Režiserka Martina Gredler je študirala gledališke in glasbene vede na univerzi Dunaj ter režijo na univerzi Mozarteum. Kot asistentka režije je delala v Residenztheatru v Münchnu (med drugim pri Martinu Kušeju) ter v Burgtheatru na Dunaju (med drugim pri krstni uprizoritvi »Angel pozabe« v Akademietheatru). Kot režiserka je že inscenirala v številnih hišah – med drugim v Burgtheatru, v Schauspielhaus Gradec ter v Mestnem gledališču v Celovcu. Vedno spet uprizarja tudi lutkovne predstave v Schuberttheatru.

Njena produkcija »Böhm«, ki je jo inscenirala skupaj z lutkarjem Nikolausom Habjanom, je bila leta 2018 nominirana za najboljšo predstavo zveznih dežel. Pred nedavnim je režirala predstavo»Rio Bar« teatra Wolkenflug. »Rio Bar« si lahko ogledate 28. in 29. 10. ter 3., 4. in 5. novembra v Celovcu v stanovanju v prvem nadstropju Kardinalplatz 1. Pogovor o delu na odru, političnem aspektu gledališča ter novi produkciji. 

Študirali ste režijo na univerzi Mozerteum na Salzburškem ter gledališke in glasbene vede na Univerzi Dunaj. Zakaj vas fascinira gledališče ter delo na odru?

Martina Gredler: Prvotno sem se posvetila sodobnemu plesu ter performansu. Med študijem sem prakticirala v Tanzquartieru na Dunaju. V gledališče sem se vrnila, ker rada pripovedujem zgodbe. Seveda je to v neki meri mogoče tudi s plesom in performansom. Toda v gledališču je centralen aspekt postavljati vprašanja. Tukaj lahko teme, ki so zame pomembne, direktno transformiram in postavim na oder. V času socialnih medijev gledališče kot medij mogoče nima več iste moči kot v zadnjih sto letih. Vendar gledališče lahko še vedno mnogo spremeni, spravi v gibanje in spodbuja domišljijo. Delo na odru je zame zato tudi skrajno politično.

Delali ste že na številnih hišah – od Burgtheatra preko Schauspielhaus Gradec do Mestnega gledališča v Celovcu. Kateri trenutki in produkcije so vas kot režiserko posebno zaznamovali?

Dve leti sem bila asistentka režije v Residenztheatru in potem tri leta v Burgtheatru. Asistirala sem številnim režiserjem. Vsaka oseba nastavi žarišče malo drugače – nekateri na literturo, drugi na gib, eni so dobri komedijanti, drugi so doma bolj v tragediji. Breth je na primer v pripravi izredno natančna in secira besedilo, pri Petru Steinu si se skoraj počutil kot na literarnem seminarju, Herbert Fritsch ima izreden čut za ritem in timing v komedijah, Martin Kušej pa je izreden v vodstvu igralcev in igralk. Od vsake in vsakega sem se lahko učila.

Pogosto tudi inscenirate v lutkovnem gledališču Schuberttheater. Kaj je posebnost lutkarstva?

V lutkarstvu deluje zelo zanimiv učinek odtujitve. V igri nastane posebna magija. Med publiko in odrom obstaja tajni dogovor, da je mrtva materija na odru živa. Ko lutka zaživi, je to vedno poseben trenutek. Lutke so zelo zanimiva metafora. V sodelovanju z lutkarjem se postavlja vprašanje, kdo ima moč? Se govori ali nekdo za nas govori? Koliko svobode ima navsezadnje človek? 

V Schuberttheatru zelo rada delam. Tam vlada zelo družinsko vzdušje in vedno se malo počutiš kot doma. Zadnje leto sem inscenirala igro »Go West!«, ki je adapcija tradicionalnega kitajskega romana »Die Reise in den Westen« (Potovanje na zahod). V igri dobijo magična opica, pijan merjasec in sramežljiv menih božansko nalogo, prinesiti budizem iz Indije na Kitajsko. Produkcija vsebuje sistemsko kritiko, elemente računalniških iger, budistične nauke in mnogo humorja.

Skupaj z lutkarjem Nikolausom Habjanom ste uprizorili »Böhm«. Kako ste doživeli delo na produkciji?

Avtor Paulus Hochgatterer je napisal zelo pametno besedilo. Protagonist je star mož, ki ga neguje strežnik. Ne vemo, ali je ta stari mož dirigent Böhm ali pa le nekdo, ki mu je podoben. Iz te negotovosti nastane napetost, ki zaznamuje vso igro. Nikolaus je odličen lutkar in zna zelo dobro igrati tudi starce. Zelo zanimivo je, kakšen odnos razviješ do protagonista. V neki sceni dirigira publiko, kot da bi bili dunajski filharmoniki na vaji. Potem tudi, čisto v stilu Böhma, ozmerja ljudi iz publike, ker niso pripravljeni na vajo. To je vedno bil zelo zanimiv moment. Ljudje se morajo namreč smejati, istočasno so pa nekako potrti, ker se smejijo ob nesreči drugega gledalca oz. gledalke. 

Mislim, da je bilo važno, da je ta produkcija nastala v Gradcu, kjer je Böhm skoraj neke vrste sveta krava. Nihče noče praskati po tej fasadi. Toda v teku drame je tematizirana tudi Böhmova nacistična zgodovina. Važno je vedeti, da so ljudje kot Böhm med drugim tudi zaradi tega naredili kariero, ker so profitirali od represij in umorov judovskih dirigentov.

Kako ocenjujete aktualno situacijo žensk v avstrijski gledališki sceni? 

Važno je, da sta postali situacija žensk in posebno pomanjkanje žensk na gledališčih resni temi. Ko sem začela delati na gledališčih, je na moje začudenje bilo v režiji še vedno zelo malo žensk. Hospitirala sem pri Andreji Breth in Tini Lanik, drugače pa le pri moških. Pomembno je tudi, da govorimo o intersekcionalnem aspektu. Ne gre samo za bele ženske, ampak tudi za POC (people of color) ter za POC-ženske. Gledališče naj postane podoba naše družbe in ne samo dominantne družbe. 

V družbi aktualno čutimo skrajno povečanje desnega populizma. Nacionalizem povsod narašča, sovraštvo do žensk narašča. Gledališče poskuša temu nasprotovati, toda mislim, da bi morali ta trud še povečati. 

Vaša nova igra »Rio Bar« je adapcija ter inscenacija romana Ivane Sajkos. Kaj vas je pri tej zgodbi zanimalo?

Ute Liepold od gledališča Wolkenflug mi je prepustila odločitev za temo. Koroška je seveda blizu bivši Jugoslaviji. Že zmeraj sem se hotela ukvarjati z jugoslovansko vojno. Toda glavna tema ni zgodovina te vojne, temveč blaznost nacionalizma. Ukvarjali smo se s tem, kako nacionalizem mori, kako vojne provocira in v kakšni obliki se danes spet kaže. V zadnjih 15 letih je to porast nacionalizma bilo opaziti tudi v jeziku politikov in političark. Vedno se začne z jezikom. Nacionalizem je danes spet en vogue – z Meloni v Italiji, z Bolsonarom v Braziliji, s Putinom v Rusiji itd. V Avstriji pa je nacionalno-konservativna črno-modra vlada Kurza prinesla desničarski populizem v meščansko politično sredino. Ravno je pogorel begunski dom v Wismaru, begunci in begunke v Avstriji spijo v šotorih, čeprav je dovolj praznih hiš. Ni volje. Odločila sem se za to igro, ker hočem na to dejstvo opozoriti. Moramo nasprotovati temu razvoju, nevarnost je namreč realna. 

Kako je v igri obdelana jugoslovanska vojna?

Besedilo je osredotočeno na travmatičnih posledicah vojne, pod katerimi trpi protagonistka, na to, kaj vojna naredi iz duše človeka in kakšne posledice ima to na naslednje generacije, vojne same pa ne kažemo.

»Rio Bar« se igra v več sobah v stanovanju na Kardinalplatzu. Kako vpliva ta prostorska situacija na predstavo?

Stanovanje na Kardinalplatzu se je kot prostor zelo dobro ujelo s konceptom igre. Vodimo publiko skozi sobe in  tako tudi skozi različne postaje v duši protagonistke. Prostorska situacija omogoča večjo bližino publike do zgodbe. Delitve med občinstvom in odrom kakor v klasičnem gledališču ni. Kot gledalec  ali gledalka se ne moreš distancirati od dogajanja. Biti skupaj telesno v nekem prostoru vpliva na človeka, se ga dotika. 

V igri igrajo kostumi pomembno vlogo. V izvirnem besedilu je centralna posebno poročna obleka. Kako ste ravnali s to temo?

Roman se začne s tem, da protagonistka praznuje poroko, ko pade prva granata. Njenega moža takoj vpokličejo, ona  pa se mora v beli obleki skriti v kleti. Ta obleka je v romanu torej zelo prezentna. Za nas pa je bilo jasno, da tega nočemo enostavno prevzeti, zame bi bilo to tudi malo dolgočasno. Lejla Ganic, ki je bila pristojna za kostume, je odlična umetnica in že večkrat sva sodelovali. V prvi sceni, ki se dogaja v povojnem času, protagonistka na primer nosi rdeč show-girl-kostum in pije v Rio baru. Kostumi so torej zelo ekspresivni in se vpletejo v dogajanja igre. Lejla je razvila koncept za kostume, ki kaže tudi razvoj protagonistke.

Zgodba govori o življenju in usodi protagonistke med jugoslovansko vojno in po njej. Kako ta ženska perspektiva zaznamuje dramo?

Mislim, da je ta predstava tudi neke vrste odgovor na moško nasilje. Vojna in vojne družbe so zelo moško zaznamovane. Moški ekstremisti iz pohlepa po moči provocirajo vojne v družbah, ki so prej bile miroljubne. Ženske so prizadete od vojn in morajo živeti s posledicami. Protagonistka v igri »Rio Bar« je tudi poskus obdelave teh vojnih izkušenj in spominov avtorice Ivane Sajkos.