1. decembra je Jozi Metschina vabil v Vetrinj pri Celovcu na ogled svojih slikarskih del in skulptur, z naslovom »Zakoreninjen/Verwurzelt«. To je bila že 61. razstava ustvarjalca, ki zase pravi, da ni umetnik, temveč bolj posredovalec tistega, kar mu je bilo dano.
Slovenski fotograf in glasbenik Lado Jakša je slike in skulpture Jozija Metschine postavil v tematsko-glasbene okvire. Obiskovalci so si eksponate najprej ogledali v obliki razstave, nato pa še multimedijske prezentacije, tako da so zavestno dojeli nenavadne oblike naplavljenega lesa, pa tudi posamezne detajle ter odtenke, ki za vsakega opazovalca nosijo drugačno sporočilo. Jozi Metschina svojih razstavljenih del namenoma ne opremi z naslovi, saj ne želi posegati v doživljajski svet in fantazijo opazovalcev.
Likovna umetnost vas spremlja že več kot 30 let, pa vendar pravite, da niste umetnik.
Jozi Metschina: Nisem umetnik, pa tudi ustvarjalec nisem, sem bolj oblikovalec. Tu sem istega mnenja kot Goethe, ki je menil, da je sam le orodje in da piše tisto, kar mu je dal božji vrelec. Tako tudi jaz ne ustvarjam, ker nisem stvarnik. Stvarstvo je ustvarilo kos lesa, zato mu je oblika že dana, ko ga jaz primem v roke.
Kako bi opisali svoj odnos do boga oz. do vere?
Nekoč sem se znebil večine svojih knjig. Obdržal sem le zgodovinske, naravoslovne in zdravstvene knjige ter Sveto pismo. Ljudje se premalo zavedamo, koliko lahko črpamo iz Svetega pisma. Mislim, da s pravo vero res lahko gore prestavljaš. Nebo je odprto in vse ti bo dano, če se tega zavedaš. Mislim, da je na svetu premalo vere in ljubezni. Zame je bistveno vprašanje, zakaj sem na svetu in kakšne naloge imam, ali se svojih nalog zavedam oz. kateri talenti so mi bili dani, da jih razvijem.
Izučili ste se za mizarja, opravljali pa ste različne poklice. Kako ste stopili na pot oblikovanja?
Ko sem bil v Bilčovsu predsednik Slovenske mladine, sem organiziral mentorje iz Kranja, ki so poučevali risanje. To so bili profesor Milan Batista, Vinko Tušek in Herman Gvardjančič, ki je letos dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat me je zelo motiviral Milan Batista, s slikanjem pa sem začel šele nekaj let pozneje, ko sem služboval v Ljubljani.
Kako bi opisali svojo slikarsko tehniko?
S svinčnikom, tušem, z barvicami, predvsem pa voščenkami nastajajo večdimenzionalne slike. Nanašam več plasti, potem pa jih z različnim orodjem spet odvzemam. Pri tem izklopim intelektualni raster. Opazujem, kako roka dela, in ko se ustavi, je slika končana.
In kako ste začeli z oblikovanjem lesa?
Reliefe sem rezljal že v vajeniški dobi. Okoli leta 2000 pa sem na postrešju našel kose lesa oz. korenin in porodila se mi je ideja, da bi lahko pogledal, kakšne kose lesa je najti ob hudournikih. Ugotovil sem naslednje: čim bliže Karavank, tem lepše so korenine. V njih pogosto vidim neko obliko ali strukturo. Najprej odstranim prah, umazanijo in pesek – ta plast je debela dva milimetra ali tri, potem pa najdence obdelam še z brusilnim strojem, dodam ali poudarim kako obliko in jih naoljim. Sicer pa v obliko minimalno posegam, nekako samo izluščim zadnjo izpoved lesa in jo postavim v prostor.
Rad tudi rezbarim skulpture iz oreha, češnje, predvsem pa iz lipovega lesa. Moje skulpture so odraz bližine in čustvenega odnosa med ljudmi. Kmalu se bom lotil ženskega akta, ki bo visok več kot dva metra. Imam velik nabor skulptur in risb. Ateljeja pa nimam, saj ustvarjam kar na prostem, kadar so temperature nad ničlo.
Foto: Lado Jakša
Imeli ste že 61 razstav. Katera je bila za vas najbolj odmevna?
Omenil bi razstavo v Galeriji 19 v Sloveniji, kjer sem imel kar osem sponzorjev. V tej galeriji se srečujejo slovenski gledališki in filmski igralci, literati ter drugi umetniki. Na Koroškem pa sem leta 2004 sodeloval pri akciji Delavske zbornice, ki je izdala koledar v nakladi 7000 izvodov in so ga prejeli vsi koroški podjetniki.
Še zadnje vprašanje: kaj je za vas umetnost?
Umetnost je kreativno izražanje, kar pa ne stoji na prvem mestu. Kosi lesa, ki jih obdelujem, so že umetnost, zame je bistveno, da s temi oblikami posredujem duhovno vrednoto. V ospredje ne postavljam sebe, glavna vrednota je v tem, da sprejmem boga, Jezusa, ki je pot, resnica in življenje. To geslo me vodi skozi življenje. Zavestno ostajam na Koroškem, saj je to moja domovina, odpirajo pa se mi tudi vrata v slovenski ustvarjalni svet.
