Umetnica Elsa Logar študira na Višjem grafičnem zveznem izobraževalnem in raziskovalnem inštitutu na Dunaju. Umetniško se med drugim giblje v medijih stripa, filma in gledališča. Sodelovala je na odru in za njim, pri številnih produkcijah Kulturnega doma Pliberk in je članica lutkovne skupine KlubLutke KSŠŠD. V stripih se Logarjeva ukvarja s temami marginalizacije, vsakdanjika in družbenih absurdov. Stripe objavlja v revijah ter na spletu. Aktualno razstavlja v sklopu kulturnega leta 2022 strip na temo »utopija in nostalgija« v MMKK. Pogovor o mediju strip, mešanici politike in umetnosti ter raznih umetniških projektih.
Končujete izobrazbo na dunajskem Višjem grafičnem zveznem izobraževalnem in raziskovalnem inštitutu študijske smeri multimedija. Zakaj ste se odločili za to izobraževalno pot?
Elsa Logar: Preizkusila sem se na različnih področjih, a me najbolj zanima kreativno delo. Sprva sem se ukvarjala predvsem z glasbo, potem pa sem se posvetila likovni umetnosti oz. stripom. Tudi film me je vedno bolj privlačil. Opazila sem, da uživam v tehničnem delu ter delu za odrom. Za smer multimedia sem se odločila, ker povezuje mnogo mojih interesov.
Moj študij je zelo obširen in lahko poskusiš mnogo stvari – film, audio, programiranje, animacijo, grafični dizajn do fotografije. Zaradi tega obilja možnosti lahko odkriješ, katero področje ti je najbolj všeč. Toda v bistvu je smisel študija v lastnih idejah in projektih. V mojem razredu so bili zelo različni ljudje z različnimi sposobnostmi. To nam je zelo koristilo, ker si lahko sestavil ekipo specialistov za lastne projekte.
Svoja filmska dela ste med drugim predstavili v sklopu okrogle mize v Museum am Bach. Kaj je bila posebnost tega filmskega projekta?
Ta film sem naredila leta 2020 na temo 100 let plebiscita. Museum am Bach je imel o tem tedaj zelo zanimivo in raznoliko razstavo. Naredila sem intervjuje s koroškimi Slovenci in Slovenkami, ki so med drugim govorili o manjšinski perspektivi, posledicah plebiscita, problematiki jubileja ter o praznovanju 10. oktobra. V filmu se sliši ljudi govoriti, videti pa je cesto iz perspektive avtomobila, ki pelje na goro. Čim više se avto pelje, tem bolj zasnežena in pokrita je cesta. Ideja je bila vizualizirati prekrivanje, zatajevanje zgodovine, kar se v deželi pogosto dogaja. Film naj poziva k obdelovanju zgodovine, saj tudi naredi korak v to smer.
Kaj je pri filmskem delu za vas trenutno v ospredju?
Trenutno se zelo zanimam za dokumentacijsko snemanje. Snemam mnogo materiala – detajle iz vsakdana in različne scene iz svojega življenja. Lepo je, da lahko na ta način ohraniš trenutke in dokumentiraš okolje. Potem posnetke montiram in dodam glasbo. Tako lahko posredujem atmosfero teh dogodkov. Toda tudi dokumentarci z bolj fiksiranimi tematikami in snemalnimi skriptami so zanimivi. Za diplomski projekt sem s skupino kolegov študentov naredila dokumentarni film »Im Verfahren verfahren«. Tema filma je azil v Avstriji. Naredili smo mnogo intervjujev z osebami, ki imajo različne poglede na azilni postopek. Govorili smo npr. s tolmačko, s prosilci in prosilkami za azil, z osebo, ki dela pri humanitarni organizaciji ADRA ter z vodjo azilnega doma. Film je položen v virtualni 3D prostor, ki je oblikovan po prazni sodni dvorani v zveznem upravnem sodišču. To naj omogoča prevzem perspektive osebe, ki mora v ugovornem postopku zagovarjati svoje osnovne pravice, da lahko uveljavi upravičenost do življenja in zaščite v drugi državi.
Vaša dela se ukvarjajo s politično in družbeno sfero, z marginalizacijo, seksizmom, diskriminacijo itd. Kakšno vlogo igra srečanje umetnosti in politike za vas?
Z umetnostjo se lahko lotiš politike. Danes se mora vsak do določene mere ukvarjati s politiko, ignoranca ne vodi nikamor. V mojem okolju, v prijateljskih in družinskih krogih so mnogi ljudje prizadeti zaradi raznih družbenih problemov – npr. zaradi azila ali pa protislovenske nastrojenosti. Ko vse to vidiš, lahko hitro nastane občutek nemoči. Umetnost je način, da se lahko ukvarjaš s temi temami in poskusiš pomagati skupnosti. Z umetnostjo lahko opozoriš na nepravičnosti, postaviš marginalizirane perspektive v ospredje itd. Vsi ti kompleksni elementi življenja se približajo in postanejo bolj konkretni.
Do 24. septembra razstavljate strip na temo nostalgija in utopija v MMKK. Kako je nastala ideja za strip?
MMKK je posvetil leto 2022 temi »Close(d) Future«. Razmišljala in raziskovala sem torej v to smer. Našla sem članek o sončnih nevihtah. Te sončne nevihte se pojavijo vsakih nekaj let – včasih so bolj močne, včasih bolj šibke. Leta 1859 je prišlo do tako imenovanega »dogodka Carrington«. Ta sončna nevihta je povzročila takšne napetosti, da je prizadelo mnogo tedanje tehnologije. Uničilo je npr. dele telegrafske mreže, zaradi česar je prišlo do izpadov. Razmišljala sem o tem, kaj bi se zgodilo, če bi danes prišlo do takšnega dogodka. Kako bi se odzvali mi, če bi vsakdanja tehnika izpadla? Kaj, če sistem, ki smo ga zgradili, naenkrat ne deluje več? V stripu raziskujem, kakšne bi bile reakcije, kaj posledice in kaj možnosti. Mislim pa, da je strip nastal tudi iz občutka, da smo ljudje iz mojega okolja in tudi jaz preobremenjeni s preveliko ponudbo digitalnega sveta. Človeštvo se v razvoju vedno bolj odmika od osnov življenja – Zemlje. Imam občutek, da nekako plavamo po svetu in nimamo nobene opore. Ta negotovost s stanjem, v katerega smo bili rojeni, je tudi tema v stripu.
Kaj je posebnost stripa kot umetniškega medija?
Že od otroštva sem rada brala stripe, že od nekdaj sem tudi pretežno mislila v slikah. Tudi če se učim, moram vedno tudi zraven kaj narisati. (Nekaj, kar je nekoč učitelje precej iritiralo.) Menim, da stripi stvari jasno izražajo, imajo okvir in poanto. Smisel stripa se da hitro posredovati in osebe imajo svoj značaj. Likovni in jezikovni izraz avtorja so sestavine stripov. Vse je usmerjeno na pripovedovanje. To pomeni, da morajo biti liki jasni – imeti morajo lasten videz in glas. Strip mora biti v sebi skladen, to se pogosto podcenuje.
Svoja dela objavljate med drugim tudi na Instagramu. Kakšno vlogo igrajo socialni mediji za vaše umetniško delovanje?
Nasplošno imam o socialnih medijih precej deljeno mnenje, a glede umetniškega dela sem imela predvsem pozitivne izkušnje. Sem tudi precej aktivna na Instagramu. Lepo je, da lahko deliš svoje delo z ljudmi. Zame je neke vrste umetniški portfolio. Motivira te, če vidiš, da je ljudem všeč tvoje delo. Več si upaš. Včasih dobim prijazna sporočila ali pa me ljudje na Koroškem nagovorijo o stripih, ki so jih videli na Instagramu. Sem zelo hvaležna za to podporo – online in offline.
Delate na odru in za njim. Aktivni ste v gledališču in lutkarstvu. Kako je s tem?
Gledališče je bilo zmeraj velik del mojega življenja. En semester sem celo študirala gledališke vede, film in medije. Začela sem študij zaradi gledališča, potem pa mi je film bil najbolj všeč in sem se preusmerila. Zrasla sem z gledališčem. Moja mama, Imke Logar-Thiessen, je že naredila številne gledališke projekte. Kot otrok in mladinka sem bila tudi članica lutkovne skupine na Suhi. Že tedaj sem začutila, da ljubim to napetost za odru, preden se igra začne, gledališče ima neko posebno iskrenost. Zadnje leto sem bila pri igri »Jemand. Nekdo.« v kulturnem domu v Pliberku pristojna za luč. To je bila res lepa izkušnja. Luč in ton me tudi nasplošno posebej zanimata. Fascinira me, kako močno ta dva aspekta oblikujeta inscenacijo. Aktualno sem tudi del lutkovne skupine KlubLutke KSŠŠD. Zadnji semester smo ustvarjale predstavo »Predsednice«, s katero bomo zdaj nastopale v Sloveniji. Trenutno zelo uživam v lutkah in v slovenščini na odru.
Delate in živite na Dunaju ter na Koroškem. Kako ocenjujete umetniški sceni v teh dveh krajih?
Pred kratkim sem srečala starega prijatelja iz šolskega časa. Rekel mi je, da naj pridem spet na Koroško, ker se umetnost itak bolj tu ustvarja kot na Dunaju. Sprva sem mu hotela malo ugovarjati, ampak izjava je po mojem občutku precej pravilna. Sama sem opazila, da nastane večina mojih projektov v povezavi s Koroško. Na Koroškem je tudi bolj verjetno, da se umetniške projekte podpira, vidi in ceni. Lepo je, da lahko posežeš po socialni mreži, sodeluješ z organizacijami, inštitucijami in posamezniki. Sceno tudi bolje poznam. V zadnjem času me umetniško vedno bolj vleče nazaj na Koroško.
Kako se da živeti kot umetnik ali umetnica?
Kot umetnica imaš zelo drugačen ritem, kot če si kje redno zaposlena. Delo pride v valovih. Imaš projekte, v katere vlagaš v krajšem času mnogo dela in energije. Potem pa so faze, ko ni nobenega projekta in tudi malo zaslužiš. Lahko samo upaš, da bo spet prišla kakšna priložnost. Ta negotovost je lahko neprijetna, zato imajo mnogi umetniki tudi več zaposlitev hkrati in paziti moraš, da nisi naenkrat preobremenjen, kar se tudi meni večkrat zgodi. Umetniško delo ima mnogo potenciala, a z lastnimi resurzi moraš pametno ravnati oziroma postaviti prioritete.
