Franc Wutti je minuli teden praznoval 70. rojstni dan. Zdravniške pomoči potrebni iz Borovelj in okolice ga cenijo kot veščega zdravnika, Borovljanci pa tudi kot bivšega občinskega politika, ki je bil odprt za vse, ne glede na narodno skupnost, še posebej pri srcu pa mu je socialni taksi. V pogovoru z Novicami poudarja, da je »v duši ostal kmečki sin«.
Povedali ste mi, da lahko narediva intervju samo po telefonu, ker »divja« spet korona. Kako prisotna je v Borovljah in okolici?
Franc Wutti: Korona se pojavlja spet od oktobra naprej in prihaja v valovih: so tedni, ko imam vsak dan pacienta, ki je zbolel zaradi korone, so pa tudi tedni, ko nimam nobenega. Imeli bomo z njo opraviti do velike noči, ko bodo spet odprta okna in bomo spet več v naravi.
Kako se razlikuje aktualna korona od prejšnjih?
Milejša je, ljudje manj trpijo.
Ste imeli tudi opraviti s pacienti, ki so cepljenje odločno odklanjali?
Na žalost kar dosti. Sedaj pridejo tudi taki, ki rečejo: sem bil dvakrat cepljen, tretjič se ne bom cepil.
Kako jim odgovorite?
Siliti jih ne morem. Rečem jim, da sem bil osemkrat cepljen in hvalabogu nisem zbolel za korono – čeprav vem, da lahko zboliš kljub cepljenju. Ne glede na to je cepljenje važno: bolezen je milejša in manj nevarna za dolgoročne posledice.
V Gradcu ste študirali medicino, hkrati pa ste bili med soustanovitelji Kluba slovenskih študentk in študentov (KSŠŠG). Kakšni so vaši spomini na vaš čas v avstrijsko-štajerski prestolnici?
Zamegljeni. Sem pa v Gradcu poleg študija in sodelovanja v KSŠŠG vzljubil tudi svojo bodočo ženo Vero.
KSŠŠG, ki ste ga močno sooblikovali kot tajnik, je deloval v »vročih« 70. letih prejšnjega stoletja. Bil pa je to tudi čas, ko se je v klubu interno živahno diskutiralo. Pogrešate take »vroče« razprave pri današnji študentski mladini?
Ne morem reči, kako se odvija današnje delovanje klubov na Dunaju ter v Gradcu in Celovcu. Zelo pa sem vesel, da klubi živijo. Udejstvovanje v študentskih in dijaških organizacijah je izredno pomembno. Mladina dobi ogromno socialnega orodja, kar jim pri uresničevanju osebnih ciljev ali pri udejstvovanju na družbenih področjih ogromno pomaga.
Ste v tem duhu vzgojili tudi sinova Danijela, ki je bil predsednik celovškega kluba, in Matijo, ki je predsedoval graškemu?
Vzgojil ne, morda pa sta me videla kot zgled.
Takoj po študiju ste se kot član predsedstva NSKS in pozneje kot predsednik Zbora narodnih predstavnikov vključili v narodno politiko. Kakšne napredke je v tem času slovenska narodna skupnost dosegla?
Da je bil Karel Smolle izvoljen na listi Zelenih v parlament. Prav tako, da smo dobili Dvojezično TAK, televizijsko oddajo »Dober dan, Koroška«, prvič zagotovljene finančno podporo za organizacije in društva in da je šola v Šentpetru dobila pravico mature.
In kje politika ni uspela?
Na žalost ni uspelo urediti skupnega, neposredno izvoljenega zastopstva, ki bi bilo neke vrste »slovenski parlament«. V tem vidim še vedno bodočnost narodne skupnosti, ker bi se upoštevala pluralnost in ker bi se preprečevalo medsebojno izigravanje.
Celih 18 let ste bili vodilni zastopnik VS Borovlje v občinskem svetu. Kakšna je vaša bilanca?
Uspelo nam je prodreti v boroveljsko družbeno življenje kot priznani akterji. Bil sem med soustanovitelji dvojezičnega otroškega vrtca z več skupinami ter z varstvom in jaslimi. Hkrati smo občini prihranili v prvih letih vsakič 300.000 evrov, zdaj pa že 500.000 evrov. S tem je slovenska skupnost pridobila velik renome pri nemško govorečih Borovljancih. Pridobili smo tudi prvič mestnega svetnika (Franc Wutti, op.). Prav tako nam je uspelo premostiti čudno filozofijo birokratskih politikov, češ da občina sme realizirati samo to, kar ima dežela za dobro in potrebno. Na primer, če gre za kolesarske ceste, ki si jih namislijo v Celovcu.
Kje je uspelo premostiti to birokratsko filozofijo?
Na mojo zahtevo se je realizirala kolesarska cesta iz Doli v Medborovnico, čeprav ni bila predvidena, ni financirana s strani dežele in smo jo morali financirati iz občinskih virov. Od tedaj naprej gradijo kolesarske ceste na več krajih. Z vsemi temi aktivnostmi smo dokazali nemški skupnosti, da delujemo za dobrobit cele občine in ne samo za slovenski živelj.
S katerimi težavami ste se kot občinski politik najbolj borili?
Največja težava je bil strašanski upor dežele, prometne zveze ter občin Borovlje, Šmarjeta v Rožu in Sele proti boroveljskemu dvojezičnemu društvu REGIOservice. To, čeprav so politiki omenjenih občin že dvajset let čakali na ustanovitev socialnega taksija in to podkrepili tudi s protestom na simpoziju dežele jeseni 1995.
Kako utemeljujejo občine zavračanje podpore za REGIOservice?
Župani sploh ne reagirajo na naša prizadevanja. Pri tem je naš sistem prevažanja s taksijem petkrat cenejši kot drugi socialni taksiji, npr. Gomobil ali Ist-Mobil v Labotski dolini. Za te plačuje dežela oz. davkoplačevalec vsote v nepredstavljivih višinah – za eno posamezno vožnjo do 100 evrov, medtem ko bi lahko pri nas izhajali s petimi evri. Pa celo za tako majhne podpore so dežela in občine Borovlje, Sele in Šmarjeta v Rožu gluhe.
S katerimi sredstvi izpolnjuje vaše društvo to vrzel?
V minulih petih letih so to vrzel izpolnili člani društva REgioservis sami. Sicer pa smo v prvih letih dobili precej dohodkov s taksi vožnjami ponoči in ob koncu tedna. Sedaj deluje taksi 24 ur na dan ter sedem dni v tednu in ga vsako leto bolj cenijo.
Od kod črpate vso ustvarjalno energijo kljub svojemu 70. rojstnemu dnevu, ki ste ga obhajali v četrtek, 7. decembra?
Po eni strani me zelo podpira moja žena Vera. Na drugi strani pa sem v duši ostal kmečki sin. To pomeni, da se moram lotiti dela, ki ga vidim. Kot ga vidi kmet, če je vigredi čas setve in mora iti na polje – in ne more odložiti dela na jesen. Prav tako, če je človek bolan, mu ne morem reči: pridi naslednji teden!
Boste še naprej stali pacientom ob strani?
Rad. Zaenkrat tri leta, če mi bo zdravje dopuščalo.
