V soboto, 6. aprila 2024, je bila na t. i. Rainerjevi hiši v Celovcu na Trgu Arthurja Lemischa odkrita spominska plošča za dr. Arthurja Lemischa (*6. 2. 1865 +29. 10. 1953), nemškonacionalnega politika in deželnega glavarja v času plebiscita.
Tistega Arthurja Lemischa, ki je kratko po plebiscitu izustil grozljivo zahtevo, da ima dežela le en sam človeški rod časa za ponemčenje oz. potujčenje Slovencev. S tem Lemisch ni le prelomil vseh predplebiscitnih obljub dežele Slovencem, da jih bo ta ščitila in podpirala njihov razvoj in obstanek, temveč je dal tudi nedvoumno in jasno smernico za izbris slovenskega naroda na Koroškem, ki je svoj višek dosegla v nacističnem načrtu in dejanju genocidne in dokončne rešitve slovenskega vprašanja (Endlösung der Slowenenfrage), to je v etničnem čiščenju dežele in pregonu koroških Slovencev ter nasilju nad njimi.
Temu deželnemu politiku so na pobudo pokojnega celovškega občinskega odbornika Reinholda Gasperja spominsko ploščo namenili koroški brambovci, hajmatdinst in še druge samooklicane »domovinarske organizacije in tradicionalistične zveze«. Za namestitev table sta se doslej skregana Zveza brambovcev in hajmatdinst pobotala in združila v t. i. delovni skupnosti, kar glede na izjave njunih predstavnikov Fritza Schretterja, predsednika brambovcev in podpredsednika hajmatdinsta Franza Jordana, ne obeta nič dobrega za prihodnje sožitje v deželi. Po njunih izjavah sodeč je t. i. konsenzni skupini odklenkalo.
»Samo en rod imamo časa, da zapeljane privedemo nazaj v koroštvo. Z nemško kulturo in koroško dobrodušnostjo hočemo v teku enega rodu to delo dokončati. Preden pa bomo pričeli opravilo ljubezni, dopolnimo opravilo maščevanja. Znebiti se hočemo vseh tistih, ki so oskrunili sveti mir naše domovine.«
dr. Arthur Lemisch, 20. oktobra 1920
Nič nenavadnega, da so v vseh govorih poveličevali in v nebo kovali osebnost in zasluge Arthurja Lemischa za »svobodno in nedeljeno Koroško«. Fritz Schretter je poudaril, da je bil »osrednja osebnost v najtežjem času Koroške (1918–1919, op. p.), prevzel je odgovornost in določal smer«. Celo hrbtenica Koroške naj bi bil (dr. Martin Wutte). Lemischeve zapovedi o ponemčenju Slovencev seveda nihče ni omenil.
Najbolj grob je bil v svojih izjavah podpredsednik kahadeja Franz Jordan. Od oblasti je zahteval jasno reakcijo proti »levoradikalnim slovenskim krogom« in univerzi zaradi potvarjanja zgodovine. Napočil da je čas za razkrinkanje levoradikalnih provokatorjev in njihovih kadrovskih šol ter za ukinitev vseh javnih podpor. Od državnega vrha je zahteval posmrtno zahvalo in priznanje Arthurju Lemischu ter vsem, ki so stali na strani Koroške, na primer Hansu Steinacherju. Tudi vindišarjev naj ne bi pozabili. V imenu domovinskih in tradicionalističnih združenj pa je od dežele Koroške zahteval aktivno sooblikovanje desetooktobrskih prosllav.
