pravi leta 1942 rojeni Poldej Zunder, ki je od leta 1984 župnik v Železni Kapli. Od leta 1978 je župnik na Rebrci, kjer je s sredstvi Urada zveznega kanclerja prenovil razpadajočo komendo in v njej uredil mladinski dom.

Kje ste odraščali in po čem se spominjate svojega otroštva?

Poldej Zunder: Rojen sem v domači fari Kokje pri Dobrli vasi. Imel sem dva brata, ki sta umrla v otroštvu, dva brata sta dočakala okoli sedemdeset let, imel pa sem tudi sestro, ki je že pokojna. Je kar lepo bilo pri nas doma. Rojen sem deset let za bratom in sem bil deležen velike pozornosti sorojencev in staršev. Potem je prišla ljudska šola, gimnazija na Plešivcu, nato pa študij teologije v Celovcu. Moji starši so bili, kot se reče, bajtarji, in sem to, da sem smel iti v gimnazijo in naprej študirat, občutil kot lep privilegij.

S kom ste skupaj »gulili« šolske klopi na gimnaziji v Plešivcu?

To je bila generacija Valentina Omana, Gustava Januša, Petra Handkeja, Ericha Prunča. Vedno kadar slišim ta imena v povezavi z njihovim angažmajem za to ali ono stvar, se zelo veselim, da sem vsaj del življenjske poti prehodil z njimi. Posebej z Erichom Prunčem me je vezalo prijateljstvo, ki se je razvilo v povezavi z gledališko skupino, s katero smo potovali po deželi. Pomagal nam je urediti Kapelški pasijon, vadili smo že nekaj scen, Erich pa mi je, ko je bil že na koncu z zdravjem, rekel: »Upam, da boš celotnega igral.« Odgovoril sem mu, da bom to naredil, če bo le kakorkoli mogoče. V naslednjem letu se bo zaključila adaptacija farne dvorane v Železni Kapli in iskreno upam, da bomo lahko tedaj zaigrali to veliko delo. Gre za pasijon, ki ga je menda pred tristo leti napisal nek jezuit iz Dobrle vasi, igra pa se v postnem času.«

Kako pa je bilo s slovenščino v teh letih na gimnaziji na Plešivcu?

To so pač bili povojni časi, ko je eno in drugo vedno spet prihajalo na površje. Vem, da so bili problemi, a v mojem razredu so bili kolegi prijazni. Seveda, tisto, kar se je po deželi živelo in kako so vse te stvari tedaj razumeli, je ta pa oni prinesel seboj na gimnazijo in nam dal vedeti, da smo mi slovensko govoreči »tisti od tam spodaj«. Na začetku mojega obiskovanja gimnazije je bilo to zbadanje bolj prisotno, proti koncu pa se je poleglo. No, ko smo delali dijaški časopis Kres, smo se zvečer zbrali v sobi, temeljito zagrnili okna, da svetloba ni prišla ven, ampak je bilo lepo. To je bila taka skoraj zarotniška skupnost na Plešivcu.

Kakšno vlogo je v vaši mladosti igral šport?

Zelo sem bil navdušen nad nogometom, že ko sem bil na Plešivcu, sem hodil igrat nogomet v Šentjanž. Tam sem igral skupaj s prijatelji, z Lojzetom Popičem, na žalost že pokojnim Hanzijem Gabrielom, pa Hanzijem Weissom, ki je z avtomobilom prihajal pome na Plešivec. To je bilo nekaj lepega, na drugi strani pa sem vedel, da bi moral, če se resno odločim za to športno pot, zapustiti Plešivec. Pa se je vse dobro izšlo. Šentjanž mi je zelo pri srcu.

Ali se vam je bilo lahko odločiti za duhovniški poklic?

Ne. Najtežji je bil tisti zadnji »ja«. S štirimi ali petimi kolegi smo šli pred zaobljubo za mesec dni na duhovne vaje v Nemčijo in tam sem imel srečo, da sem veliko časa preživel v pogovoru s starejšim jezuitskim patrom. Potem sem se zatrdno odločil, da bom šel naprej po tej poti. Nikoli nisem obžaloval svoje odločitve. Spočetka sem bil kaplan v Kotmari vasi, nato sem delal pri Mohorjevi v dijaškem domu. To je bilo sploh zelo lepo, ker sem dve leti res delal samo za te fante, ki jih še danes rad srečam. Ob teh srečanjih vedno pomislim, kaj vse se da narediti v dveh letih. In še nekaj je bilo: mi s Plešivca nismo bili bogve kako dobri v slovenščini. K pouku slovenščine smo na Plešivcu k profesorju Schnablu hodili v popoldanskem času, kar je bilo predvsem poleti za nas mlade težko. Profesor Schnabl je bil zelo prijazen, pri njem smo brali naše pesnike, še posebej v višji gimnaziji. Kljub temu, da nivo našega znanja ni bil visok in je bil profesor zelo prijazen, pa je od časa do časa zelo veliko zahteval od nas. Šele na bogoslovju v Celovcu, kjer smo imeli doktorja Vrbinca, se je naše znanje izboljšalo in utrdilo. Z njim smo brali in prevajali knjige, imel pa sem tudi možnost, da izprašujem dijake slovenske gimnazije. Še danes zelo rad berem, predvsem liriko, in vidim lepo povezavo med poezijo in  teologijo. Prav zaradi te ljubezni do knjig in obiskov knjigarn mi je najbolj čudno v lockdownu. Drugače sem pogosto šel v Ljubljano in po knjigarnah pobral vse uporabno za svoje delo.

 Vaše delovanje je tesno povezano z Rebrco, največ ljudi pa vas pozna kot dolgoletnega župnika v Železni Kapli. Kako ste prišli tja?

Leta 1984 je tedanji župnik Messner, brat profesorja Janka Messnerja, padel z drevesa med dopustom na morju in se težko ponesrečil. Potem smo zanj uredili župnišče, da se je lahko po njem prevažal z vozičkom. Nekega dne me je prosil, naj ostanem v Železni Kapli, kjer sem bil prej kaplan, saj bi drugače moral tudi on zapustiti župnišče in ljudi, med katerimi se je domače počutil. Tedaj smo pri hiši imeli dom za ostarele, sestro in pomočnice. Štefan Messner je bil do mene vedno dober, avtomobila ni imel, a me je podpiral s tem, da mi je ob mojih obiskih dal denar za bencin. In tako sem ostal v Železni Kapli, kaj pa boš, a naj bi šel kam drugam s tolikimi leti, da bi ljudje rekli, zdaj pa spet prihaja nek starec. Železna Kapla je bila zame posebna od prvega trenutka. Ko sem prvič prišel v Železno Kaplo, sta me pred šolo pričakala dva sošolca s Plešivca in me pozdravila, kar mi je izredno dobro delo. Kapelčani so res prisrčni ljudje, že kot kaplan sem se vključil v življenje kraja, igral sem nogomet v kapelškem moštvu, ki sem ga kasneje kot trener tudi vodil. Močno sem se angažiral tudi za gledališko skupino, s katero smo prirejali (mislim da) lepe igre. Na začetku sem v njih igral, za kar me je pregovoril Jože Pasterk, kasneje pa sem tudi režiral. 

Dvakrat so nas kapelške gledališčnike povabili na Borštnikovo srečanje, na katerem so tedaj lahko sodelovali tudi amaterji. Najlepši spomin pa je povezan z našim gostovanjem v ljubljanskih Križankah, kjer smo pred 500 ljudmi igrali »Veroniko Deseniško«. Po nastopu je k nam pristopil Tone Partljič in našemu Hermanu, to je bil tedaj Branko Korotaj, dejal: »Veste kaj, Herman, če bi meni v »Veroniki Deseniški« Herman izpadel, vas takoj pokličem!« Branko, ki je bil že malo starejši, je kar zažarel ob teh besedah, meni pa je tudi bilo in mi je še danes lepo pri srcu, ko se spomnim na to. 

Igrali smo  »Mladost pred sodiščem«, »Dva bregova«, v glavnem igre z aktualnimi temami. Imel sem priložnost sodelovati pri začetkih lutkarstva na Rebrci, organiziral sem seminar za igro s priznanimi gledališčniki iz Slovenije, velikimi prijatelji, med katerimi bi omenil predvsem družino Varl iz Maribora. V prijateljstvu z njimi je lahko človek veliko pridobil, posebej Tine Varl je bil tisti, ki je vedno podal utemeljeno kritiko, kakršno človek od prijatelja rad sprejme. Spomnim se recimo uprizoritve Antigone v kleti komende, kjer smo igrali bosi na pesku.

Konec sedemdesetih let ste bili kaplan, od leta 1984 ste župnik v Železni Kapli. Kako pa je bilo v teh letih s slovenščino pri liturgiji?

Ko sem prišel v Železno Kaplo, je bilo, kar se jezika tiče, še zelo vroče. Mislim, da smo veliko premaknili z dvema ženskima skupinama, znotraj katerih smo veliko razpravljali. Na eni strani so bile tiste, ki so imele za može partizane, na drugi strani tiste, katerih možje so bili pri SS. Skušali smo se odkrito pogovoriti in mnoge teh žena, mislim, da 25 njih, se je udeležilo tudi socialne akademije v Tinjah. Tam so se naučile razpravljati, razmišljati ob filmih in tako naprej in se domov vrnile s čisto drugačnim pogledom na svet. To je bilo seme spremembe, ki je prebilo neko ozkosrčnost, v kateri velikokrat tičimo. Velika sreča je bila tudi, da smo v Kapli po intervenciji dr. Omelka dobili dom za starostnike koroške Caritas. Ta dom je pomemben predvsem za domačine, ki lahko zadnja leta življenja preživijo blizu doma in domačih. Če ni ravno lockdown, imam vsak teden mašo z njimi, gre za lepo skupnost, v katero so vpeti številni domačini, predvsem žene, ki pomagajo pri strežbi. Če se vrnem k mašam in jeziku, sem fari že na začetku ponudil tri možnosti. V soboto dvojezično mašo, v nedeljo eno nemško in eno slovensko, kar so sprejeli. Sam se rad pogovarjam z vsakim človekom, vsak mesec imamo eno skupno mašo, po kateri gremo skupaj na zajtrk v farno dvorano. Tako se vsi srečamo in važno je občutiti, da imamo vsi skoraj iste probleme. Na ta način krepimo medsebojno zaupanje.

Leta 1972 se je ob poskusu ureditve dvojezične topografije na južnem Koroškem in v Celovcu mudil tedanji kancler Bruno Kreisky. Če se ne motim, je s tem obiskom povezana tudi sanacija komende in ureditev mladinskega doma na Rebrci … 

Ko so padale table, je Kreisky sam prišel v Celovec, kjer so ga ljudje pred Delavsko zbornico zmerjali z Judom in vanj metali jajca. Po tem obisku sem telefoniral v Urad zveznega kanclerja, in mu preko prijazne tajnice sporočil naše želje in potrebe. Minilo je nekaj časa, nato pa je nekega dne prispelo prvo nakazilo. Komenda na Rebrci je razpadala, tako da sem si upal vsak teden telefonirati v Urad zveznega kanclerja in tajnico prositi za posredovanje pri Kreiskyju, da ga pripravi še do naslednjega koraka. Tako sem uspel pridobiti res lepo vsoto za obnovo, nato pa me je Kreisky sam poklical iz Urada in dejal: Herr Pfarrer, jetzt ist aber genug! Sanacija komende je bila tudi odločilna, da so me začeli pri ordinariatu jemati resno. Če sam nekaj narediš, tudi rajši dodajo tisto, kar še manjka. Tudi bivši deželni glavar Gerhard Dörfler je bil velikokrat na Rebrci in mi je veliko pomagal, kakor tudi nekdanji minister Michael Ausserwinkler in bivši kapelški župan Dieter Haller. Slednji je kreiral neke vrste vaško nagrado, ki sem jo prejel jaz, s pomočjo te nagrade pa smo uredili notranjost komende, stare najmanj 600 let. Pa tudi Lojze Peterle, tedanji šef slovenske vlade, se je zavzel za nas.

Lansko leto, ko je dežela Koroška obhajala stoletnico koroškega plebiscita, se je zdelo, da še nikoli niso bile politične okoliščine do te mere naklonjene koroškim Slovenkam in Slovencem. Pri tem mislim predvsem na naklonjenost deželnega glavarja Petra Kaiserja, krškega škofa Jožefa Marketza in na zveznega predsednika Alexandra van der Bellna. Se strinjate s to oceno?

Tako še ni bilo nikoli in tega, kar so na proslavi povedali ministri z Dunaja, še nikoli prej nismo slišali, res je bilo enkratno. Zelo sem užival v tem in si dejal, vse tisto, kar je bilo prej tudi v našem okolju, kar naenkrat zadobi vse to neko čisto novo lice. Ljudje, kot so deželni glavar, pa tudi drugi, stojijo za tem, in to je važno. Najlepše pa je morda to, da ti, ki nosijo toliko odgovornosti, izgovorijo, kar so izgovorili, in da ljudje to slišijo, več pa itak ne moreš.

Čudeži sicer niso odločilni za vero, čeprav mariskomu pripomorejo k njej. Ste v življenju doživeli kaj takega, kar bi lahko imenovali čudež?

Direktno ne, ampak zame je to tudi čudež, če je nekdo težko bolan, pa potem ozdravi.

V naslednjem letu boste praznovali 80. rojstni dan. Kaj bi si želeli ob tem visokem jubileju?

Predvsem to, da bi se vse to življenje na Rebrci in v Kapli nadaljevalo in da bi ti prisrčni ljudje občutili, da je treba prevzeti odgovornost. 

Tudi sinoda nas nagovarja k idejnim prispevkom in s tem k soodgovornosti za cerkev prihodnosti. 

Če se ljudje srečajo, če so se pripravljeni angažirati v fari, potem se nam ni treba bati za prihodnost. Ljudi je treba tudi objeti do neke mere, da občutijo, da spadajo zraven, da niso zunaj, s tem mislim predvsem na tiste, ki ne hodijo več v cerkev.

Omenili ste sinodo. V katero smer pa gredo želje in pričakovanja za cerkev prihodnosti?

Gre za to, da mnogi, ki bi bili pripravljeni to ali ono storiti, iščejo pot do nas, mi pa jih moramo povabiti k sodelovanju. 

In to brez razlike med tistimi, ki so direktno povezani s cerkvijo, in takimi, ki niso, povabiti zato, da bi izpovedali svoje ideje ali kritiko. Najlepše je, če čutiš, da so se ljudje pripravljeni zavzeti za prihodnost. Najprej pa se je treba srečati na čisto človeški ravni, da sprejemamo drug drugega. Potem pridejo zraven razna vprašanja in šele če to deluje, šele tedaj lahko začnemo razmišljati o tistih velikih idejah, ki bi jih radi uresničili. 

Minulo nedeljo je bila druga adventna nedelja, pred nami je tretja. Kaj vam pride na misel ob tretji nedelji adventa?

Predvsem to, kako to razpoloženje pričakovanja od nedelje do nedelje raste. Vsako leto doživljam, da so mnogi v adventnem času pripravljeni na ta veliki praznik. Pa tudi lepo je, ko se skupnost vsako leto na novo pokaže.