januarja so se na zaključnem tekmovanju Tischlerjevega govorniškega natečaja na Dvojezični trgovski akademiji pomerili štirje mladi in nadebudni govorniki.
Letos so se tekmovanja udeležili dijaki iz drugega razreda Trgovske akademije in Višje šole Št. Peter oz. iz 6. razreda Slovenske gimnazije – torej precej mladi tekmovalci, stari komaj 16 let. Pred šestčlansko komisijo so nastopili s 6- do 8-minutnim govorom na eno izmed vnaprej določenih treh tem.
Tema: narodna zavednost
Zmagovalec Gorazd Wakounig si je izbral temo »Z jezikom bomo obstali! Kakšen pomen daješ narodni zavednosti v svojem življenju in kako se družba na to odziva?« S svojim govorom si je prislužil prvo nagrado v višini 300 evrov. Nastop bo ponovil 24. januarja na podelitvi Tischlerjeve nagrade.
Gorazd Wakounig: Odraščam v zavedni slovenski družini oz. v zelo zavedni klimi. Pomembno je, da ohranimo to, kar smo. Včasih moraš biti bolj radikalen in moraš izstopati iz vrst. Če vlada le eno mnenje, nihče ne razmišlja, zato mora biti več mnenj.
Tekmovalci so poleg dobro strukturiranega in jezikovno uglajenega govora morali upoštevati tudi prvine retorike. Poseben izziv je zagotovo nastop pred javnostjo, še bolj pa pred žirijo, ki ocenjuje govornikov nastop, jezik in vsebino. Vsi tekmovalci so pokazali, da obvladajo kompleksno nalogo govorniškega nastopa. Bili so jezikovno odlično pripravljeni, govorniško pa zelo prepričljivi, zato je bila odločitev za komisijo precej težka. Drugo mesto je zasedla Dana Gregorič, tretje pa Ana Ražen.
Organizatorji KKZ in NSKS ter sodelavci si želijo, da bi se v prihodnje tekmovanja udeležilo še več mladih, saj si z govorniškimi nastopi pridobijo nadvse dragocene izkušnje.
Govor zmagovalca Tischlerjevega govorniškega natečaja
KAKO JE BITI SLOVENEC MED SLOVENCI ali ZAKAJ SEM RADIKALEN?
Spoštovane, drage dame,
spoštovani gospodje!
S slovenskim jezikom bomo obstali, brez pa propadli! Slovenska gimnazija tu, v Celovcu, ni zaman, bila je, je, in upam, da bo še naprej garant slovenskega jezika, slovenske kulture in slovenskega naroda na Koroškem. Ravno slovenski jezik je temeljni razlog za obstoj te šole.
Brez slovenskega jezika ne bi bilo niti tega govorniškega natečaja niti ne Tischlerjeve nagrade. Zaradi slovenščine in s slovenščino smo danes vsi tu. Sem ponosen sin slovenskega naroda, naroda s tisočletno zgodovino, polno temnih in bolečih porazov, sijočih zmag in negotove bodočnosti.
Verjetno ni naključje, da sem zagledal luč sveta 86 let po najtemnejšem dnevu slovenskega naroda na Koroškem, 10. oktobra leta 1920. Rojen sem namreč 10. 10. 2006. Koroški plebiscit pa je pokopal še zadnji up za skrčeno Zedinjeno Slovenijo. Istega leta smo Slovenci s požigom Narodnega doma v Trstu simbolično izgubili tudi Trst in slovensko primorje.
S plebiscitom smo izgubili Koroško. Zame kot zavednega, svojemu narodu zvestega Slovenca, pa pomeni ta dan, ki je sicer moj rojstni dan, dan žalovanja. Dobro in slabo – vse v enem dnevu.
Zakaj govorim o vsem tem? Zakaj pogosto pišem o teh vprašanjih? Konec koncev – zakaj sem jaz, 16-letni Slovenec, niti ne popoln koroški Slovenec, saj je moja mati iz Kranjske, za nekatere na Koroškem radikalen oziroma radikalec? Kako sem kot zaveden Slovenec postal radikalen?
Po definiciji SSKJ je radikalec človek radikalnih nazorov in dejanj.
Sami se lahko zdaj prepričate, ali so moji nazori radikalni.
Moja zavednost in zvestoba slovenskemu narodu gresta mnogim v nos, saj nismo vsi mnenja, da je slabo, če opustijo slovenski jezik – celo prav se to nekaterim zdi. Take ljudi imamo žal tudi na Slovenski gimnaziji, ki je že desetletja steber intelektualnega slovenstva na Koroškem in kjer dijaki večinoma govorijo nemško. Če pa te sošolce vprašaš, zakaj ne govorijo slovensko, pa odgovorijo: »Zakaj bi sploh govorili slovensko, saj smo v Avstriji, tu se govori nemško …!«
S takimi ljudmi sem vsak dan obdan in vsak dan me boli srce, ko pomislim, kako je lahko toliko Slovencev podleglo germanizaciji, asimilaciji slovenskega prebivalstva. Saj smo bili Slovenci še nedolgo nazaj tu na Koroškem večina, zdaj pa stoji naš narod pred izginjanjem, kot je nazorno pred kratkim prikazala Andrina Mračnikar.
Letošnja nagrajenka Tišlerjeve nagrade Milka Kriegl je z danes skorajda povsem ponemčene Zilje. Pri tem bi spomnil, da če bi na Zilji v preteklosti obstajalo več takih »radikalcev«, kot sem jaz, bi bila Ziljska dolina danes malo bolj slovenska kot je zdaj. Zilja pa ima v zgodovini slovenstva velik pomen, saj je bil oče ideje Zedinjene Slovenije Matija Majar Ziljski z Zilje.
Pravijo, da prihodnost pripada pogumnim. Tu na Koroškem smo pogumni tisti, ki ne ozirajoč se na Hitlerjeve vzklike: »Macht mir das Land Deutsch!« in hajmatdinskovske parole: »Der Kärntner spricht Deutsch!«, še vedno govorimo slovensko in se požvižgamo na oportuniste, ki so za lastni dobiček opustili svoj materni jezik in zatajili svoje slovenske korenine.
Spet drugim pa moja zavednost zaradi tega ni povšeči, ker se pač bojijo resnice, ki si jo upam glasno in jasno izreči. Resnica je, da smo koroški Slovenci enako kot vsi drugi slovenskogovoreči prebivalci ozemlja med Gosposvetskim poljem na severu, Porabjem na vzhodu, Benečiji na zahodu in Istro na jugu del skupnega slovenskega naroda! In to neodvisno, ali nas delijo državne meje, saj so bile vse te meje zapisane brez nas.
Zame sta zavedanje, da sem Slovenec, in zvestoba slovenskemu rodu temelj mojega življenja. Zame nikoli ni obstajala dilema, ali sem Slovenec, zame se nikoli ni stavilo vprašanje, kateri jezik je moj materni jezik, zame pa nihče ne vpraša, komu sem zvest, ve se – zvest sem slovenstvu! Ali sem zato radikalen?
Nekako imam občutek, da sem ob rojstvu dobil dolžnost širiti zavednost in zvestobo slovenskemu rodu povsod, kamor stopim. Tudi to v povezavi z mojim dnevom rojstva verjetno ni naključje. Zavednost je v mojem srcu trdno zasidrana. Nikoli pa ne bom opustil upanja na Zedinjeno Slovenijo. Razdeljeni smo šibki, združeni nepremagljivi!
Edinost, sreča, sprava k nam nazaj se vrnejo, otrok, kar ima Slava!
Hvala za vašo pozornost!
