Dom družine Wutte je v Breški vasi pri Šmihelu. Staršema Zalki in Franzu so se rodili štirje otroci, doraščali so na domači kmetiji s hišnim imenom Lesjak. Življenje družine se je konec leta 2019 v trenutku postavilo na glavo, ko se je v Gradcu izgubila vsaka sled za najmlajšim sinom Markom.
»Bil je četrtek, deževalo je. Zjutraj sem šla v hlev in v tem trenutku je zapihal veter in slišala sem neko žalostno melodijo, ki me je spremljala ves dan. Delo mi tistega dne v novembru sploh ni šlo od rok.« Tako se Zalka Wutte, rojena Logar, spominja usodnega 28. novembra 2019. Zvečer tega dne je izvedela, da v Gradcu iščejo njenega najmlajšega sina Marka, ki je bil tedaj star 24 let. Komaj dva meseca pred tem se je na tamkajšnji univerzi vpisal na študij farmacije.
O Marku
Vsa družina je bila zbrana v kuhinji pri Lesjaku, ko sem jih nedavno obiskal za ta pogovor. Kdo je bil njihov brat Marko? Kakšen otrok je bil njun sin? Po ljudski šoli v Šmihelu je Marko obiskoval Slovensko gimnazijo, po nižji stopnji je malo izgubil voljo do učenja. Brat Andreas ga je spodbujal, da naj le nadaljuje šolanje do mature, a Marko tega ni želel. Bolj po naključju se je v gostilni v Breški vasi začel učiti za kuharja, vajeništvo je zaključil z zelo dobrim spričevalom. Nasplošno mu učenje ni delalo težav, če ga je snov zanimala. Starša pripovedujeta, da je bil po značaju sprva bolj miren fant, ki ni veliko govoril, kasneje se je šele »odtajal«. »Bil je vesel otrok, rad je srečeval prijatelje in če je bilo treba, je doma vedno pomagal,« se spominja mati Zalka. Po vajeništvu je nekaj časa delal tudi pri Mochoritschu. »Priden je bil in kot sodelavca so ga povsod cenili,« pove oče Franz s tresočim glasom. Civilno službo je opravil pri Rdečem križu in tam ga je začela zanimati farmacija. V Marku je tlela želja, da bi v življenju počel in poskusil še kaj drugega kot »le« kuhanje. Tako je v enem letu brez težav nadoknadil maturo. »In potem je šel v Gradec,« pove oče Franz in globoko vzdihne.
Kaj se je zgodilo?
Študij v Gradcu se je začel oktobra, z dobrim prijateljem in šolskim kolegom sta si delila stanovanje. 27. novembra sta bila na praznovanju v mestu. Prijatelj je šel prej domov, Marko je hotel še ostati. Ker Marko naslednjega dne še ni bil v stanovanju, je njegov sostanovalec poklical Andreasa, ki je delal v Gradcu. In za družino se je začel težek čas negotovosti, čas iskanja, čas upanja. »Za nas je to bil šok. Marko ni bil človek, ki bi kar tako izginil. Zato sem že kmalu imel občutek, da se živ ne bo več vrnil domov. Kolikokrat sem ga poklical in upal, da bo dvignil telefon,« pripoveduje oče Franz. Zadnji signal Markovega telefona je policija lokalizirala v bližini reke Mure. Slutili so, da je Marko tam nekje prišel v vodo. »Policija se je zelo trudila,« pripoveduje brat Andreas. Večkrat so Marka iskali v Muri, prepričani so bili, da je tam in hoteli so ga najti še pred božičem. A ni uspelo. Šele v jutranjih urah 20. januarja leta 2020 je Andreas dobil klic, da je bilo v bližini nove hidroelektrarne na Muri pri Gradcu najdeno truplo. Bil je Marko. Pri sebi je še imel ključe za stanovanje, ni pa bilo več telefona in denarnice. Odgovora na vprašanje, kaj se je tisto noč točno z njim zgodilo, ni.
Žalovanje je dolg proces
S tem, da se je našlo truplo sina in brata Marka, so Lesjakovi končno dobili gotovost, ki pa ni bila tolažba. »Vsaj vedeli smo, da ga ne bo več in lahko smo ga položili v grob,« meni oče Franz. Žalovanje je proces in dolgo traja, da človek sploh realizira izgubo ljubljenega človeka. »Prav verjeti tega pa še danes ne morem,« pove mati Zalka s solznimi očmi. Posebno težko je prav ob praznikih, v adventu in za božič, pač tisti čas, ko se je to zgodilo. Pravijo, da vsak človek žaluje na svoj način. Mati Zalka še velikokrat misli na Marka in z njim govori: »To mi pomaga.« Pomaga tudi družba drugih ljudi, čas z družino, sprehodi in pogovori o tem, kaj je bilo, in vera. Lesjakovi so zelo hvaležni prijateljem in sosedom, ki so jim v najtežjih časih stali ob strani. Doma na kmetiji imajo prašiče in ukvarjajo se z mlekarstvom. Kmetijo zdaj vodi najstarejši sin Emanuel, dela je veliko, tudi starša še veliko pomagata. »Delo je bilo terapija, ker ob tem prideš na čisto druge misli in malo pozabiš svet okoli sebe,« menita starša in mladi kmet Emanuel. Doma se vsi strinjajo, da je najhuje, če občutke in žalost obdržiš zase, bolje je, če se o tem pogovarjaš. Menijo tudi, da je prav, če ljudi v podobni situaciji nagovoriš in se teme ne izogibaš. Zelo težko se je godilo Markovi sestri Danieli, ki se je po dogodku izogibala javnosti. Pravi, da ji je s pomočjo terapije postalo laže in tudi drugim v podobni situaciji priporoča, da si poiščejo pomoč.
Spomin bo ostal
27. avgusta, ob Markovem rojstnem dnevu, imajo vsako leto spominsko mašo. Družina je bila tudi v Gradcu, tam so ob Muri prižgali svečo. Franz in Zalka Wutte sta ponosna na vse otroke, Daniela je negovalka starejših, Andreas pa bančni revizor. Kaj bi še rada povedala Marku? Mati Zalka ne razmišlja dolgo: »Pridi domov!«
