Režiran pohod je minulo soboto odpadel, spored pa je spodbudil k razmišljanju.
Pred farovžem v Šentjakobu so Praprotnice in govornik društva Hanzi Wuzella minulo soboto pozdravili obiskovalce večplastne prireditve Prepih. Spored se je nadaljeval v kinu Jannach s premiero animiranega filma Izdih na podlagi besedila nobelovke Toni Morrison, v katerem se sprašuje »Kaj pravzaprav mislimo, ko rečemo domovina?«, kako je z demonizacijo drugega in da je pred dokončno rešitvijo zmeraj še prva rešitev, druga rešitev, tretja rešitev …
Načrtovanega režiranega pohoda zaradi slabe vremenske napovedi ni bilo, kulturni spored prireditve pa je bil zato predstavljen v farovžu. Teatr trotamora se je na Prepihu skušal približati zgodbam iz knjige »Zgodbe o čuših« avtorja Florjana Lipuša, ki je izšla leta 1973 (DZS). Približanje se je zgodilo s performansom ter s kratkim filmom, v katerem so mladi igralci brali izvlečke iz teksta »Navodila za kričanje« in ugotovili: »Najvažnejše pa je, da kričiš v razumljivem jeziku, drugače te nihče ne bo razumel in bi bilo tvoje prizadevanje brez pomena.« Človek, ki je veliko doživel, kateremu se je le malokdaj dobro godilo in je hotel zadoščenje, pa je bil glavni protagonist performansa. Kulturni spored sta oblikovali še skupini Praprotnice in duo Duda Šaj.
Pred predstavitvijo knjige Obmejni boji je Wuzella povedal, da društveniki do leta 2020 niso nikoli sodelovali pri proslavah okoli 10. oktobra. Po dolgih razpravah v društvu in ker v okviru CARINTHIja2020 ni bilo vsebinskih smernic s strani dežele, so se odločili, da bodo sodelovali s projektom HRANCA_._GRENZ. Glavni stilistični element projekta je bil rdeč trak, ki se je vlekel skozi kraj, spremljale pa so ga razne prireditve. Rdeči trak je povzročil nekaj polemike, prav ta nasprotovanja pa so po besedah Wuzelle tudi dokaz, da še dolgo ni vse dorečeno in obdelano, kar je na tem področju potrebno. Prispevek društva ROŽ v tem smislu pa je prav knjiga Obmejni boji.
Prispevek avtorja Michaela Koschata je zgodovinski opis poteka bojev za mejo v občini Šentjakob v Rožu in za železniški predor skozi Karavanke. Ob Koschatu, ki je na kratko orisal nastanek knjige, je spregovoril tudi Hanzi Filipič, zastopnik Mohorjeve, ki je založila knjigo.
V knjigi so objavljeni še spomini Jozija Koflerja, ponatis zgodbe o Lenki iz knjige Krassimire Dimove in pričevanja Franza Rauterja, ki je vse svoje življenje preživel v Šentjakobu v razklanosti med obema jezikoma in kulturama. Piko na i pa dajeta pesmi Gustava Januša in Jakoba Wüsterja.
Koschat na koncu svojega prispevka ugotavlja: »Dejansko se zdi, da smo obremenjene in bremenilne faze militantnega nasprotstva in indiferentne bližine že zdavnja preboleli, zadnji korak čez lastne miselne zapreke in psihološke meje v odprto, spoštljivo in plodno sožitje in dialog pa še ni povsod narejen. Bil bi že skrajni čas.«
