Marijana Grandits je aktivistka za človekove pravice, bivša političarka in akademska svetovalka na univerzi. Leta 2015 je dobila priznanje za zasluge za človekove pravice, poimenovano po Brunu Kreiskem. Študirala je slavistiko s težiščem na ruski jezik in rusko zgodovino. Sodelovala je pri mnogih internacionalnih projektih in zato potovala v razne afriške in vzhodnoevropske dežele. Opravljala je redakcijsko delo pri številnih dokumentarcih. Od leta 1990 do leta 1994 je bila poslanka v avstrijskem parlamentu. Pogovor o aktivizmu za človekove pravice, manjšinah in enakopravnosti.

Doraščali ste v Stinatzu/Stinjakih na Gradiščanskem. Kako vas je zaznamovala pripadnost h gradiščansko-hrvaški manjšini?

V Avstriji je naša manjšina – kakor tudi slovenska narodna skupnost – vedno bila v posebnem položaju. Doživeli smo diskriminacijo, pogosto se naših pravic ni realiziralo. V mladosti sem sama vedno spet doživela, da so nas manjšince v nemški okolici manj cenili. Tedaj so se socialdemokrati na Gradiščanskem močno zavzemali za asimilacijo manjšine. Po geslu: »Pozabite svoj jezik. Lepo je, da igrate tamburice. Toda za socialni napredek v Avstriji je pomembno, da dobro obvladaš nemščino.« Tudi moj oče je bil socialdemokrat in vključil se je v sindikat. Torej je tudi on zastopal asimilacijo. Rezultat tega je bil, da so me vpisali v nemško šolo. Ob začetku šolske kariere sem znala nekaj nemških stavkov. Učitelji so me podpirali in bila sem dobra učenka. Ampak jaz sem bila razklana. Doma in v Stinjakih smo govorili le gradiščansko-hrvaško. Moja mama je bila zelo verna, redno smo hodili v cerkev in tudi tam se je govorilo  gradiščansko-hrvaško. 

Kot študentka sem bila aktivna v HAK (Hrvatski akademski klub). Ob tem delu sem prišla tudi v stik s slovensko manjšino.

Vložili ste že pritožbo pri ustavnem sodišču na podlagi člena 7 državne pogodbe. Kaj se je tedaj zgodilo?

Kasneje sem se nujno hotela poročiti in to v gradiščanski hrvaščini. Mislila sem, da to ne bo problem – saj imamo državno pogodbo in člen 7! Šla sem torej na matični urad in sem rekla uradniku, da se hočem poročiti v manjšinskem jeziku. Odvrnil je: »To ni mogoče. Nimamo formularja!« Poroka pa je bila že napovedana, ljudje so bili povabljeni. S partnerjem sva torej šla k tedanjemu škofu, ki je tudi bil gradiščanski Hrvat, in dal nama je izjemno dovoljenje. Poročila sva se torej v gradiščanski hrvaščini in v cerkvi. Toda potem sem vložila tožbo, da bi iztožila svojo pravico. Postopek je trajal tri leta. Navsezadnje je ustavno sodišče odločilo, da ima manjšina to pravico in da se mora to pravico realizirati. Sama se nisem več poročila v gradiščanski hrvaščini na matičnem uradu, ker sva se tedaj s partnerjem že razšla.

Danes je zame največji problem oz. pomanjkljivost, da gradiščanski Hrvati nimamo popolnega dvojezičnega šolskega sistema 

Marijana Grandits

Zakaj je uresničevanje manjšinskih pravic do danes velik izziv in kaj so trenutno manjšinske problematike, ki vas posebno zanimajo?

Uresničevanje manjšinskih pravic je težavno. Po eni strani se je Avstrija dolgo razumela kot nemška. Manjšine so bile vedno konfrontirane s čudnim vprašanjem: »Kaj sploh hočete?« Na drugi strani primanjkuje smisla za demokratičnost. Večina enostavno hoče odločati o manjšinah. Primer tega je, da se vedno, če je kakšna nemškogovoreča oseba med gradiščanskimi Hrvati, pričakuje, da bodo vsi govorili nemško. Nihče se ne spomni, da bi se nemškogovoreča oseba lahko naučila manjšinski jezik.  

Danes je zame največji problem oz. pomanjkljivost, da gradiščanski Hrvati nimamo popolnega dvojezičnega šolskega sistema. Na vrtce se je v zakonu o narodnostnih skupnostih popolnoma pozabilo. V državni pogodbi je dvojezičnost obsegala področja kulture, medijev, šole itd. V zakonu o narodnostnih skupnostih se je v izobraževalnem sistemu rezerviralo nekaj ur za manjšinski jezik. To ni dvojezičnost. Na Gradiščanskem so šele konec zadnjega stoletja ustanovili dvojezično gimnazijo. Edino! Bojim se, da bo zelo težko kompenzirati to zanemarjanje. Preložiti vso odgovornost na družine ni pošteno. Za uporabo jezika potrebuješ vedno tudi okolje. V vsaki vasi bi morali imeti dvojezične vrtce in šole. 

Bili ste aktivni tudi kot političarka v stranki Zelenih. Kako ste doživeli delo v politiki? 

Sprva sem poskusila priti v gradiščanski deželni zbor. Zaman! Potem sem bila izvoljena v parlament. Bila sem govornica za zunanjepolitične zadeve ter za medije. Spomnim se, da smo se na primer na področju medijev borili za svobodne radie. Na strehi parlamenta so delali piratske oddaje. To sem zelo podpirala.

Zunanjepolitična dimenzija dela je bila zame zelo žalostna. To je bil čas, ko je bivša Jugoslavija ležala v ruševinah. V vojni je prišlo do masivnih kršitev človekovih pravic in tudi genocid v Srebrenici se je zagrešil v tem času. 

Močno sem se osredotočila na to problematiko, ker sem regijo dobro poznala in jezike obvladala. Postala sem soustanoviteljica številnih iniciativ. Z južnim Tirolcem Alexandrom Langerjem, ki je bil tedaj poslanec v Evropskem parlamentu, sva v času vojne ustanovila Verona Forum za mir in spravo. Poskusila sva spraviti skupaj ljudi, ki so bili pripravljeni pogovarjati se in razmišljati izven nacionalističnih konceptov dežel, ki jih je razpad Jugoslavije močno prizadel. 

»Verona Forum« je nastal, ker ni bilo mogoče organizirati prireditev na geografskem območju bivše Jugoslavije. Vabili smo torej v Verono in kasneje tudi na Dunaj, v Pariz itd. Hoteli smo vzdrževati dialog. Iz Evropskega parlamenta v Bruslju smo organizirali telefonsko konferenco. Tedaj je bila senzacija, da je 20 ljudi skupaj telefoniralo.

Ste aktivistka za človekove pravice. V 1990-ih letih ste se močno zavzemali za begunce iz Bosne in Hercegovine ter se intenzivno ukvarjali s kršitvami človekovih pravic v vojni po razpadu Jugoslavije. Kaj ste ob tem doživeli? 

Grozno je bilo, ko se je začelo morjenje in preganjanje v Bosni in Hercegovini. Tedaj sem slišala o najhujših kršitvah človekovih pravic in vojnih zločinih. Z Alexandrom Langerjem sva obiskovala begunce in begunke v raznih taboriščih. 

Obiskala sva hrvaško taborišče. Hrvaški nacionalizem je bil nekako reakcija na Miloševićev srbski nacionalizem. V taborišču so le zaradi nacionalnosti mučili Srbe in Srbkinje. Dokumentirali smo to. Doma sem potem nastopala v ZIB2 in zaradi kršitev človekovih pravic obdolžila Hrvaško. Uradni organi Hrvaške so bili ogorčeni. Tudi nekateri gradiščanski Hrvati so mi očitali, da nisem »lojalna« do Hrvaške. Moje mnenje pa je bilo, da se bom zavzemala le za demokratično Hrvaško, ki spoštuje človekove pravice. Dogodek, ki me je močno pretresel, se je zgodil v taborišču v Sloveniji. Ves dan sva se pogovarjala s pričami in ljudje so nam pripovedovali svoje zgodbe. Mnogi niso govorili ne nemško ne slovensko, zato sem prevajala. 

Če prevajaš, v bistvu ne razmišljaš o vsebini povedanega. Je avtomatiziran proces. Ko smo končali pogovore, sem se psihično sesedla. Naenkrat sem se zavedela vsega, kar so ljudje mi pripovedali, kakšna grozodejstva so doživljali, kako so otroke masakrirali, ženske posiljevali. Bila sem šokirana, da se to dogaja na evropskih tleh v 1990-ih letih. Vedno smo mislili, da se takšne stvari po drugi svetovni vojni ne bodo več dogajale. Alexander in jaz sva jokala in spraševala sva se, kako lahko živimo naprej, ko se to dogaja. Kaj pomeni to za človeštvo? 

Kako ste nadaljevali po tem trenutku?

Ta trenutek me je močno zaznamoval. Rezultat je bil, da sem se hotela še bolj zavzemati za ljudi. Organizirali smo potem akcije pomoči za Sarajevo. Na primer smo za časopis »Oslobođenje« tihotapili papir. Mesto Tuzla v Bosni je skozi vso vojno poskusilo ostati multikulturno. Z avtobusom smo se peljali tja. Na meji so stali Hrvati. Naš avtobus je bil poln računalnikov, tiskalnikov itd. Tedaj še nisi smel uvažati stvari. Argumentirali smo, da so te reči le za  neko konferenco in oni so vse stvari katalogizirali v mojem potnem listu. Toda jaz sem imela dva potna lista – osebnega in diplomatskega. Tako smo lahko vse reči izročili ljudem v Tuzli in se brez problemov spet peljali domov. 

Ste soustanoviteljica master programa za človekove pravice na dunajski univerzi za uporabno umetnost ter akademska svetovalka. Kako je program nastal? 

Z Manfredom Nowakom že 20 let poučujeva v evropskem master programu za človekove pravice in demokratizacijo v Benetkah. Tam sem pristojna za praktični aspekt človekovih pravic. S študenti in študentkami potujem v Bosno in Hercegovino ter v zadnjih 15 letih tudi na Kosovo. Tam se srečujemo z raznimi institucijami in posamezniki in si ogledamo, kje so meje uresničljivosti človekovih pravic. Kje je luknja med teorijo in prakso?

S temi izkušnjami sva z Manfredom leta 2012 ustanovila master za človekove pravice na dunajski univerzi. Toda problem je bil, da so pogoji podiplomskega centra bili zelo slabi. Študentje so morali mnogo plačati za master, ker program ni spadal v splošno univerzitetno delovanje. Dunajska univerza je programu tudi zaračunala ogromne stroške za administracijo in odtegnila 20 odstotkov denarja kot profit za univerzo. Bila sem besna. Zato smo zapustili dunajsko univerzo in menjali na univerzo za uporabno umetnost. V tem sklopu smo si izdelali nov pristop. Združili smo klasično perspektivo – torej perspektivo prava, politične znanosti, sociologije – z umetniško. Mnogi umetniki in umetnice se ukvarjajo namreč s temo človekovih pravic in pogosto njim bolje uspe nagovoriti naša čustva. Umetnost in kultura nagovorita naše jedro. Nujno potrebujemo tudi to dimenzijo.

Zavzemate se tudi za gender enakopravnost. Bili ste članica skupine LINK*, ki je ustanovila Kosmostheater. Zakaj vam je ta tema važna?

Že manjšinsko politiko so dominirali moški. Bila sem prva predsednica HAK. Na FUEN seminarju v Italji sem bila edina ženska. To je bilo precej čudno. Začela sem se organizirati pri LINK* in zasedli smo bivši porno-kino »Rondell«, da bi ustanovili gledališče, ki pospešuje ženske umetniške pozicije. »Rondella« nismo dobili – danes je tam jazz klub »Porgy and Bess« – a uspelo nam je ustanoviti gledališče v bivšem Kosmoskinu. 

Deset let sem bila predsednica teatra. Zelo pomembno je, da se ustvari prostore za življenjske koncepte žensk. Patriarhat je tako dominanten, da nam včasih sploh ni jasno, kako nas teži. Prostori kot Kosmostheater ti naenkrat odprejo toliko možnosti in, začuda, laže dihaš. Radikalne zahteve so potrebne. Naredile smo že mnogo napredka za enakopravnost, ampak še zdaleč nismo na cilju.