Letos sta zakonca Muri iz Kotmare vasi praznovala kar dva osebna jubileja: 80-letnico Emila Murija in 50-letnico njune zakonske zveze. V pogovoru sta nam zaupala nekaj spominov in izkušenj.

Gospod Muri, kakšne spomine imate na zgodnje otroštvo?

Emil Muri: Rodil sem se leta 1941 na Jezerskem in odraščal s sedmimi sestrami in brati. Moj oče je bil furman in je trgoval z lesom. Ker nismo povsem ustrezali duhu nove Jugoslavije, so leta 1945 sosedje svetovali očetu, naj odide v Avstrijo, kjer smo imeli kmetijo, sicer ga bodo aretirali.

Kako se je odvijalo življenje v tedanji Jugoslaviji?

Emil Muri: Najbolj živo se spomnim, da so nas v novi Jugoslaviji kar dvakrat izselili z Jezerskega.

Neke noči so prišli. V dveh urah smo morali oditi v Kranj na vlak. Bil sem majhen otrok in nisem vedel, kaj se zares dogaja, zato sem se veselil, da se bom lahko peljal z vlakom. Na postaji je bilo veliko ljudi, vlak je že čakal, spomnim se vpitja, čakal je vagon za živino, tiščali so nas noter, pa spet ven, otroci nismo imeli hrane in smo se začeli jokati. Takrat je prišel mimo hrvaški oficir. Vprašal je: »Kaj so vam otroci storili?« Nihče od stražarjev ni imel odgovora. Oficir je rekel, da moramo iz vlaka in so nas dali v pokvarjen tovornjak, kjer smo prenočili. Domačini so nam skrivaj prinesli nekaj hrane. Takrat nisem vedel, kaj se dogaja, danes pa vem, da nam je tisti oficir rešil življenje.

Jeseni leta 1947 so spet prišli ponoči, tokrat z dvema tovornjakoma. V en tovornjak smo dali pohištvo, v drugega pa kravo in seno, da bi mi, otroci imeli mleko. Odpeljali so nas v bližino Kočevja. Strpali so nas v vežo neke večnadstropne hiše in se odpeljali naprej. Čakali smo na kravo, ker nismo imeli hrane, ljudje, ki so v hiši stanovali, so bili nejevoljni, mi pa nismo vedeli, kam. Nekaj dni smo čakali na kravo, pa je nikoli več nismo videli. Odpeljali so nas v neko pokvarjeno hišo brez oken. Bilo je jeseni in zelo nas je zeblo. Ljudje iz sosednje vasi so nam pomagali in z deskami zabili okna, da ni več tako pihalo.

Celo ženo sem prepričal, da smo koroški Slovenci, ne Vindišarji.

Emil Muri

Kakšni so spomini na leta v okolici Kočevja?

Emil Muri: V okolici je bilo ogromno Romov. Z njimi smo se kar dobro razumeli. Oni so bili reveži in mi smo bili reveži. Ko je bil najstarejši brat star 18 let, je delal kot šofer. Samo on je domov prinašal nekaj denarja, moj štiri leta starejši brat pa je šel za pastirja, da je tudi dobil malo denarja. V bližini je bilo veliko podjetje s kravami, tja sem zvečer hodil po mleko, ki sem ga dobil zastonj, da smo imeli nekaj hrane. Do šole sem moral skozi sosednjo vas, kjer je bilo več otrok in vsi so bežali pred mano. Bali so se nas, ker so pravili, da smo Nemci, čeprav nisem znal niti ene nemške besede. Kar nekaj časa je trajalo, da so spoznali, da nismo razbojniki. 

Naša hiša je bila tik ob Kočev­skem Rogu. V hiši nismo imeli ne vode ne elektrike. Spomnim se, da so pozimi večkrat prišli volkovi. Pred vrati smo imeli veje, pa se je kdaj kakšen volk kar tja ulegel. Verjetno so vohali zajce, kure in kozo, ki smo jih imeli v kleti. Čakali so in tulili, še danes včasih sanjam o tem. 

Kako dolgo ste ostali v Kočevju?

Emil Muri: Moji starejši sestri sta leta 1950 ilegalno pobegnili v Avstrijo, sicer pa smo ostali tam od leta 1947 do leta 1952. Takrat nam je neka uradnica svetovala, da naj skušamo iti kam drugam. Posvarila nas je, da se v Kočevje vrača nekdo, ki nas tako sovraži, da bo za nas nevarno. V Ljubljani smo imeli sorodnico in prosili smo jo, ali smemo pri njej prenočiti. 

Tako smo se znašli v ljubljanski kleti in se spet odpravili na pot, ker smo dobili dovoljenje, da gremo k očetu v Belo. V Ljubljani nam je pomagala dr. Angela Piskernik, ki nas je na železniški postaji za slovo še fotografirala.

Kako je bilo, ko ste prišli v Avstrijo?

Emil Muri: Tudi v Beli ni bilo enostavno, saj smo živeli na zastareli kmetiji, ampak bili smo na svojem in bili smo spet skupaj z očetom. Ponoviti sem moral četrti razred ljudske šole, da bi se naučil malo nemščine. 

Kot šolar sem prišel v »Vinzentinum«, kjer sta vladala nemščina in sovraštvo do Slovencev. Tako sem iz sovraštva do Nemcev prišel v sovraštvo do Slovencev. Ampak slovenščine nisem hotel zatajiti. Glavno šolo sem dokončal v Celovcu, nato pa »HTL« v Beljaku, opravil sem vojaščino in se odpeljal v Zürich. Imel sem samo toliko denarja, da sem si plačal vozovnico, eno noč v hotelu in pol kile sira. 

Prespal sem v hotelu, naslednjega dne pa po telefonu klical gradbena podjetja, ampak samo tista, kjer so imeli kantino, da bi laže preživel. Dobil sem službo in mi je kar dobro šlo. Želel sem iti v Južno Afriko, pa so me odklonili, ker sem bil rojen v Sloveniji, čez kako leto pa sem dobil dovoljenje za tri leta v Avstraliji, kjer sem našel dobro zaposlitev kot geodet. Ampak srce me je vleklo nazaj …

Koga ste v Avstraliji pogrešali?

Emil Muri: En teden pred odhodom v Avstralijo sem spoznal dekle, s katerim sva se pred odhodom še hitro zaročila.

Erika Muri: Vsi so se čudili, ker sem na lepem nosila prstan. Ko je moja sestra izvedela, da Emil odhaja v Avstralijo, je rekla: »Kaum lernen sie sich kennen, schon geht er zum Teu­fel.« Potem sva si redno pisala. Poročila sva se na Bledu in se z vsemi poročnimi darili odpeljala v Nemčijo, kjer je Emil dobil delo, ampak darila niso nikoli prispela tja. Na poti sva v Italiji prespala v nekem gostišču, kjer so zvečer z nama odlično govorili nemško, zjutraj pa niso znali več niti besede. Ponoči so izpraznili najin avto …

V Sloveniji ste veljali za Nemca, v Avstriji pa za Slovenca. Povsod ste doživeli odklanjanje. Je bilo težko obdržati slovensko identiteto?

Emil Muri: Priznati moram, da sem med brati in sestrami slovenščino ohranil samo jaz. Celo ženo sem prepričal, da smo koroški Slovenci, ne Vindišarji. Sedaj je tudi ona ponosna koroška Slovenka.

Erika Muri: Spoznala sva se pri Zenklnu na plesu. Govorila sva slovensko, tudi doma smo govorili slovensko, ampak smo se imeli za vindišarje. Oče nama je v Nemčijo pošiljal liste KHD, Emil pa me je prepričal, da je vindišarščina slovenščina. S slovenščino se včasih počutiš, kot da si manj vreden, ampak jaz se ne dam!V Nemčiji sva dobila dva otroka in se po sedmih letih vrnila na Koroško, kjer sva dobila še enega sina. Starejša otroka sva v šoli prijavila k slovenščini, tako da sta v enem letu že kar dobro govorila slovensko. Ampak ni bilo lahko. Starejšega sina so zmerjali, da je »Heimatverräter«. Zgradila sva hišo in se dobro vživela v občini. Pri gradnji so nama nagajali, ker smo bili Slovenci, ampak tudi to smo zmogli, tako da se tukaj dobro počutimo. Zdaj sva srečna z družino, imava skupne interese, veliko pojeva in vrtnariva.

Kaj priporočate mlajšim generacijam? 

Erika in Emil Muri: Da obdržijo identiteto. In da naj se ne bojijo. Pomembno je, da tudi v javnosti govorijo slovensko. Naj se kot Slovenci ne skrivajo.