Lucija Olip je pred šestimi leti prevzela vodstvo selske ljudske šole, ki velja za »nizko organizirano« šolo, saj so učenci dveh šolskih stopenj združeni v enem razredu. Po eni strani to pomeni, da ima šola malo osebja, po drugi strani pa so otroci med sabo in tudi z učiteljicami tesno povezani. Ljudsko šolo v Selah obiskuje približno dvajset otrok, pouk pa poteka v obeh deželnih jezikih, in sicer po sistemu tedenske jezikovne menjave. 

Ko sem ob koncu zimskega semestra obiskala ljudsko šolo v Selah, so otroci s spričevali zapuščali poslopje, v rokah pa so nosili opremo za tek na smučeh. Ravnateljica Lucija Olip je pri vhodu z otroki pomerjala dolžino smuči in palic in mi razložila, da si otroci za počitnice v šoli lahko izposodijo opremo, da športno panogo, ki so jo spoznali pri pouku, vadijo tudi v prostem času.

Zdaj že več kot šestnajst let živite v Selah, tako da vaščane dobro poznate. Kako ohranjate potrebno distanco do otrok, za katere ste odgovorni kot ravnateljica šole, pa tudi do njihovih staršev?  

Lucija Olip: Otroci me v šoli tikajo, to je značilno za Sele. Tudi meni ni bilo treba starejših vikati, ko sem se priselila v vas. Rekli so mi: »Saj še nisem tako star(a), da bi me morala vikati.« Pri nas v Selah je vse bolj družinsko. Seveda pa učenci vedo, da morajo tuje ljudi in učitelje drugih šol vikati, česar se tudi držijo. Za učence sem privatno Lucija, v šoli pa sem v vlogi ravnateljice in učiteljice, kar otroci spoštujejo. Z njihovimi starši se srečujem v različnih situacijah, kjer so pogosto oni v vodilni vlogi, jaz pa le ena od vaščank. Z medsebojnim spoštovanjem nam to dobro uspe.

Kaj vas je privedlo v Sele?

Moj mož je Selan, nekaj domačinov in kraj pa sem poznala že iz mladosti, ko sem se več ukvarjala s športom. Ko smo zidali hišo, so nam sosedje prihiteli na pomoč in jaz sem se vključila v razne skupine, ki so bile aktivne v vasi, tako da sem se v vaško dogajanje kar hitro vživela. Seveda pa me je v Selah privlačilo tudi dejstvo, da je slovenščina tu še res živa.

Kakšne izkušnje ste s slovenščino imeli v svoji mladosti?

Odraščala sem na Rutah pri Podgorjah. To je majhna vas, kjer se je vedno govorilo slovensko, ko pa sem prišla v ljudsko šolo v Podgorje, sem doživela pravi šok, saj prvi dan v šoli ostalih otrok sploh nisem razumela. Znala sam le malo nemško, kar sem se naučila ob televiziji, koroškega nemškega narečja pa nisem znala, tako da je bilo na začetku zame težko najti prijatelje, saj so me gledali, kot bi bila kakšen eksot. Takrat tudi ni bilo veliko otrok, ki so bili prijavljeni k slovenščini. Po ljudski šoli je šla večina učencev v glavno šolo, jaz pa v Slovensko gimnazijo in sem bila spet nekako drugačna – takrat pa že z določenim ponosom. Razvila sem samozavest in sem dvojezičnim ljudem takoj rekla, da lahko z mano govorijo slovensko.

Kdo vas je navdušil za učiteljevanje?

V ljudski šoli sem imela zelo prijetnega učitelja, ki me je navdušil za učiteljski poklic. Njegov kolega pa me je navdušil za šport, tako da sem več let trenirala tek.

Kaj ste iz otroštva zavestno prenesli v svoje poklicno življenje?

Moja rojstna vas je bila majhna in mladina ni imela možnosti javnega nastopanja. Zato sem bila bolj zadržano dekle in se nisem rada izpostavljala pred množico. Zdaj vem, kako pomembne so take izkušnje, zato spodbujam šolarke in šolarje, da so aktivni na različnih področjih, kjer nastopajo pred publiko. V šoli sodelujemo s slovensko športno zvezo – s športnim društvom DSG Sele, ki nas spremlja pri učenju teka na smučeh in namiznega tenisa, ter s Prijatelji narave, ki imajo ob šoli plezalno dvorano. Želimo, da vsi otroci preizkusijo panoge, ki jih ponujamo, kar je seveda precejšen organizacijski izziv. Zelo dobro smo povezani tudi s Katoliškim prosvetnim društvom Planina Sele in s Pevskim društvom Sele … Veseli smo, da dobro sodelujemo tudi s faro in z občino, tako da je naš šolski vsakdan povezan z dogajanjem v vasi. V hiši imamo vrtec in popoldansko oskrbo. Otroci, ki popoldne ostajajo v varstvu, so preskrbljeni s toplim obrokom. V naši šoli in na prireditvah se srečujejo otroci, njihovi starši in stari starši, zato mislim, da naša šola kar dobro povezuje domačine vseh generacij.

V selski ljudski šoli dosledno izvajate dvojezični pouk. Kako še skrbite za enakovredno jezikovno ponudbo?

Za enakovrednost jezikov skrbimo tudi pri branju v obeh jezikih. Spodbujamo ga s programom Antolin in prav veseli smo, da nam je za branje v slovenskem jeziku zdaj na voljo spletni program Megamiša s široko ponudbo knjig, tako da že sodelujemo s Slovensko študijsko knjižnico in pridno zbiramo zvezdice. Imamo pa še težišče »digitalno kompetentni razred«, kar pomeni, da pri učenju na vseh šolskih stopnjah uporabljamo različne učne aplikacije in da se otroci pod nadzorom učijo digitalnih osnov s tablicami, ki nam jih je podarila občina. Vsekakor skušamo učenkam in učencem nuditi čim širši spekter učne ponudbe v šolskem poslopju in zunaj njega.