Mirjam Sticker je doma iz Šentpetra pri Šentjakobu v Rožu, kjer je končala ljudsko in nato glavno šolo. Zatem je obiskovala šolo za elementarno pedagogiko in končala izobrazbo za otroško vrtnarico. Stara je 23 let, zdaj pa živi v Kremsu ob Donavi, če ni ravno za dlje časa kje drugje na praksi. Med šolanjem in po njem je delala kot »au pair« v raznih državah – med drugim v Nemčiji, Švici in na Irskem. Po maturi je preživela eno leto v Avstraliji, kjer je tudi kuhala za 20 ljudi. Zdaj študira babištvo na Visoki strokovni šoli v Kremsu. Pogovor o potovanjih, babištvu in potrebnem osnovnem znanju o telesu.

Med šolanjem ste veliko potovali. Delali ste kot »au pair« v Nemčiji, Švici, na Irskem itd. Kako ste doživeli ta čas?

Mirjam Sticker: Hotela sem potovati v tujino. Ker rada pazim na otroke in pomagam pri gospodinjskih opravilih, mi je zaposlitev kot »au pair« ustrezala. Všeč mi je bilo, da tako zares spoznaš življenje v tuji deželi in postaneš del tamkajšnje družine. Pri 17 letih sem šla za šest tednov v Nemčijo. To potovanje sem si organizirala sama in si tako nabrala veliko izkušenj. Morala sem se nekako znajti in se navaditi na način, kako družina, pri kateri sem bila, opravlja stvari.

Moj vsakdan kot »au pair« je bil v tem, da sem pripravila zajtrk in malico za otroke, potem sva jih z mamo zbudili. Starejše otroke sem peljala v vrtec ali ostala doma z najmlajšim, če jih je peljala mama. Včasih sem potem skuhala kosilo in malo pospravila sobe. Včasih sem imela nekaj ur zase in tedaj sem se sprehajala ali gledala kakšen film. Potem so se otroci vrnili. Šli smo na sprehode, se igrali, obiskovali sosede ali šli na igrišče. Če so imeli kakšno nalogo za vrtec, sem jim pomagala. Po večerji sem včasih pomagala umiti otroke in potem so šli spat. 

Pri svoji prvi gostiteljski družini sem bila zelo srečna. Leto pozneje sem potem šla na Irsko, tam pa se z družino žal nekako nisem ujela. Tudi to je pomenilo veliko izkušnjo.

Kako ste ravnali v tem položaju, kaj bi svetovali osebi, ki je kot »au pair« v podobni situaciji?

Potrebovala sem približno dva tedna, da sem ugotovila, zakaj se ne počutim dobro. Vedela sem, da sem tam le za omejen čas in zato sem si vsak dan zapisala tri stvari, ki so bile lepe. Hotela sem se vsak dan posvetiti nečemu pozitivnemu. Ob vikendih sem si ogledala okolico in šla na izlete. Tako sem tudi ustvarila nekaj distance. Po treh tednih sem se tudi pogovorila z mamo v družini. Nagovorila me je, ker je čutila, da mi ne gre ravno dobro. Rekla sem ji, da bi rada šla domov en teden prej, po petih tednih, čeprav sem prvotno hotela ostati šest tednov. Važno mi je bilo biti odprta in tudi povedati, kako mi je šlo. Mislim, da moraš položaj oceniti v celoti – včasih se splača, da vztrajaš, včasih pa je bolje, da si poiščeš drugo družino. Vedno je dobro, če spoznaš tudi druge »au pair« ali erasmus študente in študentke, da se lahko informiraš tudi pri drugih. Klicati domov je sicer lepo, ampak nič ne pomaga. Vseeno sem hvaležna za te izkušnje. Niso me zastrašile – po maturi sem se vrnila v Nemčijo in potem šla v Avstralijo. Nato sem delala sprejmni izpit za babištvo, toda niso me sprejeli, zato sem še enkrat za štiri mesece šla v Švico. Zdaj imam domove vsepovsod po svetu. 

Od leta 2019 do 2020 ste bili v Avstraliji. Kaj vam je iz tega časa najbolj ostalo v spominu?

Hotela sem biti pri posamezni družini največ tri mesece, ker sem hotela videti čim več Avstralije. Najprej sem bila tri mesece pri družini v Queenslandu, po božiču pa sem odpotovala k družini v Tasmaniji. Zatem je marca izbruhnila pandemija. Odločila sem se, da ostanem v Avstraliji, ker sem vedela, da imam dom pri prvi in drugi družini. Vedela sem tudi, da ne bom brezposelna. To je bil zanimiv čas. Živela sem pri družini na kmetiji na otoku Tasmanija in vsakodnevno delo se ni veliko spreminjalo. Krmili smo živino in obdelovali polja. Tam sem ostala štiri mesece in pol. Sredi maja sem šla k naslednji družini in tam preživela naslednjih pet mesecev, zatem pa sem delala na farmi, kjer sem kuhala za 20 delavcev. Preden sem odpotovala domov, sem še nekoliko potovala po Avstraliji.

Kako je potekal dan na farmi z 20 delavci?

Nimam izobrazbe za kuharico in prej nikoli nisem kuhala za toliko ljudi. Mama iz Tasmanije mi je vpeljala v to delo. Mislila sem si: »Če ona misli, da to zmorem, potem bo že šlo.« Na farmi smo bili zelo izolirani. Naslednja vas je bila oddaljena 45 km. Tam pa so imeli le majhno trgovino in ni se splačalo iti tja po nakupih. Na začetku tedna sem vedno naredila načrt za menije. Potem sem izračunala, kakšne količine sestavin potrebujem. V tem času sem zelo dobro spoznala računalniški program excel. Preko »Click and collect« sem nato v neki večji trgovini naročila stvari in se enkrat na teden peljala 240 km daleč ponje. Imela sem čisto navadno kuhinjo, kakršno pač imamo doma. 

Ves dan sem bila v kuhinji. Opoldne sem že vse pripravila za večerjo. V času kosila sem delavcem naredila malice. V paketih so bili sendvič, jabolko, torta in čipsi. Kosilo sem jim pripeljala na polje. Potem se se vrnila domov, kakšno uro spala in potem začela kuhati večerjo, ki sem jo spet peljala na polje in hrano delila iz avtomobila. Moj najljubši čas dneva je bil, če sem se po večerji lahko nekaj ur s kom vozila na traktorju ali kombajnu. Včasih sem smela voziti tudi sama. Potrebovala sem ta stik z ljudmi, ker sem bila ves ostali del dneva sama. S polja smo se vrnili domov včasih opolnoči, včasih ob pol dveh zjutraj. Potem sem vse počistila in vklopila pomivalni stroj. Nato sem šla spat in naslednjega dne se je vse ponovilo. Pravzaprav ni bilo vikendov, kajti delavci samo tedaj niso delali, če je preveč deževalo ali če je bilo preveč vetrovno.

Zdaj ste končali prvo leto študija babištva v Kremsu. Kaj je posebnost tega poklica?

Od nekdaj sem vedela, da hočem študirati babištvo. Mislim, da je posebnost tega poklica v tem, da spremljaš žensko oz. družino v zelo posebnem času njenega življenja. Zelo lepo se mi zdi, da lahko s svojim strokovnim znanjem pomagam, da ženska ta čas doživi kot nekaj lepega in da vse poteka čim bolj nekomplicirano. 

Kako poteka izobrazba?

Na visoki strokovni šoli v Kremsu se nekaj tednov učimo teorijo. Ogledamo si, kako telo deluje. Izobraževali smo se v anatomiji, embriologiji itd. Nato imamo tudi bolj praktičen pouk. Vadimo npr. odvzem krvi ali pa gotove prijeme, ki jih potem po­trebujemo pri delu. Za vaje imamo umetne trebuhe, v katerih so umetni dojenčki. Vadiš se čutiti, kako otrok leži – torej kje je hrbet, kje so noge, kje je glava itd. Navrh smo šli nekaj tednov v bolnišnico, da bi v praksi udejanili to, kar smo se naučili. V prvem letniku sem imela pet tednov prakse. 

Kaj vas je najbolj presenetilo pri študiju?

V razredu nas je 21, 22 študentk. Lepo je, koliko se naučimo o lastnem telesu. Prvič sem zares izvedela, kako deluje cikel, kako vplivajo hormoni na telo itd. Toda mislim, da je to znanje bilo važno tudi za moške. Bolje bi lahko sodoživljali, kako ženskam gre. Res je škoda, da to ni del splošne izobrazbe. 

Pozitivno me je tudi presenetil odnos med nami študentkami. Ker se toliko ukvarjamo s telesom, v pogovorih ne poznamo tabujev, ki pa še vedno obstajajo v družbi. Sproščeno se lahko pogovarjamo o menstruaciji ali o spolnosti. Saj sta to čisto navadni temi, ki vplivata na življenje vsake ženske. Res je dragoceno, da imaš ljudi, s katerimi lahko deliš ta aspekt življenja. Ni ti treba biti sama v tem. 

Kaj bi morala vsaka ženska vedeti o lastnem telesu?

Mislim, da bi vsaka ženska morala vzeti ogledalo in enkrat pogledati, kakšna je lastna vulva. Dalje je važno anatomsko znanje o maternici – kakšna je vagina, kakšni so jajčniki itd, pa tudi vedeti in začutiti, kje je klitoris. Tudi opazovanje lastnega cikla se mi zdi važno. Zavestno je treba začutiti, kako mi v kateri fazi cikla gre, kako vpliva na moje telo, na moje občutke itd. Tako lahko tudi razviješ strategije, kako ravnati s ciklom. Če vem, da mi v dneh pred menstruacijo gre bolj slabo, lahko poskusim načrtovati manj terminov. Vsakdanja opravila so težja, če se boriš proti lastnemu telesu. 

Kako bi se lahko to znanje posredovalo? Kaj načrtujete?

Babice lahko gredo na šole in poučujejo spolno pedagogiko. Mislim, da lahko kot eksterna strokovnjakinja laže ustvariš tak odnos z dijaki in dijakinjami, da lahko sprašujejo stvari, o katerih jim je sicer mogoče nerodno govoriti. Mnenja sem, da je treba ustvariti neke vrste »safe space«, varen prostor. Lahko si predstavljam, da bi po študiju delala v to smer. Mislim tudi, da bi bilo na splošno dobro, če bi šole posvetile en teden tem temam. Ljudje potrebujejo o tem osnovno znanje, drugače se bodo obrnili na splet. Tam pa vse informacije niso verodostojne. Kar vidiš v pornografiji, npr. ne ustreza resničnemu spolnemu življenju. To je igrano – nima nobenega opravka z realnostjo.