Pogovor z Miro in Saro Gregorič o potovanju v Egipt, kompozicijah ter gibanju med žanri: »Glasba je univerzalen jezik. Vsi ga obvladamo.«

27.12.2023 Ana Grilc

Mira in Sara Gregorič ali Duo Sonoma že od mladih let skupaj muzicirata. Pri štirih letih je Mira začela igrati violino, Sara pa kitaro. Mira in Sara komponirata lastne pesmi in leta 2021 sta kot Duo Sonoma izdali zgoščenko. Duo je že nastopal v številnih državah – med drugim v Nemčiji, Italiji, Španiji in na Madžarskem. Konec novembra ju je Austrian Cultural Forum povabil na šestdnevno turo v Egipt. V Egiptu je duo nastopal trikrat ter imel masterclass na univerzi. 

Sara je zaključila študij instrumentalne pedagogike v predmetu kitara, v mastru pa je študirala glasbeno posredovanje. Od leta 2020 naprej poučuje na dunajski glasbeni šoli in dela kot učiteljica kitare v tretjem dunajskem okraju. Mira je študirala glasbeno ter gibalno pedagogiko oz. ritmiko s težiščem na violini. Leta 2021 je končala masterski študij instrumentalne pedagogike jazza ter improvizirane glasbe. Mira poučuje violino ter je aktivna na področju glasbene pedagogike pri KinderMusikGruppe na Dunaju. 

Konec novembra sta nastopali v Kairu. Kako je prišlo do tega?

Sara: Oktobra sva prejeli povpraševanje po mailu. V prvem trenutku sva si mislili, da sanjava. Saj ne dobiš vsak dan vabila v Egipt. 

Mira: In tako kratkoročno! Vabilo je prišlo od Austrian Cultural Foruma. Časovno se je dobro izšlo in po dolgem premišljevanju sva se odločili, da bova potovali tja.

Sara: Austrian Cultural Forum je nastanjen v avstrijskem veleposlaništvu. Forum v svojih prostorih organizira številne koncerte, izobraževanja, delavnice itd.



Sestri Mira in Sara Gregorič

Sta čutili kakšne posledice zaradi vojne v sosednji državi? So bili tudi kakšni varnostni ukrepi?

Sara: Potem ko sva dobili vabilo, sva dolgo razmišljali, ali bova zares šli. Trenutni položaj v Egiptu namreč ni ravno najboljši. Dopisovala sem si in telefonirala s pristojno osebo od Foruma in ona mi je razložila situacijo. Naju je prepričalo, ko je rekla, da bi koncerti bili dobra možnost za ljudi, da izstopijo iz vsakdana in vsakdanjih skrbi. 

V mestu vojne sosednjih držav ne čutiš. Dobili pa sva navodila, kako naj se ne obnašaš v arabskem prostoru. Dobili sva tudi čisto natančen načrt, kdaj sva kje in kdo naju tja spremlja. Živeli sva v stanovanju v veleposlaništvu. Zelo dobro so skrbeli za naju. 

Kje in s katerimi skladbami sta nastopali?

Mira: Imeli sva tri koncerte in eno masterclass v enem tednu. Nastopali sva na univerzi in v operi v Kairu ter v nekem kulturnem forumu v Aleksandriji, masterclass pa sva imeli na glasbeni univerzi. Nastopali pa sva izključno z lastnimi kompozicijami. Nekatere kompozicije so bile že na najinem prvem albumu, nekatere pa bova šele objavili na drugem, ki ga bova snemali med počitnicami.

Kako se je publika odzvala na vajino glasbo?

Sara: Mesto Kairo je zelo živahno. Na cestah je zelo glasno, ves čas se nekaj dogaja. Najina glasba je bolj umirjena. Ko sva igrali, je tudi publika postala zelo mirna. Organizatorji iz Foruma so bili prav presenečeni, da so ljudje tako pozorno poslušali in uživali v koncertu. Bil je eden vrhuncev potovanja, ko sva čutili, da lahko z glasbo pripeljeva ljudi v nov svet. 

Kako poteka vajin proces komponiranja?

Mira: Za vsako skladbo drugače. Včasih je izhodišče kratka melodija ali harmonija kakšne koroškoslovenske pesmi. Iz tega se potem razvije nova pesem. Pogosto celo ljudje iz Koroške ne spoznajo več osnovne pesmi. Pri drugih kompozicijah ena od naju prinese idejo, druga pa spet vse sprevrže. Deloma pa tudi skupaj improvizirava in potem se iz teh improvizacij izlušči nova skladba. 

Sara: Mislim, da so najine kompozicije  zelo raznolike – predvsem v tehniki. Včasih igra Mira bolj perkusivno, včasih igram jaz kitaro bolj v stilu basa itd.

Kako je potekala masterclass v Kairu?

Sara: V vabilu univerze so prosili, naj natančno opiševa, kaj vse sva študirali in kakšne kvalifikacije imava. Poslali sva torej precej dolgo listo predlogov, kaj bi lahko poučevali. Pravzaprav sva bili mnenja, da bova učili violiniste in kitariste. 

Mira: Najin razred je imel 30 do 40 študentov in študentk, ki so igrali čisto različne instrumente. Imeli smo flavtiste, pianiste, tolkala itd. Tudi ravnateljica univerze je bila med udeleženci! Potem sva najin načrt spremenili. Najprej sva se predstavili in razložili najin pedagoški pristop. Nato smo skupaj naredili nekaj vaj, ki lahko koristijo vsem glasbenikom. Pokazali sva tudi, kako komponirava in potem smo na osnovi teh kompozicij skupaj improvizirali.  

Sara: Masterclass sva torej res bolj pedagoško usmerili. Študirala sem posredovanje glasbe, Mira pa je študirala ritmiko in glasbeno in gibalno pedagogiko. Ljudje so bili zelo motivirani in navdušeni. Redko je namreč, da imajo inštruktorji  masterclassov tudi izkušnje na področju pedagogike. Tudi na tej ravni je bila ta masterclass za udeležence in udeleženke nekaj novega. Po tečaju so nama rekli, da naj nujno še enkrat prideva. Ko sva potem nastopali v operi, je nekaj teh udeležencev sedelo v publiki.

Se igra klasiko po vsem svetu na isti način ali so razlike pri dostopu?

Sara: Mislim, da je klasika v osnovi povsod ista, ampak tehnike so različne. Midve prihajava obe iz klasike, potem pa se je Mira specializirala na jazz, jaz pa na novo glasbo. Najina glasba je zdaj neka mešanica in ni več čista klasika. Zelo zabavno je bilo zame, ko sva po nastopu v operi imeli intervju z angleško egipčansko televizijo. Ves čas so naju spraševali le o klasiki. 

Kaj omogoča vajina mešanica klasike, džeza in slovenske ljudske glasbe?

Mira: Do leta 2018 sva skupaj igrali le klasično glasbo. To pomeni, da sva igrali že obstoječi repertoar za violino in kitaro. Potem je to za naju postalo dolgočasno. Animirala sem torej Saro, da začneva malo improvizirati. Obe imava bogato izobrazbo in imeli sva mnogo inputa. Hoteli sva, da te različne impresije vplivajo na najino glasbo. Tako je nastala glasba, ki je čisto najina. 

Sara: Ta mešanica žanrov tudi omogoča, da sva zelo fleksibilni. Lahko sodelujeva pri raznih programih. Lahko nastopava samostojno ali pa kot glasbeni okvir neke prireditve. Najina glasba se na primer pogosto dobro ujema z literaturo. 

Ker igrava lastno glasbo, imava tudi več svobode pri oblikovanju. Natančno veva, kako naj glasba zveni in jo lahko tudi prilagodiva razmeram. 

Najina založba naju sicer imenuje world music, ampak mislim, da sva bolj cross-over. To je po eni strani dobro, ker lahko povsod sodeluješ, po drugi strani pa je težavno, ker te ljudje ne morejo natančno identificirati. Danes hoče vsak spadati v določen predal, medve pa sva v vseh doma.

Kakšno vlogo igra vajino koroškoslovensko ozadje pri glasbi?

Mira: Lepo je, da imava možnost govoriti o najini narodni skupnosti tudi v inozemstvu. Tudi v Egiptu sva pripovedovali o slovenski manjšini na Koroškem, da govorimo v različnih slovenskih narečjih ter da imamo bogato kulturo. 

Sara: Pri koncertih vedno tudi govoriva o manjšini, ker je to pač najino poreklo in ker slovenska glasbena tradicija močno vpliva na najino delo. Kakor so slovenske pesmi, tako je tudi najina glasba včasih melanholična, včasih tudi bojevita.

Sta tudi docentki mednarodne glasbene delavnice Sonus. Kaj vama pomeni delo pri Sonusu?


Mira in Sara Gregorič; Foto: Stefan
Reichmann

Sara: Sonus lahko pomaga mladini najti pot do glasbe – ali k profesionalnemu ali k ljubiteljskemu igranju glasbe. 

Mira: Preko Sonusa lahko deliš to veselje in ljubezen do glasbe. Mladina spozna, v kakšnih formacijah se lahko skupno igra, kako instrumenti »sodelujejo« in kaj lahko pri skupnem muziciranju vse nastane.

Sara: Glasba je univerzalen jezik. Vsi ga oblavadamo. Tudi če glasbeniki in glasbenice govorijo različne jezike, lahko najdejo v glasbi skupen zvok. To je nekaj čisto posebnega. Mislim, da je to bil tudi vzrok za naju, zakaj sva ostali pri instrumentih in zakaj delava na področju glasbe. 

Kaj si želita za Sonus?

Mira: Lepo bi bilo, če bi se ponudba posredovanja glasbe še razširila. Veselilo bi me, če bi Sonus ne bil omejen na en teden, temveč da bi se tudi med letom več dogajalo. Mislim, da  smo prvi korak že naredili z ustanovitvijo programa Sonus-outreach, s katerim obiskujemo šole in imamo delavnice. Sodelujemo tudi z muzejem Liaunig. Docenti in docentke Sonusa igrajo v muzeju in tako postavijo umetniška dela in glasbo v dialog. 

Sara: Mislim, da bi morala biti glasba dostopna vsem. Želim si, da bi s Sonusom dosegli tudi tiste, ki sploh nimajo dostopa do glasbe. 

Na katerih projektih delata trenutno?

Sara: Dobro sodelujeva druga z drugo, zato ne nastopava samo skupaj, ampak tudi razvijava delavnice. Zdaj bova v okviru Sonus-outreach nastopali z nizom koncertov, ki so namenjeni posebej otrokom, mladini ter družinam. Tudi Trivium, ki bo 14. avgusta 2024, že pri-pravljamo.

Mira: Imava tudi delavnice ter izobraževanja za učitelje in učiteljice na Pedagoški visoki šoli Viktorja Frankla. Predstavitev najine nove zgoščenke pa bo predvidoma julija 2024 na Koroškem.

Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi