Jeniši so transnacionalna manjšina z lastnim jezikom, kulturo in zgodovino. Evropski svet Jenišev meni, da v Evropi živi okoli 500.000 pripadnikov in pripadnic jeniške skupnosti.Leta 2020 so ÖVP in Zeleni v vladnem programu najavili, da bodo preverili prošnjo o priznanju Jenišev kot avstrijska narodna skupnost. Toda t manjšina zdaj opaža v politiki zaustavitev procesa. Marco Buckovez je predsednik društva „Jenische in Österreich“, ki se zavzema za priznanje Jenišev kot narodno skupnost. Buckovez je doraščal v družini, kjer so tajili pripadnost k manjšini in je kot odrasel našel pot nazaj do jeniške skupnosti. Glasbenik, kipar in slikar iz Innsbrucka se zavzema za posredovanje manjšinske zgodovine ter kulture. Pogovor o procesu priznavanja, vrnitvi h koreninam in umetnosti.

Ste predsednik društva »Jenische in Österreich« (Jeniši v Avstriji). Kako je društvo nastalo?

Razlog je bil zeleno-črni vladni program, kjer je zapisano, da vlada načrtuje prevereti prošnjo za priznanje Jenišev kot narodno skupnost. Že tik pred pandemijo sta se Simone Schönett in Heidi Schleich začeli prizadevati za priznanje. Toda pandemija je te aktivnosti ustavila. Novembra leta 2021 smo potem ustanovili društvo, da bi tudi družbeno lahko več storili.

Kaj bi priznanje kot narodna skupnost pomenilo za Jeniše?

Zame bi priznanje bilo vsaj pozen izraz spoštovanja do mojih prednikov. Pomenilo bi tudi priznanje stigmatizacije, socialne izključitve in preganjanja, kar so Jeniši vse doživeli. V položaju, kakršen je zdaj, naše manjšine uradno ni. S priznanjem bi se to spremenilo. Priznanje bi tudi omogočilo, da Jeniši ter naša kultura, jezik in zgodovina postanejo del učbenikov za zgodovino ter na splošno učne šolske snovi.

Že leta 2020 so ÖVP in Zeleni najavili preverjanje prošnje za priznanje. Kje se najbolj zatika glede priznanja?

Ne vem, ker ne vidim nikakršnih ovir. S politične strani pa je okoli te zadeve postalo zelo mirno. Ne vem, v čem je problem.

Jeniši so transnacionalna manjšina. Sodeluje vaše društvo tudi s skupinami v drugih deželah?

Da, vzdržujemo prijateljske stike z osrednjim svetom Jenišev v Nemčiji ter s švicarsko »Radgenossenschaft«. Švicarski Jeniši so od leta 1997 naprej priznani kot narodna skupnost v Švici. Imamo tudi stik z evropskim svetom Jenišev ter z Jeniši v Luksemburgu in na Nizozemskem. Na evropski ravni smo torej dobro povezani. Evropski svet Jenišev pa nam omogoča zastopati manjšino v evropskem parlamentu.

Kateri so stebri kulture Jenišev?

Zelo pomemben del kulture Jenišev je družina. Jeniši imamo lasten jezik. Prej je obstajala lastna obrt – trgovanje z raznimi trgovskimi produkti. Tudi potovanje je bilo del naše kulture, ki pa se je končalo s prepovedjo krošnjarjenja. Klasični poklici so brušenje nožev, pletarstvo in krpanje kadi. Zdaj opažamo trend oživljanja starega znanja. Možnosti so dobre, da obrti postanejo bolj priljubljene in se manjšinci spet odločijo izvajati te tradicionalne poklice.

Kdo so zgledi oz. zaznamovalne osebe skupnosti Jenišev?

Zame je profesor Romed Mungenast pomemben zgled. Na žalost nisem imel možnosti, da bi ga osebno spoznal. Bil je pionir v raziskovanju skupnosti ter manjšinskega aktivizma. Mungenast je bil posredovalec kulture, predavatelj, aktivist, raziskovalec ter pisatelj. Intenzivno se je ukvarjal z našim jezikom. Druga pomembna osebnost za skupnost je Alois Lucke od društva »Jenischer Kulturverband Österreich“, ki je kot priča časa mnogo prispeval k informiranju javnosti o prisilnem odvzemu otrok iz skupnosti Jenišev v domove ter o nasilju, ki so ga ti otroci doživeli. Tudi pisateljica Sieglinde Schauer-Glatz, ki se zavzema tako za skupnost Jenišev kot tudi za ljudi s posebnimi potrebami, in jezikoslovka Heidi Schleich, ki je že napisala več knjig o kulturi in jeziku Jenišev, sta pomembni predstavnici manjšine.

Kakšna je situacija jezika Jenišev?

So še družine, v katerih doma govorijo jeniš. Številni tega pač ne priznajo. V moji družini je jezik z babico umrl. Stari oče je namreč jezik prepovedal. V mojem okolju tudi vedno manj ljudi govori jeniš. Zelo se trudim, da se naučim jezik z obstoječimi podlagami. Ampak dejstvo je, če nekega jezika ne moreš redno govoriti in živeti, potem bo pač umrl. Skrbi me, da bo jezik v teku naslednjih dveh generacij izginil, če se položaj ne bo spremenil.

Kako ste našli pot do svoje manjšinske identitete in zakaj ste se začeli zavzemati za skupnost Jenišev?

Romed Mungenast je rekel: »Dokler ne poznaš svojih korenin, boš iskal.«

Jaz sem sicer vedel, da smo Jeniši, ampak doma so vedno rekli, da naj tega nikomur ne povem: »To je naša skrivnost. Zadrži jo zase!«. Razlog  je bil v tem, da so se stari starši bali, da bomo tudi mi doživeli isto diskriminacijo, kakršno morali pretrpeti sami.

Svojo pot nazaj k tej identiteti sem našel preko glasbe. Igral sem plesno glasbo in iskal svojo nišo. Potem sem imel fazo, ko mi ni šlo tako dobro. Opazil sem pa, da sem tem bolje funkcioniral, čim slabša je bila situacija. Lahko sem navezal številne kontakte, predal sem nekaj stvari in hitro je vse spet teklo. Sem kreativna oseba – sem kipar, glasbenik, risati znam, prodajati znam. Teh stvari pa v moji družini nihče ne dela. Zanimalo me je torej, od koga bi lahko to podedoval. Raziskoval sem torej svojo družinsko zgodovino in spoznal, da sem imel številne prednike, ki so bili aktivni v kreativnih in rokodelskih poklicih. Večina od njih so bili Jeniši. Začel sem se zanimati za glasbo Jenišev ter za jezik in poskušal prevajati pesmi v Jeniš, začel sem tudi raziskovati o manjšini. Spoznal sem Geralda Kurdoğla Nitscheja in Heidi Schleich. Heidi me je povabila na jeniški kulturni praznik. Tam sem spoznal številne ljudi, s katerimi sem preko več ovinkov v sorodstvu. Tako sem se vedno bolj vraščal v to skupnost in se tudi sam vedno bolje spoznaval.

Letos načrtujeta projekt, ki naj informira ljudi o skupnosti Jenišev. Kako boste ta projekt oblikovali?

Septembra načrtujeva, kot pred 100 leti, iti peš in z vozom od Innsbrucka preko Zamsa in Landecka v Nassereith. To so kraji, v katerih so nekoč, ali deloma še danes, živeli Jeniši. V vozu bo razstava o manjšini Jenišev ter nekaj umetnostnih del, ki sem jih ustvaril na to temo. Ustavil se bom na posameznih krajih, tako da si ljudje lahko razstavo tudi ogledajo. Upam, da na ta način vsaj malo senizibiliziram družbo za situacijo ter zgodovino manjšine. Rad bi pa tudi dosegel pripadnike manjšine, ki se ne čutijo več povezani s skupnostjo ali mogoče niti ne vedo, da so Jeniši. Rda bi motiviral tiste ljudi, da se ukvarjajo z lastno družinsko zgodovino ter da dobijo veselje in voljo se priznati kot Jeniši.

Od Nassareitha se bom potem spet vrnil peš v Innsbruck in celo potovanje se bo končalo na letnem jeniškem kulturnem dnevu.

Kaj omogoča umetnost v manjšinskem kontekstu?

V umetnosti je skoraj vse dovoljeno. Lahko izražaš skoraj vsako kritiko na primeren način. Za voz sem iz lesa izrezal masko. Polovica maske je obraz in polovica je stilizirana maska. Inspirana je od mask, ki jih nosijo Tirolci v »Forstnacht«. Pod človeško masko piše: »Kneisesch, gadsche?« (Razumeš, tisti, ki ne pripadaš Jenišem). To je citat iz pesmi Romeda Mungenasta. Na strani stilizirane maske pa stoji: »Ein Mensch« (Človek). To naj pokaže, da je pod vsako masko človek in človek naj ostane človek.

Kaj se dogaja pri »Forstnacht« (noč v gozdu)?

Pri nas na Tirolskem poznamo t.i. »K*rrnergruppen«. Pojem »K*rrner« je bil v bistvu psovka za skupine, ki niso bile stalno naseljene. Te skupine v »Forstnacht« na zelo teatraličen in pretiran način prikažejo življenje teh ljudi – tudi v povezavi s problemi z državno oblastjo. Je bolj ali manj gledališka igra. Mnogi pripadniki in pripadnice Jenišev to šego popolnoma odklanjajo. Osebno mislim, da »Forstnacht« vsaj informira ljudi o obstoju naše skupnosti. Mislim, da je šega tudi neke vrste dokaz, da obstajamo. Tudi sam se udeležim »Forstnacht«. Menim pa tudi, da nikoli ne smemo pozabiti, da gre tu za ljudi, ki so doživeli mnogo diskriminacije. 

Se »Forstnacht« udeležijo predvsem ljudje iz manjšine Jenišev ali iz večinskega prebivalstva?

Na to vprašanje težko odgovorim, ker mnogi sploh ne vedo več, da so pripadniki Jenišev. Mislim pa, da je verjetno več ljudi iz večinskega prebivalstva.

Kaj so razlogi, da ljudje nočejo priznati, da so Jeniši?

Mislim, da je eden od razlogov navada. Če si navajen, da te napadajo, stigmatizirajo, izločujejo, pa si zaradi stalnega prebivališča močno vključen v vaško skupnost in v družbeno življenje, če v bistvu živiš življenje pripadnika večinskega prebivalstva, potem se verjetno ne boš posebej trudil krepiti lastno manjšinsko identiteto. Mnogi tudi ne vedo, da so Jeniši, ker se je to doma prikrivalo. Pogosto so to tudi storili iz želje po varnosti. Moji stari starši so se tej temi izogibali v upanju, da bo diskriminacija manjša. To je nekako uspelo, ampak cena tega je bila asimilacija Jenišev in skoraj popolno izumrtje manjšine.

Kako se lahko mlade ljudi podpira v tem, da spet najdejo nazaj k manjšinski identiteti?

Prepričan sem, da se lahko mlade ljudi navduši za manjšino, a seveda potrebujemo podporo. Pri tem bi priznanje kot narodna skupnost zelo pomagalo, ker bi tako lahko zmanjšali strah pred stigmatizacijo in izključevanjem. Lahko bi tudi ustanovili institucije za skupnost, ki se eksplicitno ukvarjajo s temi problemi. Potrebovali bi platforme za mlade ljudi iz manjšine. Na splošno pa mislim, da obstaja potencial in da bi mlada generacija bila odprta za takšne razvoje.

Kakšne institucije želite?

Že pred priznanjem kot narodna skupnost smo ustanovili jeniški arhiv. Želim, da se arhiv še naprej razvija in cveti. Arhiv nam omogoča dokumentirati in zapisati kulturo Jenišev. To je zelo pomembno. Arhiv je lahko tudi osnova za bodoča znanstvena dela o manjšini. Mislim, da so izobraževalne institucije zelo pomembne. So prostori, kamor lahko greš, da se informiraš in se poglobiš v temo, ki ni dostopna v vseh knjižnicah. To lahko osebno tudi zelo cenim, saj sem pri svojem lastnem raziskovanju dolgo tipal v temi. Čim laže je to znanje dostopno, tem laže se lahko uvajaš v temo in se vživiš v skupnost.