Živa legenda z Vrbskega jezera, ki jo pozna vsa Koroška

V toplem, sončnem aprilskem popoldnevu smo Jožefa Bromana srečali ležečega pod drevesom ob celovškem lentu. »Vse se zbuja, pomlad je, spet je tu naravna energija,« je povedal v pozdrav. Kdor je Bromana kdaj srečal ob njegovi »glavni tangenti« med Vrbskim jezerom, univerzo in Tarvizerco, bivšim sedežem ZSO, in si vzel kako minuto za pogovor, ve, da ima jasno mnenje o marsičem. Bodisi o vplivu elektromagnetnih sevanj na zdravje, o tehničnih pripomočkih proti sevanju, o koroški politiki, o tem, zakaj je Celovec podoben antični Šparti in Beljak nemški prestolnici Berlin, o zdravilni moči hrane in o tem, kaj so naši predniki vedeli bolje in kaj današnje generacije delajo napačno. Vselej ve, kaj povedati, rad ima ljudi okoli sebe in rad govori. Z Novicami pa je informiran o dogajanju v narodni skupnosti, ugotavlja.

Starejšim Korošcem je Broman znan kot bivši agent zavarovalnice Generali. Bil je zelo uspešen, vozil je hitre avtomobile in sodeloval pri avtomobilskih dirkah. Zavarovalnica mu je odprla vrata v svet, pravi, tako je prišel stran od domače kmetije in Pliberka. Kot zavarovalničar je začel leta 1975, tam je delal devet let in živel za zavarovalnico. Posebno dober je bil v servisu. Znal pa je tudi dobro z ljudmi. To je bilo važno tudi v politiki, ko je bil občinski svetnik Enotne liste Pliberk in je soizdajal Pliberški časopis. V avtu je imel pisalni stroj in je papirje za registracijo avtomobilov izpolnil kar na poti do okrajnega glavarstva. Ker je na pamet poznal mnogo številk registrskih tablic svojih strank, so mu pri zavarovalnici pravili »kompjuter«. Poklic ga je preobremenjeval, burnout, shizofrenija, prepir z očetom. Ni več mogel delati pri zavarovalnici.

Še naprej pa so avtomobili igrali važno vlogo v njegovem življenju in 21. januarja 1985 si je kupil avto znamke Porsche. Istega dne se je odločil, da bo svoje nadaljnje življenje posvetil reševanju sveta. Preselil se je v Celovec, univerza je postala novo življenjsko središče. Desetletja je bil vsak dan tam, obiskoval knjižnico in predavanja in vsak dan so se našli študenti, ki so ga poslušali in z njim diskutirali. Kasneje so mu prepovedali vstop v univerzo. Blizu univerze pa ima od leta 2001 svoje stanovanje. Vsa leta se je preživljal od skromne penzije, ki mu je, kot pravi, zagotavljala prostost in neodvisnost. Danes živi od 1000 evrov mesečno. Kuha ne, hrano kupi ali jo dobi podarjeno.

Bromanov prepoznavni znak so njegove zlepljene štrene las in brade, ki jih od leta 1984 ni več strigel. Od tedaj najprej mu pravijo Jezus, pravi. Da mnogi zaradi zunanjega videza mislijo, da je klošar, se Broman zaveda. Teh ljudi se izogiba, saj je to, kot pravi, stereotipen zahodnjaški pogled nanj. Kje drugje na svetu bi ga drugače videli, pravi. Karakteristični za Bromana so tudi enodelni smučarski kombinezoni, ki jih nosi tudi poleti. Te nosi, ker je redno spal v avtomobilu in ker je tam zvečer pač postalo mrzlo. Pravega stanovanja dolgo ni imel, spal je  v garažah, pri prijateljih. Redno je za nekaj dni ali tednov zapustil Celovec, obiskal pliberški jormak ali sejem v Beljaku ali Šentvidu, srečal pa si ga tudi ob Jadranskem morju. Tudi med rajžanjem po Avstriji in Evropi je velikokrat spal v avtu. Avtomobila nima več, odkar so mu ga neki mladeniči ukradli, se z njim vozili po stranskih poteh in ga kasneje zažgali.

Danes je svet rešen, pravi Broman, za bodočnost otrok in mladine pa dela naprej in spodbuja ljudi, ki jih sreča, k premisleku. Ugotavlja, da se mora vsak posameznik zavedati odgovornosti za preživetje sveta in ljudi ter hkrati biti zgled drugim. Tudi sam je najprej moral šele reducirati svoj odtis na zemlji, ko je hitro, kapitalistično usmerjeno življenje z avtomobilskimi dirkami zamenjal z današnjim. Dokler ni zmanjšal svojega odtisa na raven, s katero lahko mirno živi, pa je potreboval nekaj časa. 

Že nekaj let ima svojo spletno stran broman.at. Aktiven je na raznih socialnih omrežjih, nazadnje tudi na Tik Toku. Njegov najuspešnejši prispevek je tam dosegel skoraj 100.000 ogledov. Kdor bi rad z njim diskutiral, ga lahko ob lepih dnevih zelo verjetno sreča nekje ob celovškem lentu, zvečer pa je dosegljiv tudi po telefonu. 

Ko je postal star 70 let, je začutil težo starosti; je pač tako, pravi. Posebno pa se je razveselil številnih klicev in sporočil ob okroglem rojstnem dnevu.