Po razpadu Habsburškega cesarstva po koncu prve svetovne vojne je bila republika Avstrija ustanovljena novembra leta 1918. Med letoma 1938 in 1945 je spadala pod nacistično Nemčijo, dokler je s koncem vojne niso zasedli zavezniki in ponovno vzpostavili njeno demokratično ustavo. Z avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955 je Avstrija spet suverena država, posebne pravice pa sta dobili tudi tedaj priznani manjšini Slovencev in Hrvatov. Z deklaracijo o nevtralnosti se je avstrijski parlament zavezal k stalni nevtralnosti v mednarodnih odnosih. V torek, 26. oktobra 2021, smo torej praznovali 66. leto suverene države Republike Avstrije.
Peter Grilliz, predstavnik društva Srce, je na sobotni prireditvi »Dober večer, sosed«, 23. oktobra 2021, poskrbel za optimistično vzdušje pri povezovanju nastopajočih in zaupal, da ni bilo vedno enostavno brez predsodkov in čustev povedati »dober večer, sosed«. Pojasnil je, da so letos postavili prireditev tudi v znamenje praznovanja 100-letnice koroškega plebiscita, 30-letnice obstoja urada za slovensko narodno skupnost in 30-letnice samostojne Slovenije. V kulturnem domu v Dobrli vasi smo obiskovalci najprej prisluhnili mladinskemu mešanemu pevskemu zboru Sweethearts z dvanajstimi pevkami in pevci. S pomočjo dirigentke so dvojezično odpeli »Podjuna, moj zaklad …«. Svoj nastop so zaključili ob klavirski spremljavi z znano slovensko skladbo »Ne čakaj na maj«, ki jo je za film z istoimenskim naslovom leta 1957 skomponiral Borut Lesjak, besedilo pa je napisal Frane Milčinski »Ježek«. Mentorici sta v zahvalo za nastop prejeli pisana šopka rož.
Obiskovalce so zatem s svojim petjem očarali odrasli pevci in pevke mešanega pevskega zbora Srce. Njihovi glasovi so lepo zadoneli v pesmi »Kje so tiste stezice«, s posebnostjo, da so jo zapeli v narečnem govoru. Poleg akustične spremljave dirigentke na kitari je eden od pevcev v usklajenem ritmu igral cajon (vrsta tolkala). Naslednji nastopajoči so bili člani skupine Trio adijo, ki so predstavili dve izvrstni instrumentalni skladbi na enakih kitarah. Njihova ritmična in tonska usklajenost je bila glede na to, da skupaj igrajo le eno leto, presenetljivo natančna. Radi obiskujejo glasbeno delavnico Sonus, pri kateri sodelujejo že četrto leto in ustvarjajo veliko različnih stvari s področja umetnosti. Kaj imajo poleg ljubezni do glasbe še skup-nega? Učitelja Janeza Gregoriča.
Zadnjo nastopajočo skupino tega prijetnega večera je napovedal Grilliz: »Nenazadnje smo se odločili tudi za to, da bo letošnji koncert privabil soseda, tokrat ne iz nemško govoreče Koroške, ampak iz sosednje Slovenije. Tako bo z nami po zaključku govora gospe Voglauer nastopil gorenjski narodnozabavni ansambel Rosa.« Sedemčlanski ansambel Rosa je nastopil v značilni obleki, igrali so Avsenikove melodije, med drugim »Lepe ste, ve Karavanke«, slišali smo tudi slavni skladbi »Slovenija, od kod lepote tvoje« in »V dolini tihi« ter ju skupno zapeli. Zadnja skladba koncerta je bila himna društva Srce »Hrabro v novi čas stopimo«. Prireditelji so poskrbeli, da je obiskovalce na stolih čakalo besedilo himne, ob kateri smo vstali s stolov in jo zapeli vsi skupaj. Gostoljubje so izkazali še s povabilom vseh navzočih na prigrizke in pijačo.
Povzetek srčnega častnega govora
Poslanka v avstrijskem državnem zboru Olga Voglauer je bila slavnostna govornica koncerta ob praznovanju že navedenih obeležij. Voglauer: »Ob razmišljanju za ta govor sem se spomnila dogodka, ki sem ga doživela v svoji lastni družini. Moj sin Nikolaj je bil star dve leti in pol in ob tem času ni še spregovoril nemške besede.
Doraščal je pri nas v Biljnovsu v Rožu in kar dostikrat sta prišla na obisk tudi dedek in babica iz Nižje Avstrije. Lahko si predstavljate, da dedek in babica ne govorita slovensko. In spraševala sem se, kako bo zdaj moj sin rešil situacijo, ki je bila sledeča: igral se je v dnevni sobi s kockami in gradil stolpiček. V to delo je želel vključiti svojega dedka iz Nižje Avstrije. Začel se je z njim pogovarjati in dedek se je pogovarjal z njim. Dajala sta si kocko za kocko in skupaj zgradila velik stolp. Oba sta bila ponosna, oba vesela in nasmejana in za sabo sta imela uspešen gradbeni projekt, ne da bi spregovorila eno besedo v skupnem jeziku. Govorila sta s srcem, govorila sta z gestami in praznovala skupni uspeh.« 26. oktobra 1955 je bil tisti dan, ko smo v Avstriji sklenili zvezni ustavni zakon o trajni nevtralnosti Avstrije. S tem zakonom in nekaj mesecev poprej s sklenitvijo avstrijske državne pogodbe je Avstrija naredila bistveno piko. Sklenila je pogodbo in s tem dobila zaupanje, da bo za svoje državljane skrbela dobro, da bo skrbela za upoštevanje človekovih pravic, da bo dajala ljudem tukaj svobodo in da se bo stalno trudila za ohranjanje miru. V resnici praznujemo na dan državnosti nekaj takega kot našo domovino, našo identiteto, ker če je to državni praznik, potem praznujemo tudi to državo, v kateri živimo. »Ta dan je nekaj posebnega. Ker še sama se spominjam, kako enostavno je na Koroškem ločevati med dobre in slabe, med integrirane in neintegrirane, med ekstremiste in tiste multikulturne, med leve in desne in vami in nami in njimi in ne vem kom še. /…/ Tako da pozivam k temu, da odstranimo plotove, da odstranimo živo mejo, če jo imamo včasih v glavah, in si upamo stopiti v ta pogovor. Ponavadi je ploden, ponavadi skrbi za sožitje. /…/ Kocko za kocko graditi skupni projekt in naj nas ne ovirajo zakoni, za katere se je še treba kregati, temveč uživajmo, da jih bomo živeli. Naj nas ne ovira kultura soseda, temveč naj nam je veliko bogastvo in naj se srečujemo kot ljudje – empatični, človeški in sosedski.«
