Samuel Mago je avtor, umetnik in aktivist za manjšinske pravice, je član romske narodne skupnosti ter ima judovske korenine. Rodil se je v Budimpešti in ko je bil star štiri leta, se je družina preselila na Dunaj. Leta 2015 je dobil nagrado za mladinsko literaturo edicije Exil, leta 2016 roma-literarno nagrado penkluba. Leta 2020 je izšla njegova druga knjiga, zbirka kratkih zgodb »bernsteyn und rose – o bernsteyn taj e roza«. Pogovor o knjigi, jezikovni politiki ter o položaju romske manjšine.

Vaša knjiga vsebuje mnogo avtobiografskih in družinsko zgodovinskih elementov. Med drugim je vaša babica na platnici knjige. Kako najdete pravo ravnotežje med fikcijo in realnostjo?

Samuel Mago: Pogosto se reče, da literatura Romov obstaja šele od 1970ih oz. 1980ih letih naprej. To seveda ni res. Najkasneje konec 19., začetek 20. stoletja najdemo besedila avtorjev in avtoric romske skupnosti. Ker v primerjavi z drugimi skupinami ne obstaja toliko besedil, se pogosto govori, da imajo Romi oralno tradicijo. Tudi mnogo zgodovine skupnosti se je posredovalo preko ustnega izročila. Zanimivo je zame, da je v bistvu tudi literatura Romov nastala ustno. Romi in Romnije že skozi stoletja pripovedujejo zgodbe. Moja družina se na primer zelo rada predaja nostalgičnim spominom. Ko sva z bratom začela pisati, je za naju oba bilo jasno, da hočeva zapisati te naše zgodbe. Kar zadeva razpon med dejstvi in fikcijo, moram reči, da tudi moja stara starša ne pripovedujeta zgodb natančno tako, kot so se zares zgodile. Tu in tam se kaj olepša, kaj okrasi. Če bi to tako napisal, to ne bi bila literatura, temveč lepa pripoved. Baza je torej dejstvo, toda oblika je močno literarno obdelana.

Mama mi je ob izidu prve knjige »e baxt romani – glücksmacher« , ki sva jo moj brat Károly Mágó in jaz napisala skupaj, rekla, da ji je delo tako všeč, ker sva članom in članicam družine postavila spomenik. Lepo se ji je zdelo, da bo kak romski fant čez sto let lahko vzel knjigo v roko in v lastnem jeziku bral zgodbe družine. To me je zelo ganilo in motiviralo, da pišem naprej.

Knjiga nosi podnaslov »Kratke zgodbe iz sveta Romov«. Zakaj je pomembno publicirati zgodbe o lastni manjšini?

Tematsko sem hotel pisati iz lastne perspektive, iz lastnega življenjskega sveta, s stališča skupnosti. Zato večinoma pišem o Romih in Judih, o Dunaju in Budimpešti. Drugo je, da hočem, da se ta narativ o Romih in Romnijah, ki prihaja iz večinske populacije, konča. To posredovanje teh neverjetnih, nesramnih stereotipov, klišejev in predsodkov se mora nehati. Ustvarjanje takšnih slik je za narodno skupnost fatalno. To je eden glavnih vzrokov, zakaj so Romi še do danes po vsej Evropi diskriminirani.

Zelo pomembno mi je, da kot manjšinski avtor zavzemam perspektivo manjšine. Menim, da je važno ponuditi lasten narativ in ponosen sem na to, da tako ravnajo mnogi Romi iz vse Evrope.

Vaša knjiga vsebuje vse zgodbe v nemškem jeziku in v romanes. Zakaj ste se odločili pisati v obeh jezikih?

Kot aktivist je bilo zame jasno, da mora romanes biti na vseh področjih mojega dela. Literatura je vedno tudi jezikovna politika. Jezik romanes je v zadnjih stoletjih v mnogih evropskih državah bil močno zatiran. Avstrija je manjšino Romov priznala leta 1993 kot narodno skupnost. Uradno je najmlajša manjšina Avstrije, Romi pa že okoli 600 let živijo v Avstriji. Tako pozno priznanje je v luči tega bolj slaba šala. Jezik se torej aktivno s strani politike pospešuje šele okoli 30 let. To pomeni, da romanes 570 let ni bil pospeševan, temveč močno zatiran. V tistem času je prišlo do pogromov proti Romom in proti jeziku. Uporaba romanesa je žandarmerija kaznovala s 24 udarci s palico.

»Teksta se nista morali naučiti. V filmu sta govorili romanes. […] Dejstvo, da se govor sploh ne ujema s podnapisi, bodo razumeli le Romi. In zabavali se bodo, ker se Vida in Rukija v scenah ogorčeno prerekata o receptih svojih mater za sarme.«

»E Rukija taj e Vida chi trubunas te sitjon tekstura. Pe intrego filmo numa romanes denas duma jekh-avrasa.  […] Thja feri l´Rom kam hatjarena, hoj e subtitulura nas chache. But asanas, kana shunenas, sar e Vida taj e Rukija ando filmo bara xojasa taj dramasa vorbinas pa penge dejange sarmake receptura.“ 

Samuel Mago, iz „bernsteyn und rose– o bernsteyn taj e roza“.

Kakšne odzive ste dobili glede na jezikovni aspekt knjige?

Doseg je pri dvojezičnosti večji. Želim doseči Rome po vsej Evropi v maternem jeziku. Čisto drug občutek je, če bereš knjigo, ki se ukvarja s temami tvoje skupnosti, v materinščini ali v nemščini, madžarščini, angleščini itd. V vsej Evropi vsi Romi, ki govorijo romanes, govorijo še kakšen drug jezik. Tudi to so naši materni jeziki, a so pač bili tudi jeziki naših zatiralcev, vlad in režimov. Za mnoge Rome, ki nemščine ne slišijo vsak dan, je lahko malo čudno, da pišem tudi v nemščini. Nemščina je jezik, ki je do danes za ljudi iz romske skupnosti deloma negativno konotiran.

Romanes doseže ljudi na mednarodni ravni in povezuje. Dobil sem zelo pozitivne odzive od ljudi iz skupnosti, ki se veselijo novih publikacij na romanes. Moj glavni cilj je, da se ljudje počutijo reprezentirani.

V svoji knjigi uporabljate v historičnih kontekstih »c-besedo«. Kako ocenjujete politično nekorektne oznake v umetnosti?

Uporaba c-besede v besedilih je zame vedno težavna. V madžarskem kontekstu beseda »cigány« velja za politično korektno in mnogo ljudi iz skupnosti se sami tako označujejo. Pri tem je pa treba dodati, da je to samooznaka. Ljudje, ki se tako opišejo, pa nikakor nočejo, da bi jih tako imenovalo tudi večinsko prebivalstvo. V nemščini in v angleščini sta c-beseda oz. beseda »gypsy«, posebno zaradi historične konotacije z drugo svetovno vojno, rasistični in žaljivi.

Mnogo mojih zgodb govori o madžarskih Romih v 20. stoletju. Če pišem o mladi ženski v 1960ih letih in razmišljam, kako bi svojo pripadnost k manjšini opisala ona, tedaj gotovo ne bi rekla, da je Romnija. Mogoče bi to rekla v pogovoru z drugimi manjšinci, a ne nekomu iz večinske populacije. Glede na to, da pišem o resničnih dogajanjih, bi rad ustvaril tudi čimbolj verodostojno sliko tistega časa. Če potem kak rasist v zgodbi reče: »Vi hudobni Romi!« to ni realistično. Ta beseda je nastala in se širila kasneje. Ta odnos do žaljivk je zelo kompliciran in ljudje me tudi kritizirajo, ker jih uporabljam v knjigi. To tudi razumem. Toda kot član te narodne skupnosti imam tudi pravico, da besedo uporabljam. Moja družina, moji predniki so bili s tem izrazom ožigosani, so bili preganjani in diskriminirani. Imam pravico, da izraz uporabljam, vprašanje je le, ali to pravico izkoristim.

Kako reagirate, če ljudje iz večinske populacije uporabijo to besedo?

Danes teh politično nekorektnih, diskriminacijskih izrazov večinoma ne uporabljajo več. To je tudi prav tako, kajti ti izrazi škodujejo. Tudi zastopstva manjšine po vsej Avstriji zahtevajo, da se c-besede v večinski populaciji ne uporablja. Saj imamo dovolj politično korektnih besed! Zelo ogorčen sem, če potem znana oseba kot je Thomas Gottschalk, ki se usede v oddajo javnopravne nemške televizije in skupaj s štirimi drugimi belimi osebami, ki verjetno nimajo mnogo opravka z manjšino, diskutira o tem, da se lahko c-besedo brez ovir uporablja in jo v teku oddaje ponavljajo. To mi gre na živce. 8. april, internacionalni dan Romov, letos praznuje 50. obletnico. Eden prvih dosežkov tega je, da so leta 1971 oznako »Romi« določili za samodefinicijo. Če potem mislim na to, da 50 let kasneje pet groznih možicljev vztraja, da lahko rečejo »c*ganski zrezek«, potem si mislim: »Požrite svoj zrezek, ampak pustite nas pri miru.«

Kakšen je položaj Romov v Evropi in posebej še v Avstriji?

Položaj Romov v Evropi je do danes prekaren, posebno če si ogledamo zdravstveno oskrbo, oskrbo z vodo, dostop do delovnega trga in izobrazbe itd. V Evropi so naselja, v katerih živijo Romi izolirani od večinskega prebivalstva. Ta naselja zelo težko ravnajo z globalno pandemijo. Pogosto npr. ni mogoče slediti higienskim ukrepom, ker celo naselje dobiva vodo iz enega vodnjaka in nima dostopa do higienskih produktov. V zadnjem letu se tudi opaža, da so se predsodki proti Romom med pandemijo povečali. Ankete kažejo, da ima nad 80 odstotkov vprašanih iz večinskega prebivalstva negativno naravnanost do romske manjšine. V Italiji celo 85 odstotkov.

V Avstriji je diskriminacija manjšine manj izrazita. To ima več razlogov, eden od teh je, da v Avstriji ne živi ravno veliko Romov.. Cenitve gredo od 10.000 do 100.000, pri čemer se najbolj uradne številke gibljejo okoli 25.000. Na Madžarskem živi skoraj milijon Romov, to je deset odstotkov prebivalstva. Zaradi manjšega števila  manjšincev v Avstriji diskriminacija v evropski primerjavi sploh ne more biti tako izrazita. Drugo je, da je rasizem v Avstriji pogosto latenten in subtilen in mnogi rasističnih izgredov ne prijavijo. V drugih deželah se dogajajo zločini iz sovraštva – zažigajo romska naselja, dogajajo se umori itd. To se v Avstriji redko dogaja in če se zgodi, potem je javno ogorčenje večje

Zakaj je pomembno, da se pripadniki manjšine k njej tudi priznavajo?

Seveda je važno. Tudi če se odvračamo od manjšine, k tej skupini spadamo. Tudi če se v manjšini prepiramo, za večinsko populacijo ostajamo »oni«. Moramo se zavzemati za to, da marginalizirane skupine lahko sodelujejo. Če mi ne bomo glasno zahtevali naših pravic, ne bo za nas nihče dvignil glasu. Zadnjih tisoč let je bilo vseeno in naslednjih tisoč let bo vseeno, če ljudje iz marginaliziranih skupnostih ne vstanejo in zahtevajo pravic. Kakor dolgo večinsko prebivalstvo ne bo storilo nič za prostor in resurse za manjšine, ki so bile tako dolgo zatirane, tako dolgo tudi ne bo enakopravnosti. Razlog, zakaj naj se pokažemo kot člani in članice in postanemo aktivni, je, da imamo potem močnejši glas. To je enostavna matematika!