Mnogi domači zbori zaupajo tonskemu mojstru, ko gre za snemanje zgoščenk. Ob tem pa Jurij Opetnik skoraj vsak teden v letu skrbi za ozvočenje na mnogih koncertih. Učitelj je bil tudi več kot 10 let glavni urednik Mladega rodu.

V hlevu pri Mežnarju v Dobu je bil postavljen prvi tonski studio Jurija Opetnika. Do njega je prišel bolj po naključju. Leta 1992 je glasbena skupina 4J prenehala nastopati. Člani Janez Gregorič, Janko Smrečnik, Pepej Krop in Jurij Opetnik so prodali glasbeno napravo skupine in v zamenjavo leta 1993 kupili profesionalno napravo za snemanje. Najprej so jo še vsi člani skupine uporabljali. Kasneje jo je Opetnik prevzel. Ko je v Šmihelu zgradil hišo, pa se je tonski studio preselil v klet pod garažo. V tem času je Opetnik posnel 160 zgoščenk. Večinoma z zbori, pripoveduje. Skupine do pet ljudi lahko Opetnik sprejme v kleti tonskega studia, cerkve pa so prizorišče snemanj za večje zbore. Cerkev na Katarini pri Šmihelu je ena najbolj primernih za snemanje, pravi Opetnik. Saj ima dobro aktustiko in je tam nad Šmihelom zelo mirno. Prodaja zgoščenk nazaduje, zato Opetnik danes ne posname več toliko zgoščenk. Primera zbora, ki bi si želel zgolj digitalni posnetek, ne da bi izdal zgoščenko, pa Opetnik še ni imel. Zgoščenka je dokument, ki si ga lahko postaviš na polico, poudarja. Na računalniku pomotoma izbrišeš pesmi, pa jih nimaš več, dodaja.

Profesionalno ozvočenje

V zadnjih letih se je Opetnik še bolj posvetil ozvočenju. Skoraj vsak teden ozvoči kako prireditev, najraje v okolici. Delal bi lahko po celotni Koroški, in to čisto brez reklame, poudarja. Kot pri snemanju se tudi pri ozvočenju osredotoča na pevske zbore. S kvalitetnimi mikrofoni in zvočniki imajo poslušalci potem občutek, kot da bi bili v koncertni dvorani, pravi. 

Sam je pet let je ob izobrazbi za ljudskošolskega učitelja študiral kontrabas na konzervatoriju v Celovcu. Najbolj ponosen pa je, da je kot študent nastopil celo v veliki dvorani dunajskega Musikvereina. Dunajski konzervatorij je imel jubilej, vabili pa so študente drugih konzervatorijev. Naenkrat so v orkestru konzervatorija igrali vsi profesorji, se Opetnik spominja enega viškov svoje glasbene kariere.

Čez dve leti se bo upokojil

Kot učitelj je Opetnik delal v malih in velikih šolah. Bolj je užival v malih, poudarja. Tam se je lahko posvetil posameznim šolarjem. Vladalo pa je družinsko vzdušje. Najprej je poučeval v Kazazah in Globasnici. Nato je bil nekaj let v Žitari vasi, pod ravnateljem Francem Kukovico. Tam se je Opetnik veliko naučil glede samopomoči in samoiniciative kot učitelj. Poučeval je še v Libučah in bil zadnji vodja šole na Komlju pri Pliberku. Šola je imela 11 šolarjev na treh stopnjah: v ljudski šoli, glavni šoli in politehnični šoli. Zaprli so jo leta 2001. Zatem je Opetnik poučeval v Šmihelu, zdaj je že 15 let učitelj v Pliberku, čez dve leti pa se bo upokojil.

Pet knjig in Mladi rod

Najbolj pri srcu mu je poučevanje slovenščine. Če doma govorijo slovensko, lahko hitro napreduješ, če ne govorijo doma slovensko pa so začetniki, ugotavlja. Če bi šolarji, ki zaključijo šolo in so bili prijavljeni k dvojezičnem pouku v slovenščini, znali povedati samo »dober dan« in »srečno«, bi to za Opetnika bilo premalo. Zato pravi, da učitelji rabijo tudi srce in veselje do posredovanja jezika ter angažma. Skupaj z drugimi avtorji je napisal pet šolskih knjig, bil pa je tudi 13 let glavni urednik Mladega rodu. Leta 2016 ga je nasledila Magda Zidej, sodeluje pa Opetnik še naprej. V času vodenja Mladega rodu je prišla tudi digitalizacija. Prispevke so nehali rezati in kopirati, temveč nastajajo digitalno. Najbolj ponosen je na spletno stran. Tam je ogromno gradiva in delovnih listov za ljudske šole. Za gradivo pa se zanimajo ljudje z vsega sveta, kot kaže statistika. Časopis je rezultat mnogo prostovoljnega dela. To je treba premisliti, pravi Opetnik. Na drugi strani bi z aparatom stvari tekle prepočasi in tudi financiranje bi bilo težko. 

Treba si je sam pomagati, poudarja Opetnik in pripoveduje o nastanku knjige za prvi razred. Njegov razred je bil posebno naporen. Pripravil je veliko nalog za pouk, da se šolarji niso dolgočasili. Na koncu leta je imel toliko gradiva, da si je rekel, še malo, pa bo za knjigo. Želel bi si pa vsekakor več gradiva za pouk slovenščine. Rešitev bi lahko bila možnost učitelja, da bi se za polovico delovnega časa posvetil razvijanju kvalitetnega gradiva. Učbeniki iz Slovenije za avstrijske ljudske šole niso primerni, meni Opetnik, deloma so prezahtevni. 

Posebej rad je Opetnik za Mladi rod pripravljal zgodbe, ki se so se nekoč dogajale na vaseh. Mnogo jih je bilo iz Doba, kjer je doraščal v družini kot eden od desetih otrok. Sam jih ima tri: David je pravnik, Janina psihologinja, Daniel pa vodi največji mlin na Koroškem.

Hobiji in Aich/Dob

Sicer Opetniku še ostane čas za hobije. Poleti kolesari z ženo Kristo, pozimi pa smuča na Peci. Zaslugo ima tudi za to, da avstrijski mediji uporabljajo »Aich/Dob«, ko pišejo o odbojkarskem klubu. Prvi predlog je bil »Feuerwehrsportverein«, drugi »Sportverein Aich – Športno društvo Dob«. Opetnik in Eduard Trampusch sta imela pomisleke, saj sta vedela, da bodo eni pisali pravo ime, drugi samo nemško, tretji pa slovensko.