Iniciativa »Notfallmama« ima po vsej Avstriji 350 prostovoljnih varušk, ki pomagajo družinam, kjer otrok zboli in kratkoročno potrebuje oskrbo na domu. Iniciativa deluje pod okriljem društva »KiB children care«, ki se v Avstriji že 35 let zavzema za pravice bolnih otrok in njihovih družin. Med »mamicami po potrebi« je tudi koroška Slovenka.

V prostem času skrbite za bolne otroke. Kako se je to začelo?

Marlen Smole: Hčerka je odšla študirat na Dunaj, kjer si je pozneje ustvarila družino, jaz pa sem se preselila v Celovec. Tako sem pred približno 15 leti začela pomagati družinam, ki kratkoročno potrebujejo oskrbo za bolnega otroka. Tega seveda ne delam sama, temveč v okviru iniciative »Notfallmama« v društvu KiB. Včlanjeni starši, ki zaradi (službenih) obveznosti ne morejo oskrbovati bolnega otroka, pokličejo društvo, da vzpostavijo stik s prostovoljno varuško v bližini svojega doma. 

Koliko varušk združuje iniciativa »Notfallmama« ?

V Avstriji imamo več kot 350 varušk, na Koroškem pa nas je okoli 30. Iniciativa obstaja že 25 let in še vedno išče osebe, ki imajo rade otroke oz. so pripravljene pomagati mladim družinam. Varuške smo večinoma ženske, med nami pa je tudi nekaj angažiranih moških. Seveda društvo redno organizira seminarje. Tam se družimo in izpopolnjujemo – od prve pomoči do zakonskih določil. Društvo je po telefonu dosegljivo 24 ur na dan, da omilimo trenutke stiske, ko se starši znajdejo brez oskrbe za otroke. To pa za nas varuške pomeni, da nas družine včasih kratkoročno kontaktirajo – za nekaj ur, za ves dan ali pa tudi za tri dni. Seveda so te situacije le občasne.

Kako pa otroci reagirajo, ko pridete k njim domov?

Vedno znova sem presenečena, kako pozitivno me otroci sprejmejo. Starši jih na moj prihod pripravijo in po nekaj minutah pogovora sva z otrokom že sama. Zavedam se, da je za bolnega otroka najbolj primerno okolje njegov dom, zato tam naredim vse, kar je v otrokovo prid: z njim berem, se igram, mu tudi kaj skuham, tako da dan kar hitro mine. Seveda pa nam varuškam koristijo izkušnje iz lastne družine, od previjanja dojenčkov do kuhanja ali primernih filmskih posnetkov, ki si jih skupaj ogledamo na mojem mobilnem telefonu. Lahko se tudi zgodi, da varuške pazimo na zdrave otroke, medtem ko starši drugega, bolnega otroka spremljajo v bolnišnico. Vse pa temelji na zaupanju.  

Oskrbujete tudi slovensko govoreče družine?

Ja, tudi slovenske družine sem že spoznala, to je bilo prijetno naključje. Nikjer ne pri­krivam, da sem koroška Slovenka. Majhnim otrokom zapojem tudi kakšno slovensko pesmico. Starši reagirajo zelo pozitivno in mi večkrat pripovedujejo o prednikih, ki so še govorili naš jezik. Včasih za otroke na spletu poiščem posnetke otroških gledaliških predstav slovenskih kulturnih društev. Otroci so radovedni, zato jih ne moti, če jezika ne razumejo. 

Kdaj ste prvič opazili stisko staršev, ki nimajo varstva za svoje otroke?

Odraščala sem pri Tavpiju na majhni kmetiji v Maloščah. Babica je umrla nekaj mesecev po mojem rojstvu, zato mama ni imela nikogar, ki bi doma pazil name in na dve leti starejšega brata. Poleti so naju z bratom vzeli s seboj na polje. Pozimi, ko je mama hodila v gozd pomagat očetu, pa je bilo zelo težko, ker v Maloščah tedaj še ni bilo otroškega vrtca. Ko je šel brat v šolo, je vprašala ravnatelja, kaj naj pozimi naredi z mano. Tako sem že pri štirih letih smela čisto tiho sedeti v zadnji klopi v razredu. Takrat sem opazila, da je družinam, ki imajo babico in/ali dedka, mnogo lažje. 

Kako je bilo, ko ste sami postali mama?

Na srečo sem živela pri starših. Bila sem samohranilka in sem ostala doma pri hčerki do njenega četrtega leta. Potem sem spet hodila v službo in bila vedno mirna, ker sem vedela, da je Katharina dobro preskrbljena. Bilo je čudovito, ker sta bila mami in tati doma in sta z veseljem pazila nanjo. Staršem sem še danes zelo hvaležna za pomoč. Poleti, ko smo imeli počitniške goste, sem ob večerih pazila na njihove otroke. Nekateri gostje pa so mojo hčerko sprejeli kot svojo. Tako sem doživela, kako lepo je, če si ljudje pomagamo.

Kako pa je zdaj v družini vaše hčerke?

Hčerka je poročena in ima dve deklici. Če vnučki kaj potrebujeta ali kdaj zbolita, se z veseljem z vlakom odpeljem na Dunaj. Hčerki rada pomagam in se seveda vedno veselim, kadar me obiščejo na Koroškem. Kljub občasni podpori družin pa imam dosti prostega časa, da obiskujem slovenske kulturne prireditve od Podjune do Zilje in ostajam zvesta domačemu kulturnemu društvu SPD Jepa – Baško jezero.

Več informacij o društvu, kako se lahko včlanite ali kako lahko postanete varuška, dobite na spletu www.kib.or.at ali po telefonu 0664/6203040.