»Potem ko so vsako zadnjo izgubljeno misel poslali nazaj tja, od koder je prišla. / K stari babi, imenovani pozaba. / Poslano v čase, tako neučinkovite, da so lumpi, ki so plesali pod lipami, pili, da bi pozabili / vojno, taborišče, tišino po viharju. Sprava, ki preprečuje sram večine.« – (Iz pesmi »Pozaba«.) Koroški Slovenec Simon Schnabl obiskuje ameriško univerzo Harvard, kjer študira molekularno in celično biologijo. Aktivist je zdaj ustvaril umetniški projekt »ACryForSelf«, ki je pesniška zbirka ter znastvena obdelava pesmi v obliki spletne strani (www.acryforself.com). Pogovor o manjšinah, eksorcistih in socialnih gibanjih.
Kako je nastal umetniški projekt »ACryForSelf«?
Obiskoval sem seminar »power to the people« (moč ljudem) o ameriških socialnih gibanjih v 1960ih, 1970ih in 1980ih letih, torej npr. o Black-Power-gibanju, radikalnem feminizmu ter osvobodilnem gibanju homoseksualcev. Ob tem smo razmišljali, kako se lahko povežemo z današnjim aktivizmom. Na mojo identiteto je močno vplivala politika ter javna diskusija, a nisem imel občutka, da bi kot mlad človek lahko sodeloval. Zato se ta projekt orientira na feminističnem geslu »The personal is political« (privatno je politično). Obdelal in analiziral sem lastne izkušnje in poskušal to povezati s političnimi temami. Tako hočem tudi postati aktiven v teh diskurzih. Oblika projekta je spletna stran »www.acryforself.com«. Napisal sem pesmi, ki so jih inspirirali lastni doživljaji. Vsaka pesem predstavlja pomembno obdobje v mojem življenju, v katerem sem bil ali bom konfrontiran z neko politično temo – ali je to outing kot mladinec ali pa koroško-slovenska tematika.
Kako ste doživeli ravnanje z LGBTIQ+ tematiko ter skupnost v Avstriji ter v ZDA?
Ko sem doraščal, v avstrijski javnosti nisem kaj dosti slišal o LGBTIQ+. V politiki je bila to postranska tema, npr. v diskusiji okoli istospolnih zakonov. FPÖ, ÖVP in SPÖ so takšne stvari vedno družno blokirale. Toda v javnem političnem diskurzu v Avstriji ta tema v glavnem ni bila prisotna. V vsakdanu je že bila, posebno v negativnem smislu. Beseda »peder« je bilo gotovo slišati vsaj vsak drugi dan. Spomnim se, da je nek učitelj nekoč rekel: »Tako dolge lase imaš. Takih pedrov nočem imeti v razredu.« Besede okoli homoseksualnosti so bile v povezavi s pojmi kot »slabo« ali »nezaželeno«. Ko sem bil še v šoli, nisem poznal kakšne organizacije LGBTIQ+ na Koroškem. Zdaj se je situacija zboljšala: v Celovcu npr. organizacija »Queer Klagenfurt« organizira parado ponosa. Ko sem potem na višji stopnji obiskoval šolo v Italiji in kasneje univerzo v ZDA, najti dostop ni bil več izziv. Lahko se odprto govori in obstaja mnogo organizacij.
Ena vaših pesmih se imenuje »The Exorcist« (eksorcist). Kakšen doživljaj stoji za tem?
Pesem »The Exorcist« je trenutno najbolj priljubljena pesem na moji spletni strani. V šestem razredu smo pri verouku obravnavali eksorcizem, zatem je bil povabljen nek predavatelj iz Slovenije, ki je bil eksorcist. Na to predavanje so povabili vse šeste razrede, tudi osebe, ki niso obiskovale verouka. Eksorcist je pričel svojo prezentacijo, ki je trajala dve uri, poslušal pa sem le okoli 20 minut predavanja. Predavatelj je govoril o tem, katere skupine in kateri ljudje imajo »demone v sebi« ali so »obsedeni od hudiča«. Med drugim je v to kategorijo uvrstil osebe, ki nosijo črne obleke, ljudi, ki poslušajo punk glasbo, ženske, ki prekinjajo nosečnost itd. Med drugim je pripovedoval o ženski, ki je naredila splav in ki so jo potem »zasledovale vizije njenih mrtvih fetusov«. Potem je eksorcist nadaljeval in rekel, da so LGBTIQ+ osebe, obsedene od hudiča. Sklenil sem, da tega ne bom več poslušal, vstal sem in šel. Ta občutek vznemirjenja, jeze in nemoči sem si zapomnil. Spomnil sem se tudi učiteljice angleščine, ki je pripovedovala, da se je ravno tako počutila, ko so jo ozmerjali, ker je z otrokom govorila slovensko v javnosti. Ta zgodba z eksorcistom je bila škandal na šoli in tudi časopis KDZ Podmornica je o tem poročal. Pravzaprav sem bil vedno bil agnostik, po tem doživljaju pa sem se odločil, da zapustim cerkev. Ko smo potem v šoli o tem govorili, so mnogi rekli, da ta primer v bistvu nima opravka s katoliško cerkvijo. Ampak katoliška cerkev to dovoli in to mišljenje je del doktrine. Zgodovinsko gledano je katoliška cerkev močno prispevala k širjenju homofobije. Sedajni papež je sicer rekel, da se bo prizadeval za civilne istospolne partnerske zveze, toda to v bistvu ni stvar cerkve, temveč države.
V manjšinskem diskurzu je tema reprezentacije centralna. Zakaj je javna reprezentacija pomebna?
Pomembno je, da ni prisotno le mnenje večine, intersekcionalni dostop je zelo važen. V ZDA so bile na primer afroameriške ženske izključene tako iz gibanja Black Power, ki je postavil afroameriške moške v žarišče, kot tudi iz feminističnega gibanja, ki je v glavnem zastopalo bele ženske. Tu je izključena skupina, ki jo zadevata obe temi in kjer se ti temi tudi prekrivata. Tudi pri manjšinah je važno, da so zastopane različne podskupine. Npr. je pomebno, da bi bil tudi v koroško-slovenski manjšini prostor za LGBTIQ+ osebe. Tudi ti ljudje so del manjšine. Za družbeni napredek so odločilnega pomena tudi različne perspektive.
Letos je postalo gibanje Black lives matter zelo prisotno. V pesmi »I Don´t Know You« se ukvarjate tudi z lastnimi predsodki. Kako ste doživeli vpliv gibanja BLM?
Menim, da je pomembno zavedati se, da ima vsak predsodke. Treba je jih obdelati, ker vplivajo nate, tudi nezavedno. Vsakdanji rasizem je velik problem. Vsak primer rasizma osebo rani in te rane se kopičijo. Čim dlje se to dogaja, čim večji je učinek na telo in duševno zdravje. O gibanju BLM menim, da je imelo in ima velik vpliv na družbo. Diskusija je dosegla področja, kot so šola, policija in bolnišnica. Razglabljalo se je o praksah, ki so v bistvu rasistične. Npr. so v bolnišnicah dajali afroameriškim ženskam manj sredstev proti bolečinam, ker da »prenesejo več bolečin«. Nastalo je več reformnih inciativ. Posebno v kontekstu policije je to tema. Policija je vojaško opremljena in tu zadostuje že ena sama rasistična oseba, da nastane velika škoda. Zato so nastale iniciative kot »abolish the police« (odpravimo policijo), ki hočejo popolno reformo eksekutive. Tudi na Avstrijo je vplivalo gibanje BLM. A pogosto se o rasizmu tukaj govori kot o »tujem problemu«. Menim, da tudi manjka besedišče, ki bi primerno opisalo avstrijsko situacijo, kajti problemi niso isti kot v ZDA.
Pesem »What Was Your Moment?« se ukvarja z duševnim zdravjem. Zakaj?
Po eni strani sem se moral s tem osebno ukvarjati. Naporno je, če se moraš ukvarjati z lastnim duševnim zdrjavem in obenem prinašati rezultate v isti kvaliteti in v istem času, kot če ti gre dobro. Postajamo vedno bogatejši, a ljudje so tudi bolj nesrečni in imajo več problemov z duševnim zdravjem. Diskutira se o tem, kako bi lahko npr. ljudje z burnoutom čim prej začeli delati, namesto da bi se potrudili spremeniti sistem, ki povzroča burnout. Modernizacija in digitalizacija naj bi ljudi razbremenili. Duševno zdravje moramo tematizirati, ne samo zaradi ekonomije, temveč zaradi ljudi.
V kapitalističnem sistemu učijo že otroke, da morajo hitro in kakovostno doseči rezultate. Pogosto postavljajo ZDA glede tega za zgled. Kaj mislite o tem?
Živimo v sistemu, ki želi maksimirati kapital. To pomeni, da moramo vedno več delati in proizvajati. Poznamo koncepte za druge ekonomije, toda da v internacionalni družbi ne moreš enostavno izstopiti iz sistema. To pomeni, da obstajata notranji in zunanji pritisk. V ZDA je to res ekstremno. V ameriških srednjih šolah imajo liste, ki ti povedo, na katerem mestu je kdo glede na uspeh. To je potem tvoja »vrednost«. Kapital tudi raste, ker je socialni sistem tako slab. Res je absurdno, da ima ena najbogatejših držav na svetu enega najslabših socialnih sistemov.
Pesem »A Home Less« obravnava socioekonomske razlike v ameriški družbi. Kako ste to doživeli?
V ZDA je število brezdomcev zelo visoko. Na »ACryForSelf« je video, ki kaže t. i. »Skid Row«, to je cesta šotorov v Los Angelesu, kjer stanujejo brezdomci. Pogosto slišiš v ZDA, da je brezdomstvo »zasluženo« in da je to krivda vsakega posameznika. Ta razlaga ni logična, tu je namreč mnogo faktorjev, ki vplivajo na brezdomstvo. Neka prijateljica, ki je zrasla v LA, mi je povedala, da so jo starši večkrat peljali na Skid Row in rekli: »Če ne boš dobra, boš pristala tukaj.« Nekaj mojih prijateljev dela v zatočíščih za brezdomce v Bostonu. Pripovedovali so mi, da ljudje čakajo 10 do 20 let, da dobijo stanovanje, namenjeno brezdomcem.
V projektu se ukvarjate tudi z izginjanjem koroško-slovenske manjšine. Kako ta tematika odmeva drugje?
Važno mi je bilo, da se na projekt lahko naveže čim več različnih ljudi. V ZDA so paralele z drugimi manjšinami, npr. z latinsko-ameriški skupnostjo, ki doživlja podobne mehanizme represije in asimilacije. Rasistični Ku-Klux-Klan je v ZDA npr. populariziral geslo »Pojdi tja, od koder si prišel«. Ta stavek ali varianto »Horuck über die Karawanken« se tudi na Koroškem še vedno sliši. Torej razumevanje manjšinske tematike v ZDA ni izziv. Vprašanje je bolj, če se Američani zanimajo za nekaj, kar se dogaja v Avstriji. Zato sem poskušal doseči ljudi s tem, da sem različne tematike povezal. Zelo važno mi je tudi, da se na Koroškem manjšinsko tematiko forsira. V šolah naj bi to bil obvezen del zgodovinskega pouka. Absurdno se mi zdi, da v šolah ponavadi učijo le o enem delu koroške zgodovine in identitete. Vsakdo na Koroškem naj bi se učil tudi o koroških Slovencih in Slovenkah.
