vedno obstaja?

Ostal bo do leta 2023, potem pa bom sestrine posmrtne ostanke dala prepeljati domov. Sestra je postala močen del moje identitete, kar sem dala tudi naprej. Moj pokojni sin Borut-Sergej se je zelo angažiral za to, da so v Eichstättu na pokopališču postavili spominsko ploščo za vse, ki so v taborišču izgubili življenje. Dosegel je tudi, da so v Celovcu na vzhodnem kolodvoru postavili »Denkmal Deportation«, tri Omanove stele. 

Ampak letos ste postavili spomenik za sestro.

Najprej je umrl moj mož, potem pa še moj sin. Dobila sem grob, kjer sta pokopani teti, ki sta bili z nami v taborišču. Tam sem želela narediti tudi nekaj za sestro. Posvetovala sem se s kiparjem in odločili smo se, da v sredini ostane kamen mojih tet, na levi postavimo kamen za mojega moža in sina, na desno pa kamen za sestro. Nastal je triptihon. Na Koroškem je na nagrobnih kamnih pogosto kaka pesmica. Teti sta si izbrali svojo, na kamnu za moža in sina je verz mojega najljubšega ruskega pesnika Jesenina, ker sem želela imeti širši slovanski duh. Le pri sestri sem dala vklesati dodatni nemški napis: »Am 14. April 1942 in ein NS Zwang­s­­arbeiterlager deportiert und ermordet.«