Anton Novak, generalni konzul Republike Slovenije v Celovcu: Pravice slovenske manjšine so mu srčna zadeva

Zadnji tedni pred novim letom so za najvišjega diplomatskega predstavnika Republike Slovenije na Koroškem polni sestankov in službenih obveznosti. Od novoletnega sprejema delegacij Slovencev iz zamejstva, 11. decembra pri ministru Mateju Arčonu v Ljubljani, preko posveta vodij slovenskih diplomatskih predstavništev na Brdu pri Kranju do podelitve odlikovanja predsednice Republike Slovenije pedagogu Petru Gstettnerju za zasluge za kulturo spominjanja in angažmaja za koroške Slovence, 21. decembra, prav tako na Brdu pri Kranju. »Ker je Gstettner avstrijski državljan, je bilo treba za podelitev slovenskega odlikovanja pridobiti soglasje Avstrije.« Vmes pa so še podelitev koroških deželnih nagrad za kulturo, 15. decembra v Osojah in adventni koncerti, na katere vabijo slovenska prosvetna, kulturna in katoliška društva. Njihovim vabilom se gospod Novak, ki ga novinarji redno srečujemo prav na prireditvah, posebej rad odzove.

Generalni konzul in doktor pravnih znanosti Anton Novak se je leta 1956 rodil v Kranju, otroštvo in zrela leta je preživel v Vašah pri Medvodah. Po končanem služenju vojaškega roka v Mariboru je Novak pripravništvo za pravosodni izpit opravil na Višjem sodišču v Ljubljani, nato pa se je zaposlil v Tovarni papirja in celuloze v Goričanah, kjer je kot pravnik delal skoraj deset let. »Tam sem prišel do občutka, da je treba denar tudi zaslužiti. Tisti, ki so celo življenje delali v javni upravi, mislijo, da je treba porabiti ves denar iz proračuna, da ga ne bo naslednje leto manj. Jaz pa sem tam videl, kako se je treba boriti za zaslužek, deliš pa lahko samo toliko, kolikor ustvariš.« Nato je krajši čas delal na Upravi za jedrsko varnost, »kjer so me kolegi prepričali, da je jedrska energija povsem varna«, preden se ni leta 1992 zaposlil na zunanjem ministrstvu Republike Slovenije. 

Kot konzul je v Celovcu delal med leti 1994 in 1998, nato je po vmesnih postankih v Ljubljani skupaj deset let v diplomatskih funkcijah preživel v Švici, v Bernu devet let in v Ženevi eno, leta 2019 pa se je kot generalni konzul vrnil v Celovec. V času prvega mandata na Koroškem je konzulat deloval na Kolodvorski cesti, medtem ko si je takratni generalni konzul Jože Jeraj zelo prizadeval za vrnitev zapečatenega poslopja konzulata na Ulici Radetzkega, z njim pa je upravljalo mesto Celovec. Takratnega župana Leopolda Guggenbergerja je Jeraj prepričal, da je mesto upravljanje s stavbo preneslo na Slovenijo. Lastninska pravica pa se je v zemljiško knjigo vpisala šele okoli leta 2014 v času generalne konzulke Dragice Urtelj. 

»Z gotovostjo lahko rečem, da je danes marsikaj drugače, kot je bilo v 90. letih. Recimo radijski program v slovenščini je bil takrat omejen na tričetrt ure dnevno, danes pa traja praktično ves dan. Danes so skorajda vsa vabila dežele dvojezična. V 90. letih smo bili ob nedeljah redni gostje pastoralnega centra Mohorjeve, kjer je tedaj maševal Roman Kutin. Pred skoraj 30 leti so bile tam še povsem slovenske družinske maše, danes pa so dvojezične. Ko je hčerka Maša nekaj let obiskovala ljudsko šolo Mohorjeve, nasproti katere smo takrat stanovali, so bili v njenem razredu samo trije ali štirje otroci, katerih starši niso znali slovensko, danes je takih staršev veliko več. Gre za velike spremembe v 25 letih, ki niso vse samo pozitivne. Predvsem mislim, da sistem vzgoje in izobraževanja ne nauči otrok in mladih slovenščine v zadostni meri, da bi bili v njeni uporabi suvereni. Bolj suvereni so mladi, ki pojejo v zborih in nastopajo na odru, saj se šele skozi kulturo njihova samozavest in kompetenca v slovenščini poveča. Škoda je tudi, da se na Koroškem le malo šol poslužuje Erasmus programa za čezmejno sodelovanje med šolami. Na avstrijskem Štajerskem je takih šol med 30 in 40 po zaslugi gospe na deželni vladi, ki ima afiniteto do tega in pridno črpa sredstva iz sklada Erasmus za te čezmejne povezave, česar na Koroškem nimamo. Tukaj je še avtobusna povezava do Ljubljane problem.«

Posebej Švica, kjer je služboval kot diplomat, je Antonu Novaku zelo prirasla srcu. »Navdušen sem nad Švico, ker imajo odlično organiziran javni promet, ker znajo zaslužiti denar, ker imajo odlične univerze, ki privabljajo najboljše profesorje z vsega sveta, kar jim uspeva tudi zaradi visokih plač. Davčni sistem je usmerjen v privabljanje tujih investicij, politični sistem je mnogo enostavnejši in stabilnejši, pa tudi bolj usmerjen v dolgoročno delo. Vlada ima namreč 75-odstotno podporo javnosti, saj so v njej štiri najmočnejše stranke. Poslanci niso poklicni, udeležujejo se štirih dvotedenskih sej parlamenta na leto.« Švica je v letu 2023 po zaslugi vlaganj tamkajšnje farmacevtske industrije v Sloveniji tudi postala največja zunanjetrgovinska part-nerica Slovenije pred Nemčijo, Italijo, Kitajsko in Avstrijo. 

V domači Sloveniji Novak najbolj pogreša usmeritev v dolgoročni razvoj: »Cilj je povečati dodano vrednost na zaposlenega, ki gre običajno z roko v roki z vlaganji v znanost in razvoj, pa tudi z razvojem ustreznih pogojev za gospodarstvo. Mislim, da nas čaka še ogromno dela.«

Kako pa bi lahko Republika Slovenija bolj in bolje pomagala koroškim in štajerskim Slovencem? »Gledati moramo, da se izpolnjujejo obveze Avstrije iz več mednarodnih pogodb, pa tudi tiste, ki izhajajo iz avstrijskih zakonov. Tu je poleg Avstrijske državne pogodbe treba omeniti Saintgermainsko mirovno pogodbo, pa 19. člen temeljnega državnega zakona iz leta 1876, ki govori o enakopravnosti vseh jezikov, ki se običajno uporabljajo v deželi, a tudi evropske instrumente, kot so Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin in Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih.« Generalni konzul zagotavlja, da »v vseh bilateralnih stikih predstavniki Slovenije redno omenijo odprte probleme slovenske manjšine, druga stvar pa je, koliko Avstrija te pripombe in zahteve upošteva«. »Občutek imam, da ne pride do pomembnih premikov, ki bi obrnili trend upadanja števila pripadnikov slovenske manjšine in uporabe slovenskega jezika.« Za zaobrnitev tega neugodnega trenda bi bila po besedah Antona Novaka potrebna »dvojezična predšolska vzgoja na celotnem veljavnostnem območju manjšinskošolskega zakona za Koroško in razširitev pouka slovenščine na srednje šolstvo ter popoldansko varstvo«. 

Slovenija ne daje veliko pozornosti sodelovanju v prostoru Alpe-Jadran. »Je pa to čezmejno sodelovanje zelo koristno za vse, saj ga z dodatnimi sredstvi spodbuja Evropska unija.« Ob vprašanju po ekonomski prednosti znanja slovenščine omeni »delovna mesta v šolstvu, javni upravi in sodstvu«, ki bi jih na dvojezičnem območju na Koroškem prineslo dosledno izpolnjevanje člena 7 Avstrijske državne pogodbe. Med stanovskimi kolegi doktor pravnih znanosti veliko spoštovanje goji do Rudija Vouka, ki je »ogromno naredil za pravice koroških Slovencev«. 

Med odprtimi vprašanji je za Novaka poleg dvojezične vzgoje in izobraževanja ter razširitve območja delovanja dvojezičnega sodstva zelo pomembna enakopravnost slovenščine na Koroškem, o kateri ne more biti govora, »dokler se v deželnem zboru Franca Jožefa Smrtnika prekine takoj, ko spregovori v slovenščini«. »Dve tretjini koroških Slovenk in Slovencev na dvojezičnem območju nimata dostopa do sodstva v slovenščini, kar je manjšinska in človekova pravica. Da so se koroškim Slovencem dogajale krivice, je priznal tudi predsednik Van der Bellen, tej ugotovitvi bi morala slediti poprava krivic, do katere pa ne pride.«

Pred dvema letoma se je Anton Novak z ženo Vesno preselil v Ljubljano, kjer bo stanoval po odhodu iz Celovca konec julija 2024. Božič bo z družino preživel v Celovcu, kjer so njegove tri hčere že v 90. letih obiskovale vrtec Mohorjeve (Lina), ljudsko šolo Mohorjeve (Maša) in Slovensko gimnazijo (Kaja). Novo leto bosta z ženo pričakala v Bohinju.