Daniel Kelih poje pri skupini akzent že 35 let. Čeprav slovenskega jezika (še) ni usvojil, je pomemben del svoje identitete našel prav v slovenskem kulturnem izročilu. Svojo rodno vas je zapustil že pred dvema desetletjema, vendar se redno vrača domov, saj ga vežejo prijateljstva in slovenstvo.

Ko ste se pridružili skupini akzent, ste bili še otrok. 

Daniel Kelih: Ko sem bil star 12 let in sem nehal ministrirati, je Anica Ressmann (pozneje Lesjak­ Ressmann) pri vaškem mesarju srečala mojo mamo in jo vprašala, ali bi hotel prepevati v tedanjem mladinskem zboru. Od takrat naprej sem se vsako soboto popoldne s kolesom vozil na vaje, kjer sem sprva pel alt, v par letih pa sem pristal pri basu. 

Ste takrat govorili slovensko?

Govoril nisem, jezik pa mi ni bil tuj, saj je bil del moje družine, sorodniki iz Sel so govorili slovensko, tako kot tudi moj oče, sicer pa sem se s slovenščino vedno znova srečeval v domači občini. Zavedal sem se, da smo koroški Slovenci, vzgojeni v nemščini, kar je ustrezalo dogodkom vzdušja v 70. letih. Že moja mama je bila vzgojena tako, čeprav so tudi njeni starši znali slovensko. Zavedam se, da je slovenščina del moje identitete, s to temo sem se veliko ukvarjal. Moj pozitiven odnos do slovenščine se je poglobil skozi sodelovanje v kulturnem društvu Jepa-Baško jezero in skozi prijateljstva v naši pevski skupini. Do zdaj sem se na pamet naučil že vsaj 100 slovenskih pesmi. Veliko sem bral o zgodovini, zanimale so me usode družin iz naše občine, seveda pa tudi zgodbe o partizanih izpod Košute, ki mi jih je pripovedoval moj oče. Mislim, da mora človek vedeti, od kod prihaja. Čeprav ne govorim slovensko, se počutim kot koroški Slovenec.

Skupino akzent že 40 let vodi Anica Lesjak-Ressmann.

V katerem jeziku pa se sporazumevate v skupini akzent? 

Vse funkcionira zelo dobro. Za našo zborovodjo Anico je bilo od vsega začetka pomembno, da v naši skupini pojejo tudi nemško govoreči. Tako je pogovorni jezik slovenščina, pomembne informacije pa se povzame v nemščini. Pri nas dvojezičnost funkcionira tudi v praksi.

Očitno se v skupini dobro počutite, sicer ne bi tako dolgo peli pri istem zboru.

Povezujejo nas skupna doživetja. Smejali smo se in jokali, saj smo šli skupaj skozi življenje. Poroke in rojstva otrok, pa tudi pogrebi in druga doživetja so nas povezala na medosebni ravni. Zdaj so otroci nekaterih pevcev že starejši, kot sem bil jaz, ko sem začel peti v skupini. Čeprav že 20 let živim v Celovcu, je – poleg doma mojih staršev – skupina akzent prav tisto, kar me veže na ožjo domovino.

Katero vlogo ste prevzeli v skupini?

Vsak član skupine je pomemben in vsak ima svojo vlogo. Moja vloga je morda v tem, da sem malo drugačen, sproščen in odprt, saj rad in veliko delam z ljudmi. Moja drugačnost se kaže tako v jeziku kot tudi v mojih življenjskih izkušnjah na osebnem in poklicnem področju. 

Kako bi orisali razvoj skupine akzent?

Ko je našo faro zapustil žup­nik Sticker (nadomestil pa ga je župnik Jurij Buch) je pri poslovilni maši prvič nastopila mladinska skupina. To je bilo pred 40 leti. Od takrat je kulturno društvo vse bolj zaživelo, kar je seveda velika zasluga Anice Lesjak-Ressmann, ki je v kulturno delovanje vložila zelo veliko truda. Zdaj že dolga leta negujemo slovensko kulturno izročilo, hkrati pa ostajamo odprti za novo in drugačno. Pomembno je ohranjati slovenske pesmi, pojemo pa tudi maše in druge pesmi; med njimi so koroške pesmi, italijanske, švedske, gospel ipd. 

Kaj vam osebno pomeni akzent?

Akzent zame pomeni raznolikost, odprtost in dolgoletno skupnost. Vsak skupino doživlja drugače, ampak zame pomeni tudi radoživost. V veselje mi je, ko prirejamo dogodke, kot je praznovanje naše 40-letnice, ki bo v soboto, 24. junija, ob 18.00 ob Dobniškem jezeru. To bo že 600. nastop naše skupine.