Elisabeth Scharang je filmska režiserka in sceneristka za igrane filme in dokumentarce, dela pa tudi za radio. Scharang je naredila številne dokumentarce, med drugim » Die Tage der Kommune (Dnevi komune)« o komuni Otta Mühla ter »Tintenfischalarm« (Alarm sipe), za katerega je pet let spremljala glavno osebo Alexo Jürgena. K njenim igranim filmo štejejo »Jack« ter » Mein Mörder (Moj morilec)«. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugim avstrijsko državno nagrado za novinarstvo v korist mladini. Njen novi film » Wald «(Gozd) pravkar vrtijo v kinodvoranah. Pogovor o filmu, aktivizmu za ženske* v filmski branži ter senzibilnem ustvarjanju filmov.
Ste redakterka ter telelvizijska in radijska moderatorka in danes ena najbolj znanih avstrijskih filmskih režiserk in scenaristk za igrani film ter dokumentarce. Kaj vse je pomembno za delo dokumentaristke?
Kot novinarka, dokumentaristka, pa tudi kot režiserka igranih filmov si del neravnovesja moči. V teh vlogah namreč ti staviš vprašanja, izbereš protagoniste itd. Odgovorna si za izpoved projekta. Vedno moraš preverjati: Kakšna je moja pozicija v zgodbi? Zakaj sprašujem to osebo in ne koga drugega? Menim, da lahko subjetivno ravnaš, če se zavedaš te subjektivnosti. Če npr. koga izključim iz teme in ne delam intervjujev z njim, potem moram imeti za to odločitev dobre razloge. S tem povezano je tudi vprašanje, kako rešerširam. Od kod dobim svoje vire? Delo za kamero je prav tako važno kot delo pred kamero. Dober film je odvisen od te osnove.
Leta 2006 je bila objavljena vaša dokumentacija »Tintenfischalarm«. Za ta film ste pet let spremljali glavno osebo Alexo Jürgena s kamero. »Tintenfischalarm« je bil eden prvih filmov, ki se je ukvarjal s temo interseksualnost. Kako ste doživeli ustvarjalni proces?
Spoznala sem Alexo Jürgena, ko je poklical_a na radijsko oddajo, ki sem jo moderirala, in je pripovedoval_a, kako je, če stojiš med spoli. V tem času sem delala mnogo oddaj, ki so se ukvarjale z LGBTIQ+ osebami, z interseksualnostjo pa še nisem imela stika.
Alex je doma iz majhne vasi v Gornji Avstriji. V otroštvu mu_ji nihče ni povdal, kaj se dogaja. Starši so se sramovali. Na podeželju se o tej temi javno ni govorilo. Alex je zrasel_a z občutkom, da telesno nekaj ni v redu. Vedno spet je moral_a k zdravniku, ne da bi vedel_a, zakaj. Ko so v šoli imeli spolno vzgojo, so dekleta dobila tampone. Alex pa je hitro spoznal_a, da jih enostavno ni mogel uporabljati. Potem je mati organizirala pogovor z zdravnikom. Tam je šele izvedel_a, kakšna je situacija. Odločili so se ustvariti umetno vagino. Ker jo je bilo treba vedno spet raztegovati, je zdravnik rekel, da naj zdaj pač redno seksa. Taka procedura je zelo travmatična za tako mladega človeka. Alex je imel_a potem težko fazo. Ni mogel akceptirati lastnega telesa in ni se videl_a kot ženska.
Ko sva se spoznali_a, je Alex bil_a ravno v življenski fazi, v kateri je bilo mnogo odprtih vprašanj. Hitro je bilo jasno, da bova naredila skupen film. To je bil prvi film, ko sem tudi mnogo sama snemala. Spremljala sem razvoj Alexe v Alexa. Alex je predhodnik za pravice interseksualnih oseb. Dolgo se je boril, da npr. v potnem listu stoji oznaka »intersex«. Priboril je uveljavitev tretjega spola v Avstriji.
Film » Franz Fuchs – Ein Patriot (Franz Fuchs – patriot)« je pol-dokumentaren. Zakaj ste se odločili povezati igrane scene in realne intervjuje?
Zgodba določa obliko. Do danes nekatere stvari raje obdelam na radiu, druge kot dokumentarec in tretje kot igrani film. Pri fimu »Franz Fuchs« sem premišljevala, kakšne možnosti pripovedovanja imam. Če se ukvarjaš z realnimi ljudmi, potem so intervjuji nenadomestljivi. A če je kdo že umrl, stojiš pred vprašanjem, kako s tem ravnati. Za film »Franz Fuchs« sem dobila zapisnike zasliševanj. V filmih je vedno težko le govoriti, ne da bi tudi kaj pokazal. Zato sem se odločila narediti en del, v katerem ljudje, ki lahko o tem pripovedujejo, povejo svojo zgodbo, in en del, v katerem oseba, ki je ne moremo več spraševati, nastopa v obliki igralca. Hotela sem mu dati obraz in glas. Nisem hotela, da nastane neka pošast, od katere se lahko enostavno distanciraš. Pokazati sem hotela človeka z vso šibkostjo.
Tako film »Franz Fuchs – Ein Patriot«, kot tudi »Mein Mörder«, film, ki se naslanja na življenje Friedricha Zawrela in njegove izkušnje v Spiegelgrundu med nacizmom, temeljita na realnih zgodbah. Kako je potekal proces rešerše?
Prvo veliko rešeršo sem naredila za dokumentarec »Die Tage der Kommune«, ki je obravnaval komuno Otta Mühla. Dober prijatelj je 20 let živel v tej komuni. Tedaj sem se naučila, da obstajajo za vsako zgodbo številni vidiki. Če si to spoznal, je naslednje vprašanje, kako ravnaš s tem. Kaj je tako imenovana `resnica´?
Vaš novi film »Wald (Gozd)« se začne s tem, da postane protagonistka priča atentata na Dunaju. Nato se vrne v domačo vas v Nižji Avstriji. Film temelji na romanu pisateljice Doris Knecht. Zakaj ste se odločili posneti film po tej zgodbi?
Ko sem brala roman, me je opis stanja glavnega lika res ganil. V knjigi gre za modno oblikovalko, ki izgubi zaradi finančne krize službo in stanovanje. Za osebe, ki delajo v samostojnem poklicu, je to velik strah in pogosto realnost, da brez lastne krivde izgubiš sistem, ki si si ga ustvaril. Vprašanje je potem, kakšne strategije in orodja imaš, da s to situacijo ravnaš. Začela sem pisati scenarij in potem je iz finančne krize nastala klimatska kriza. Potem se je začela debata MeToo in s tem diskusija, kakšne filme hočemo še delati. O katerih ženskih likih hočemo pripovedovati? To je film potisnilo v drugo smer.
Protagonistka Marian s svojo vrnitvijo spremeni sistem domačega kraja. Ta sprememba za mnoge ni prijetna. Marian nekako deluje kot zrcalo za ljudi iz vasi. Reflektira sanje, ki jih niso živeli, življenjske poti, ki bi lahko drugače potekale.
Zakaj ste se odločili vgraditi atentat na Dunaju v to zgodbo?
Ko sem po štirih letih končala scenarij, mi je še manjkal razlog za odhod Mariane. Pustila sem scenarij torej nekaj časa ležati. Potem pa je prišel 2. 11. 2020. Živim v tretjem okraju in ta večer sva s partnerjem bila na večerji v centru mesta. Ker je od naslednjega dne naprej spet bil lockdown, je bilo mnogo ljudi na cesti. Potem pa se je zgodil atentat. Vso noč sva se skupaj z drugimi ljudmi skrivala v neki kleti. Nihče ni bil ranjen. Ko sem prišla domov, sem mislila le na to, da smo imeli mnogo sreče. Šele naslednjega dne sem ugotovila, da se mi je nekaj zgodilo. Začela sem o tem pisati. V naslednjih dveh, treh tednih sta se zgodba moje protagonistke in moja zgodba nekako prepletli in vzela sem atentat kot impulz za Marianin odhod.
Angažirate se pri društvih FC Gloria in Die Regisseur*innen. Katere problematike stojijo za ženske oz. FLINTA (ženske, lezbijke, interseksualne osebe, nebinarne osebe, trans-oseba ali a-spolne osebe), ki delajo v filmski branži, aktualno v ospredju?
Mislim, da se je v zadnjih letih mnogo spremenilo. Konflikt v filmski branži se je začel z diskusijo o spolni kvoti pri finančni podpori filmov. Začeli smo spraševati celotno branžo. Če gre za filmsko politiko, se večinoma govori le z režiserji in režiserkami ter igralci in igralkami. Večina ljudi iz branže se je izpovedala za spolno kvoto pri razdelitvi celotnega budžeta za naslednjih pet let. To se je tudi uresničilo.
Na znotraj je velika sprememba, da so mnoge od nas nehale tekati vedno v isto smer in se vedno boriti proti istemu odporu. Spoznala sem, da je dobro vedno spet vtakniti energijo v to, kar zares hočeš delati in spremeniti, namesto da uporabiš vso energijo za to, da bi spremenil organizacije in ljudi. To je bilo zame najvažnejše spoznanje zadnjih let. Tako smo pustile staro združenje režiserjev za seboj. Okoli 40 žensk smo izstopile iz združenja. Z Die Regisseur*innen smo ustvarile prostor, v katerem lahko delimo izkušnje in znanje, delujemo kot solidarnostna mreža in se medseboj podpiramo.
S katero tematiko se v društvih aktualno ukvarjate?
Aktualno se tudi ukvarjamo z vprašanji družbenega razreda. Kdo sploh lahko študira film? Kdo pripoveduje večino zgodb? Dolgo se je diskusija vrtela le o nekih moških in ženskah. Toda področje je bistveno večje. Želela bi se, da razumemo, da te zgodbe, ki jih imamo momentano, niti približno niso reprezentativne za realnost. Toliko glasov je še, ki jih ne slišimo. To je velik problem v Avstriji.
Delate na novem filmu o femicidih. Kaj lahko že poveste o njem?
Pred štirimi leti sva se z bivšo kolegico od radia odločili narediti film o femicidih. Tedaj v avstrijskih medijih tega pojma sicer še niso uporabljali, ampak prvič se je o tej temi diskutiralo na nov način. Vprašali sva se, kako je mogoče, da je v tako bogati deželi, v kateri je stopnja kriminala tako nizka, statistično gledano toliko umorov nad ženskami. Pri rešerši sva spoznali, da pripisovanja državam in kulturam ničesar ne izpovedo, temveč da prikrivajo problem. V treh letih sva razvili koncept, osredotočen na vprašanje: »Kako lahko ustavimo femicide?« z raziskovanji v različnih državah. Snemali sva npr. v Južni Afriki z institucijami in osebami, ki delajo s tatovi. Potem pa sva šli s to rešeršo v Gradec. V Južni Koreji je novinarka raziskovala vpliv medijskega poročanja na femicide. S temi informacijami sva potovali v Argentino, kjer je skupina novinark leta 2016 ustanovila gibanje Ni una menos. Na ta način poskušava zbrati znanje, ga povezati in ga dati na razpolago.
