Lara Vouk je igralka, asistentka režije ter filmska in gledališka režiserka. Na modni in umetnostni šoli na Herbststraßena Dunaju je študirala modno oblikovanje. Potem je študirala na Akademij za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Sodelovala je v številnih filmih kot npr. »Čevljarna«, »Cankar«, »Posledice«, »Ne bom več luzerka« in »Meanwhile«. Vouk deluje tudi kot režiserka gledališke skupine KSŠŠK. Je del glasbene skupine »Insan«, katere glasba je ugnezdena nekje med jugoslovanskim novim valom, popom, trapom in hardcorom, Pogovor o umetniški sceni v Sloveniji, o delu igralke in novih projektih.
Študirali ste na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Kaj vas je prvotno pritegnilo h gledališču, filmu in igralstvu?
Lara Vouk: Študirala sem modno oblikovanje na dunajski šoli za modo in umetnost Herbststraße. Za zaključno delo na Herbststraße sem naredila Stop-Motion-film, torej film, ki ga sestavljajo posamezne slike mojih oblek. Film pa me zanima že od otroštva naprej. Spominjam se, da so v CineCityu bile na oknih razobešene slike znanih igralcev in igralk. Mladinci in mladinke smo potem vedno sedeli in poskušali ugotoviti, kdo je kdo. Film je zame vedno imel nek poseben čar. V bistvu je v filmu vse možno, ne moreš stoodstotno reči, kaj se bo zgodilo.
V času študija sva z Miro Stadler spodbudili ustanovitev gledališke skupine v dunajskem Klubu. Ko sem končala študij mode, sem spoznala, da to ni čisto to, kar bi rada počela v življenju. Veliko časa sem preživela s skupino v Klubu in gledališče me je začelo enostavno privlačevati. Odločila sem se torej, da se bom prijavila na AGRFT v Ljubljani. Bila sem sprejeta in potem je vse nekako steklo.
Kako ste doživljali »divja študentska leta«?
Čas študija je bil zame zelo intenziven. Po eni strani je študij nasplošno zelo introspektiven. Moraš se ukvarjati sama s seboj, z lastnimi občutki, spomini, idejami itd. Mislim, da zato tudi osebni razvoj hitreje napreduje. Sebe spoznaš, vidiš, kje imaš težave, kaj ti dobro uspe in česa te je sram. Po drugi strani pa je seveda delo na gledaliških predstavah zelo naporno in obsežno. Delaš neprestano na tekstu, ne veš, kako bi zaigrala določen lik, imaš krizo, bojiš se, da bo predstava slaba, potem pa le gre in predstava je uspeh! Spomnim se, da smo delali na predstavi »Plešasta pevka« Ionesca. To je tedaj bila naša prva izkušnja z absurdom. Igralsko je bil velik izziv zame, ker prej nisem videla mnogo takšnih eksperimentalnih predstav. Toda čeprav smo naleteli na eno ali drugo oviro, je s skupnimi močmi le uspelo dobro izpeljati predstavo. Na takšnih projektih je vedno bilo napeto in lepo delati.
Leta 2019 ste uprizorili kratek eksperimentalni film »Maska«. Kaj je bila inspiracija za film?
Med študijem sem se za eno leto vpisala na filmski oddelek za kamero. Nisem vedela, ali naj postanem režiserka, igralka ali snemalka. Pravzaprav to tudi ni pomembno, pomembno je slediti tistemu, kar nas fascinira in s čimer se hočemo ukvarjati. Na koncu študijskega leta smo torej morali ustvariti zgodbo o nekem predmetu. Masko sem si izbrala bolj slučajno, ker je pač visela pri meni doma na steni. Res je zanimivo, kaj ti lahko en sam predmet pove, če se ukvarjaš z njim. Ko je bilo vse posneto, sem se potem lotila montaže. To neodkrito polje me je navdušilo. Če delaš film, napišeš scenarij in posnameš slike. Toda v montaži lahko potem vse spremeniš. Celo vzdušje in izpoved filma lahko z načinom sestave in z glasbo obrneš.
V filmu »Čevljarna« iz leta 2017 igrate glavno vlogo Veronike. Kako ste doživeli delo na tem projektu?
To je bil diplomski film prijatelja Antona Martina Emeršiča. Projekt mi je zelo pri srcu. Posebnost filma je, da nihče ne govori v njem – v bistvu je nemi film. Zato je to zame bila edinstvena izkušnja. Snemali smo v tovarni na Parmovi ulici pri muzeju. Areal in poslopje sta ogromna, vse je zapuščeno, v prostoru stojijo zaraščeni stari vlaki. Kot ekipa smo se dobivali v tem prostoru in režiser nam je potem pripovedoval zgodbe o tem distopičnem svetu, v katerem liki živijo. Pripovedoval nam je, kako je katastrofa v filmu vplivala na okolico, naravo in stike med ljudmi. To nam je omogočilo čisto drugačen vstop v umetniški proces. Ker je režiser ta svoj svet tako natančno poznal, je tudi za nas igralce in igralke postalo laže izražati idejo in občutke likov, tudi brez besed.
Sodelovali ste med drugim tudi v filmih »Ne bom več luzerka«, »Cankar« in »Posledice«, slednjega so predvajali tudi na internacionalnem filmskem festivalu v Torontu. Kako bi opisali slovensko filmsko sceno?
Zdi se mi škoda, da na Koroškem ne poznamo toliko sodobnih slovenskih filmov. V Sloveniji nekatere filme kažejo v kinu, pogosto za kratek čas, drugih pa sploh ne. To pomeni, da moraš vedeti zanj in se potem pozanimati. Na televiziji jih redko predvajajo. Posebnost slovenskega filma so po mojem mladi režiserji in režiserke. Nekatere poznam in zdi se mi, da je njihov filmski jezik res edinstven. Imajo čisto svojo estetiko. Še posebej cenim njihovo delo zato, ker je trenutno v Sloveniji zelo težko financirati film preko javnih razpisov. V zadnjem letu so nekaj filmov že posneli, ampak potem obljubljenega denarja dolgo ni bilo. Mladi ustvarjalci in ustvarjalke pa vseeno poskušajo ustvarjati filme, kakorkoli pač gre.
Ste tudi gledališka režiserka. Leta 2019 ste z gledališko skupino KSŠŠK uprizorili igro »Faustopolarnost«. V čem je posebnost gledališkega dela?
Pri Faustopolarnosti smo vzeli besedilo Goethejevega »Fausta« za podlago, toda vse ostalo smo razvili v procesu. V gledališču je zame razvoj med delom najpomembnejši. V primerjavi s filmom je zelo veliko vaj. Tako imaš več možnosti eksperimentiranja in gledaš, kam te bo impulz privedel. Zame je bilo pri tem projektu važno, da bo večina vsebine prišla od igralcev in igralk. Želela sem si, da bi tudi oni raziskovali svoj notranji svet.
Zdaj smo se lotili novega projekta. Druga predstava skupine bo temeljila na besedilu Simone Hamer »Razglednice«. Zaradi pandemije pa smo morali prikiniti vaje. Potem smo se odločili, da bomo preko spletne platforme zoom posneli video. Tu smo uprizorili zgodbo iz Boccacciovega »Dekamerona«, ki se tudi naslanja na aktualne politične teme. Igralci in igralke so se kar sami snemali z računalniki. To je bilo zelo zanimivo, ker smo naleteli na čisto nove izzive. Ta projekt je zdaj v post-produkciji. Film se bo imenoval »La burkača« in bo poleti, po festivalni sezoni, predstavljen.
Leta 2020 ste sodelovali pri igri »Priti-oditi-ostati« Mire Stadler. Kako doživljate delo na manjšinskem območju?
Zame je nekaj posebnega, če delam doma. Doslej sem sodelovala pri projektih, ki so se glede na vsebino ali občutke vedno ukvarjali z manjšinsko identiteto. Če potem nastopam in npr. berem kakšno partizansko literaturo, nastane nek poseben občutek, ker imamo vsi isto zgodovino. Če igram v Ljubljani, te posebne povezanosti ne občutim.
Kakšne projekte načrtujete za bližnjo bodočnost?
Letos poleti in naslednje leto bom sodelovala pri treh filmih. Julija snemamo celovečerni film »Nadure« v režiji Árona Horvátha. Posneli ga bomo na čisto gverilski način, ker nismo dobili dovolj finančne podpore. Sodelujejo profesionalni igralci in igralke, pa tudi amaterski. Film govori o manjšinski tematiki, o položaju Madžarov v Lendavi. V filmu bo slišati tri jezike – slovenščino, madžarščino in nemščino. Druga dva filma, »Opazovanje« v režiji Janeza Burgerja in »Izgubljen sin« v režiji Darka Štanteta, pa bomo snemali v naslednjem letu.
Vsi trije filmi se nekako ukvarjajo z notranjimi dogajanji človeka. Ta konfrontacija človeka s samim seboj me trenutno zelo zanima, ker nas je tudi to obdobje korone nekako prisililo, da se bolj poglobimo vase. Jeseni 2021 bomo v Šentvidu z Vitus teatrom tudi uprizorili »Caf*e Satie«. Režijo bosta imela Maximilian Achatz in Monika Thomaschütz. Veselim se tudi filmskih delavnic, pri katerih bom mentorica za igro. Prireja jih Pionirski dom v Ljubljani za otroke begunce.
Razen tega se je spet začelo delo naše glasbene skupine »Insan«. Beseda »Insan« je turcizem in pomeni »človek«. Skupino večinoma sestavljamo znanci z AGRFT, ki smo začeli skupaj muzicirati. Pred pandemijo smo objavili prvi album »Insan & grupa ljudi«. Med pandemijo smo imeli intenzivne vaje. Naš naslednji nastop bo 18. 6. na otvoritvi Borštnikovega srečanja v Mariboru. Zdaj delamo na drugem albumu in upamo, da bomo lahko šli jeseni na kakšno turnejo.
Hvala za pogovor!
