Milena Čik-Pipp se je vse življenje zavzemala za obstoj slovenščine v domačem kraju. Čeprav otroštva ni preživela na Bistrici na Zilji, je Zilji ostala zvesta vse življenje.
Kje ste odraščali?
Milena Čik-Pipp: Rodila sem se na Koroškem, otroštvo pa sem preživela blizu Ljubljane. Štirje otroci smo odraščali na majhni kmetiji, oče pa je hodil na delo. Doma nismo govorili nemško, saj je bil tudi moj oče, ki je prihajal iz Koroške, zaveden Slovenec. Po smrti babice smo se vrnili v očetovo domovino, na Bistrico na Zilji. Ker je bila slovenščina naš družinski pogovorni jezik in ker sem obiskovala osnovno šolo v Sloveniji, sem se po vrnitvi na Koroško nemščino morala šele naučiti. Za starše je bilo pomembno, da nam dajo na pot »doto« za življenje, zato smo vsi hodili v Slovensko gimnazijo in bivali v Mohorjevem domu. Na gimnaziji smo imeli odlične profesorje. Dali so nam znanje, pozitiven odnos do kulture, pa tudi narodnostno samozavest, da te ni mogel kar tako vsak »poteptati«.
Zaradi slabih prometnih povezav smo domov prihajali le enkrat na mesec, tako da sprva nisem bila zares zakoreninjena v domačem kraju. Po maturi sem šolanje nadaljevala in postala dvojezična učiteljica. Od službenih začetkov do upokojitve sem ostala zvesta Zilji, delala pa sem v Šentlenartu, v Maloščah, na Brnci, zadnjih 27 let pa doma na Bistrici.
Šola je zelo pomembna za ohranjanje jezikovne identitete prebivalcev. Kakšne izkušnje ste imeli?
Ko sem leta 1982 prišla na Bistrico, so bili še drugačni časi, na vasi so starejši med seboj precej več govorili slovensko. Tako so tudi otroci to in ono vsaj razumeli. Čutil se je pa neviden pritisk proti slovenščini. Ker je bilo znano, da prihajam iz zavedne slovenske družine, sem morala biti zelo previdna. Vse je kazalo, da v mojem razredu ne bo niti ene prijave k dvojezičnemu pouku. Takrat so me podprli nekateri domačini, ki so bili aktivni v ozadju in so govorili s starši otrok, tako da sem vendarle imela pet prijav. Vsa čast tem ljudem, ki so se tako trudili – in to še danes delajo – za slovenščino oz. za dvojezično šolo. Pozneje so se stvari umirile. Na šoli smo poučevali domačini, ki smo skupaj dosledno delali za dvojezičnost, tako da ni bilo več težav, ni bilo napetega vzdušja. Ko sem leta 2009 odšla v pokoj, sem imela razred, kjer so bili k slovenščini prijavljeni vsi učenci in učenke. To je bilo zame najlepše.
Kdo se je še zavzemal za obstoj slovenščine v vaših krajih?
Zelo pomembno je bilo in je še danes delovanje našega župnika Stanka Trapa, ki je zavzeto delal za slovenščino in je imel večkrat tudi hude težave. Ampak on je to zmogel in znal, bil je spoštovana osebnost in je slovenščino v cerkvi ohranil vseh 45 let – vse do danes. Vedno je (bil) velika opora in pomoč. Pomembno pa je tudi delovanje našega Slovenskega prosvetnega društva (SPD Zila) z zelo zavzetim in sposobnim predsednikom Danielom Mešnikom.
Česa se najraje spominjate?
Spomnim se otroka, ki edini ni bil prijavljen k slovenščini. Ob koncu pouka so otroci ostali v šoli za poglobitev znanja slovenščine, tisti otrok pa je šel domov. Naslednjega dne je prišla v šolo mama in povedala, da je otrok prijokal domov in potožil: »Vsi otroci so smeli ostati v šoli, samo jaz ne.« Seveda ga je mama nato prijavila k slovenščini. Sicer pa se rada spominjam pozitivnega vzdušja v našem učiteljskem timu. Bili smo domačini in smo dobro poznali šege in navade naših krajev. Tradicijo smo sami živeli in smo jo radi posredovali otrokom, kar se je zdelo pomembno vsem staršem, neglede na jezik. Ko je šlo za tradicijo – kot je Pehtra, naš žegen, božič, velika noč, vaško življenje – so se vsi otroci naučili tudi slovenskih pesmi in to se je ohranilo do danes.
Vi, vaša hčerka in vaš vnuk ste tri generacije. Kakšna je bila jezikovna situacija v vašem kraju v preteklosti in kakšna je danes?
Ko sem se kot dekle vrnila na Bistrico, je bila slovenščina še zelo živa, povsod po vasi si lahko govoril slovensko. Moja hčerka je še imela nekaj slovensko govorečih prijateljic, čeprav je že prevladovala nemščina, danes pa v naši ožji okolici ni več slovensko govorečih otrok. Ko je vnuk letos hodil po hišah šapat, je bil edini, ki je »šapal v slovenščini«. V širši okolici pa je še nekaj posameznih družin, ki z otroki govorijo slovensko.
Kaj mislite, zakaj se je slovenščina tako hitro izgubila?
Nekateri so doživeli tako veliko pritiska in zaničevanja, nekateri tudi deportacijo, da so si mislili, da bodo s tem obvarovali svoje otroke. Želeli so, da otroci ne bi doživeli takih grozot in so se odpovedali jeziku. Tisti, ki so jezik kljub temu obdržali in vse dali zanj, so pa zame ljudje, ki se zavedajo bogastva svojih korenin in jih tudi čuvajo. Razlogov za izgubo jezika je seveda še več: nekateri so do jezika brezbrižni in se jim ne ljubi potruditi se, močan vpliv imajo tudi partnerji in kraj zaposlitve, saj se marsikdo izseli zaradi dela.
Redno pazite na svojega vnuka. Kateri jezik mu posredujete?
Do tretjega leta je odraščal popolnoma brez nemščine, znal je le slovensko. Ko je šel v dvojezični vrtec, pa je domov »prinašal« nove, nemške besede, danes oba jezika enako obvlada. V vrtcu govori bolj standardno slovenščino, jaz z njim govorim po ziljsko, moj mož pa podjunsko narečje. Pomembno je, da veliko govorimo, kar ni problem, treba pa je biti dosleden.
Kako vidite prihodnost jezika?
Situacija se je res zelo spremenila. S starejšimi pogosto lahko govoriš slovensko, z mlajšimi pa mnogo teže. Mladi so odprti in bi tudi radi znali, ampak je mnogo teže najti pot nazaj, če je bila izpuščena ena generacija. Škoda bi bilo, če bi slovenščina ostala le še delček kulture s pesmimi in obredi. Po medijih se širijo razne iniciative za učenje slovenščine, nekateri se zelo zavzemajo in imajo potrebo po učenju slovenskega jezika, ampak če hočemo, da se bo kaj korenito spremenilo, bomo morali dati vse moči, kar jih imamo – in sicer vsi, tisti, ki se učijo in tisti, ki jezik posredujemo, čisto vsi. Najvažnejša pa je družina. Doma mora biti jezik prisoten. Tu mora otrok začutiti, kaj je materinščina, da je to več kot samo jezik.
