Nanti Čertov o arhitekturi, zadnjih projektih ter o gradnjah, ki varčujejo z resursi: Pri arhitekturi vedno stopiš v odnos z okoljem in s stavbo

Nanti Čertov se je leta 1966 rodil v Celovcu. Doraščal je v Selah. Študiral je arhitekutro na tehnični univerzi v Gradcu, kjer je leta 1993 diplomiral z delom na temo »Skulptura-arhitektura«. Danes dela kot samostojen arhitekt in umetnik v Gradcu. S svojim arhiterkturnim birojem je že izvedel številne projekte. Zadnja dva sta bila prenova Koroškega deželnega muzeja v Celovcu ter prenova in dozidava Wien Museuma na Karlovem trgu. Njegovi načrti za Wien Museum so se uveljavili na svetovnem natečaju proti 274 drugim vloženim projektom. 

Zakaj ste se odločili za poklic arhitekta?

Nanti Čertov: Že v otroštvu sem imel mnogo stika z likovno umetnostjo. Arhitektura me je pa že v srednji šoli zanimala. Toda dolgo nisem vedel, kje je moja pot. Po šoli sem se odločil za študij na tehnični univerzi (TU) v Gradcu. Zelo sem užival svoj študijski čas. Dandanes je študij bolj podoben šolskemu sistemu, toda tedaj je bil še zelo prost – posebej v Gradcu. Imeli smo zelo dobre profesorje in profesorice. Na TU sta tedaj npr. učila Giselbert Hoke in Günther Domenig. Te osebe so nam bile vzor.   

Ko sem začel študirati, je v Gradcu ravno delovalo gibanje Grazer Schule (graška šola). Naši profesorji in profesorice so bili vodilne osebnosti tega gibanja, ki je bilo zelo raznoliko, vendar je bilo jasno, da so arhitekti graške šole porušili stroge sisteme. Pri stanovanjskih gradnjah so npr. začeli uvajati sistem soodločanja uporabnikov gradnje. Zanimivo je bilo tudi, da so bili zelo mladi arhitekti in arhitektke akterji gibanja. Ko so dobili možnost udejaniti projekte, so zelo prosto oblikovali arhitekturo. V krogih arhitektov in arhitektk je bila tedaj posebna energija. 

Kateri projekti so vas najbolj zaznamovali kot arhitekta?

Na splošno sem veliko delal v sakralnih stavbah. Zelo važen projekt je zame bila npr. cerkev ob avtocesti v Dolini, pa tudi v Gradcu sem obnovil številne cerkve. Tudi delo na šolskih stavbah mi je bilo zelo važno, kot npr. v Trgu. 

Posebej pri srcu pa mi je Europeum v Mariazellu. Ta projekt me je v mojem razvoju kot arhitekta zelo zaznamoval, ker je vključeval tako prenovo kot tudi dozidavanje. Največja projekta pa sta seveda bila Koroški deželni muzej ter Wien Museum.

Po treh letih prenove so Wien Museum 6. 12. 2023 na novo odprli. Kakšen je bil vaš pristop kot arhitekt?

Možnost sooblikovati Wien Museum na Karlovem trgu je zame pomenila, kot da bi dosegel Olimp. Že Otto Wagner je narisal načrte in naredil model za ta kraj. Niso mu dovolili. Malo je krajev na Dunaju, ki so pomembnejši od tega trga.

Projekt smo vložili leta 2015 na svetovnem natečaju za prenovo Wien Museuma. Oddanih je bilo 274 projektov iz 26 držav. Med drugim so se natečaja udeležili Zaha Hadid, Norman Forster in Sou Fujimoto. Večina vloženih projektov je načrtovala dodatno stavbo pred obstoječimi objekti. Nam se je to zdelo nesmiselno, saj s tem skriješ muzej in mu ne omogočiš zavzeti svojega lastnega mesta. 

Pri dunajskem muzeju smo imeli obstoječo stavbo, s katero smo delali. Zelo natančno smo si ogledali objekt in razmišljali o tem, kaj je možno. Ogledali smo si tudi okolico. Če stojiš na Karlovem trgu, vidiš vrsto pomembnih stavb. Najbolj impozantna je gotovo Karlova cerkev. Prej se Wien Museuma skorajda ni videlo. Naša ideja je torej bila dati stavbi dodatno težo. To smo storili z dozidavanjem v višino. Tako smo prostore skoraj dvakrat povečali, in sicer na več kot 12.000 m². Stavbo smo tako tudi hoteli zvišati na isti nivo z drugimi poslopji. V zadnjih desetih letih smo prigradili sosednjo stavbo k muzeju. Eden naših ciljev je bil, da muzej spet stoji sam zase. Zaradi tega smo tudi ustvarili prazen prostor pred muzejem, ki naj privabi ljudi, ter prozoren paviljon, ki poveže javni prostor z muzejem. 

Zelo me veseli, kako pozitivno ljudje reagirajo na muzej. Zdaj je vsa skepsa izginila. V televizijski oddaji Kulturmontag so celo rekli, da je hiša poskrbela za internacionalno navdušenje.

Prenovili ste tudi Koroški deželni muzej v Celovcu. Kaj so bili največji izzivi pri tem projektu?

Deželni muzej smo oblikovali tako od zunaj kot tudi od znotraj. Sobe smo spremenili v vitrine – razstavljene objekte se lahko torej najde na stenah, na tleh in v okenskih nišah. 

Glede na zunanjost pa smo pa bili soočeni s situacijo, da je bil ta muzej popolnoma zazidan. Skozi leta se je nabralo mnogo vgradenj – stavba je bila prepolna! Toda osnovna struktura je bila dobra, zato smo se odločili, da bomo »pretresli« stavbo, da odpade vse, kar je bilo pozneje dodanega.

Dodali smo stekleno streho čez notranji dvorišči in tako zaprli celotno stavbo. Tako so se odprle arkade in nastal je prostor, ki je javnosti na razpolago. 

Eden glavnih izzivov pa je bil, da je bil vhod muzeja skrit v stranski cesti, med parkirišči. Hiše seveda ne moreš obrniti – mesto pa lahko! Vsaj mi smo to tako imenovali. Ustvarili smo namreč trg pred vhodom.

Muzej smo otvorili pred enim letom. Letos smo prejeli za ta projekt eno glavnih  nagrad za arhitekturo, namreč Bauherrenpreis. 

O čem razmišljate najprej, če se lotite novega projekta? 

Pri arhitekturi vedno stopiš v odnos z okoljem in s stavbo. To je tvoje izhodišče. Potem moraš najti odgovore na vprašanja ali izzive, pred katere te ta kraj postavlja. 

Mislim, da postaja v zadnjih letih vedno bolj važno varčevanje z resursi. Trajnost postaja vedno bolj pomembna v arhitekturi. Zaradi tega me tudi veseli, da večinoma delam z objekti, ki že obstajajo. Najbolj uspešno varčuješ z resursi, če obdelaš že obstoječe objekte.

Prenovili ste tudi lastno hišo v Selah. Kaj vam je bilo važno pri obdelavi privatnega prostora?

V Selah je stala hiša, za katero so vsi rekli, da je jo treba podreti. A substanca hiše je bila dobra, treba je bilo le obnoviti stavbo. Zgledoval sem se po tistem, kar je že obstajalo in v bistvu sem vse spet spremenil v prvotno stanje. Streha je spet iz desk, okna so spet ista, tudi vhodna vrata sem obnovil. To staro hišo zdaj uporabljam kot atelje. Ob stari hiši, tam, kjer je prej stal hlev, sem v hrib zgradil novo hišo. Pri tej hiši sem se vprašal, kako jo lahko zgradim brez dodatnih resursov. Kako se gradi v Alpah? Naše stare kmečke hiše so narejene iz mešanice masivne gradnje in lesa. To je zelo pametno, če gradiš v naših krajih, kjer imamo tako zelo mrzle, kot tudi zelo tople vremenske situacije. Iz tega razmišljanja je nastala ideja, da hišo zgradim v zemljo. Zemlja hladi poleti in greje pozimi. Tako je nastala hiša, ki shaja brez večje tehnologije in dodatne energije ter lahko zdrži hitro menjavo temperatur.

Doraščali ste v Selah. Kaj si želite za bodočnost Sel ter narodne skupnosti? 

Na žalost živi v Selah vedno manj ljudi. To tudi vpliva na infrastrukturo kraja. Ko sem bil mlad, je bilo še sedem, osem gostiln, zdaj jih je samo še nekaj. Prej smo imeli še dve maši, zdaj samo še eno. Imeli smo župnika in kaplana, zdaj nihče ni več stalno v Selah. Tako za Sele kot za narodno skupnost želim, da nam naprej uspe ustvarjati mnogo kulture. V Selah se prireja res nešteto kulturnih in športnih prireditev. Ko doživljam, kako navdušeno in v kolikšnem številu se mladi in domači vključujejo in sodelujejo v kulturnih in športnih društvih, sem optimističen. Želim si, da bodo ta društva še naprej tako aktivno delovala.