Ali je e-šport – to je igranje računalniških iger – dejansko nova športna panoga? S tem vprašanjem so se v minulih letih in se bodo tudi v bodoče ukvarjali še mnogi. Odgovoru na to zelo aktualno vprašanje smo se strokovno poskušali približati v pogovoru s športnim filozofom dr. Jernejem Piskom. Prav tako pa smo se pozanimali pri Marcelu Blajsu in Benjaminu Zideju, ki se ukvarjata s tekmovalnim igranjem računalniških iger.
Zanimalo bi me sprva, kaj je v vas vzbudilo zanimanje, da ste se začeli ukvarjati prav z e-športi?
Jernej Pisk: Ukvarjam se s filozofijo športa. Pišem članke o filozofiji, etiki in antologiji športa. Filozofi se vedno zanimamo za aktualne teme. V zadnjih letih je bila aktualna tema prav e-šport, ker so se ti športi oz. raje bomo rekli tekmovalno igranje računalniških iger, začeli predstavljati kot določena oblika športa.
Za večino ljudi to ni šport, to je enostavno igranje igric na računalniku.
Tudi če otroci gredo igrat računalniške igrice, ne bodo starši rekli, da so se šli ukvarjat s športom. V družbi pa se je začel pojavljati izraz e-šport. Eden od razlogov je pozitivna podoba besede »šport«.
Šport je nekaj pozitivnega, nekaj zdravega, medtem ko igranje računalniških igric ni nekaj zdravega. Mene kot filozofa športa zanima, kaj je bistvo športa.
Kaj sploh je šport, je eno izmed bistvenih vprašanj. S tem sem se veliko ukvarjal in potem se je seveda pojavilo vprašanje, ali je to tekmovanje v igranju računalniških iger tudi šport ali ne. V čem je podobno športu in v čem se razlikuje.
Marsikomu se zdi, da je nekaj narobe, če sliši, da je e-šport pravi šport. Kako vi gledate na to?
Večina ljudi so na začetku, tudi moji kolegi športniki, učitelji športa in trenerji, do nedavnega samo zamahnili z roko in rekli, da to nikakor ni šport. Ko se začneš bolj poglabljati v to zadevo, opaziš, da je dejansko kar nekaj podobnosti, ki so v tem, da gre za tekmovalno aktivnost na eni strani, na drugi strani pa prav tako za treninge, priprave, vadbo, saj so v ozadju tudi cele ekipe in organizacije.
Kljub tem podobnostim pa vendarle osebno mislim, da gre za bistvene razlike med klasičnim telesno-dejavnim športom in e-športom. Tako da osebno zavzemam stališče, da so kljub mnogim podobnostim bistvene razlike med športi in pa e-športi.
Kako bi se lahko utemeljilo športnost e-športov?
Klasični argumenti, ki se pojavljajo, so, da so tudi za e-šport pomembne motorične sposobnosti, torej hitrost, vzdržljivost, koordinacija – predvsem prstov in oči. Pomembno je tudi zelo veliko treninga. Vrhunski športniki trenirajo tudi do12 ur na dan. Pomemben je tudi talent, tako kot pri športih. Pomembna pa je tudi koncentracija in reakcija. Tja do 400 reakcij na minuto morajo izvesti e-športniki. Po vsem tem so zelo podobni samemu ustroju tekmovalnega športa. Pa potem tudi tekmovanja in profesionalizacija, saj so najboljši e-športniki profesionalci, tako kot pri športu. Živijo od tega, to je njihova služba. Seveda so pa v ozadju tudi mnogi, ki to izvajajo samo kot sprostitev, tako kot tudi v športu. Nekateri igrajo nogomet za denar, drugi pa igrajo nogomet za rekreacijo.
Prireditve na področju e-športa so v zadnjih letih zbujale vedno več pozornosti. Mnogi pravijo celo, da je e-šport najhitreje rastoči šport v svetu. Kako vi spremljate ta razvoj?
Dejstvo je, da se e-šport izredno razvija. Vsako leto naj bi bilo po nekih podatkih kakih plus 15 % dobička. Tudi gledalcev je vedno več in vedno več prenosov teh tekmovanj. To prinaša več denarja tudi v e-športe in večje je zanimanje za e-športe.
To je cel krog komercializacije, tako v športu kot tudi e-športu. Tisti, ki so na strani e-športa, pravijo, da je to najhitreje rastoči šport na svetu. Ampak vprašanje pri tem je, ali je to res šport?
Je res, da je to zelo popularno in da je sedanja koronakriza zelo pozitivno vplivala na e-športe. V zadnjih dveh letih smo presedeli veliko pred računalniki in to je bilo vsekakor pozitivno za razvoj e-športov, negativno pa za klasični šport. Vse to pripelje do tega, da se e-športi zelo hitro razvijajo in se veliko mladih ukvarja s tem, zaradi tega se tudi mednarodni olimpijski komite ali tudi nogometna zveza FIFA zanimata za e-šport.
avstrijskega prvaka v tako imenovani e-Bundesligi.
Je možno, da bo v naslednjih letih e-šport postal olimpijski šport?
Tukaj je še nekaj odprtih vprašanj. Prvič je e-šport nastopal kot disciplina na športnih tekmovanjih na azijskih igrah leta 2018. Sedaj pa napovedujejo, da naj bi bilo na olimpijskih igrah v Parizu leta 2024 prisotnih tudi že nekaj vrst e-športov.
Kako naj bi to potekalo, se še ne ve. Treba pa je biti tudi pozoren, da se e-športi zelo razlikujejo med seboj. Dobršen del e-športov je strelskih, ti pa po mnenju mednarodnega olimpijskega komiteja ne spadajo na olimpijske igre, ker so nasilni.
Ena od temeljnih idej olimpijskih iger je namreč vizija miru. So pa seveda tudi drugi e-športi, ki so kopije pravih športov, na primer nogomet ali dirkalke igre. Te naj bi bile bolj sprejemljive tudi za vključitev v program olimpijskih iger. Ali bo do tega prišlo in v kakšni meri, je pa vprašanje. Nekateri poznavalci trdijo, da tukaj ne bo šlo za vprašanje strokovnosti, ali je e-šport dejansko šport, temveč gre v ozadju predvsem za denar in mlade.
V čem se e-šport razlikuje od klasičnega športa?
Glede tega sem bolj na strani mnenj, da e-športi niso pravi športi. Za klasične športe je potreben človek, ni pa potrebna elektronika. Pri e-športih brez računalnikov, brez elektrike ne gre in celo brez ljudi se lahko izvajajo e-športi na računalnikih, ki so še boljši v izvajanju teh nalog v e-športih kot pa ljudje.
To je tista temeljna bistvena razlika. Ni klasičnega športa brez človeka, lahko pa je brez računalnika in elektrike. Medtem ko na drugi strani pri e-športih tega ni brez računalnikov, brez elektrike, lahko je pa brez človeka.
Človeka sploh ne potrebujemo za to in mislim, da je to tista ključna razlika, ki jo pogosto pozabljamo – da je šport še vedno bistveno vezan na človeka. Človek je nujni pogoj za šport.
Benjamin Zidej (virtualni nogomet)
Nekdanji nogometaš SAK je že od malega igral nogomet tudi na računalniških napravah. Pred približno petimi leti je začel sodelovati tudi na turnirjih in opazil, da je nadvse dober tudi v virtualnem nogometu. Preko modusa »FIFA Ultimate Team« se je najprej uvrstil za mednarodno tekmovanje v Barceloni potem pa še v Madridu, kjer se je meril z najboljšimi sveta. S tem se je začela njegova kariera v e-športu. Malo zatem so v Avstriji prvič priredili ekipno tekmovanje, tako imenovano e-Bundesliga, na katerem sodelujejo ekipe iz prve avstrijske nogometne lige. Preko kvalifikacijskega turnirja je Benjamin Zidej postal del ekipe Red Bull Salzburg, s katero je v naslednjih letih tudi postal prvak. Trenutno nastopa za ekipo SK Rapid Wien in se pripravlja na naslednja tekmovanja za kvalifikacijo za mednarodni turnir e-Champions league.
Marcel Blajs (virtualna košarka)
Marcel Blajs je virtualno košarko že od nekdaj igral s prijatelji in preko igre same spoznal tudi nove osebe, ki so postali njegovi prijatelji. Prav eden od teh novih obrazov ga je povabil na kvalifikacijsko tekmovanje za avstrijsko reprezentanco, ki je lani sestavljala ekipo za prvo evropsko prvenstvo v virtualni košarki. Nekdanji igralec KOŠ-a je prepričal trenerje in postal del nacionalnega kadra. Preko spleta je tekme v živo spremljalo več tisoč ljudi. Zaradi koronavirusa so tekme vsi igrali od doma. Od desetih reprezentanc je lani Avstrija postala četrta. Na letošnjem evropskem prvenstvu Marcel Blajs ni več sodeloval, ker se z novim izvodom igre ni več tako intenzivno ukvarjal. Osebno se tudi ne namerava tako hitro vrniti, ker opaža, da treningi jemljejo veliko časa. Virtualni košarki pa bo še naprej ostal zvest z igranjem proti prijateljem.
