Na materinski dan večkrat razmišljamo o izzivih mladih mamic, ki premagujejo družinski vsakdan, se posvečajo vzgoji, negujejo bolne otroke, jim pomagajo pri domačih vajah, ob tem pa izpolnjujejo tudi poklicne naloge, hodijo na izobraževanja in vedno ostajajo zanesljive, prilagodljive in ljubeče. Čeprav sta mehanizacija in digitalizacija močno spremenili svet, so naloge modernih mamic še vedno podobne tistim pred približno sto leti. Na Obirskem smo obiskali Cito Smrtnik, ki nam je zaupala nekaj spominov.
Pred devetdesetimi leti se je 12. aprila 1933 na Varšem na Obirskem rodila Cita Karničar. Otroška leta so v krogu družine hitro minila, ostali so spomini na družino, veselje in petje, pa tudi na vojno in strah. V prva povojna leta pa segajo še drugi spomini, in sicer na Citino edino ljubezen, Bistričnikovega Florija.
Ljubezen za vse življenje
Bistričnikov Flori je nekoč s Citinim bratrancem Petrom Sternom obiskal Varhovo domačijo in tam spoznal zelo mlado dekle Cito. Flori je prišel še večkrat na obisk in Cita je že pri 16 letih povila prvega dojenčka. Mlada ljubezen se je nadaljevala, tako da je mlada mamica pri 18 letih imela že dva otroka. Leta 1954 je Cita poročila svojega Florija Smrtnika in z otrokoma prišla na staro gorsko kmetijo, kjer se je po domače reklo »pri Bistričniku«. Flori je bil veliko na poti: imel je prevozniško podjetje in je otroke iz vasi vozil v šolo, organiziral izlete, prevažal mleko, prodajal les in božična drevesa … Mlada mamica pa je ostajala doma, kjer jo je čakalo ogromno dela. V hiši strojev še ni bilo, plenice je prala pozno v noč, zjutraj pa zgodaj vstajala, oskrbovala živino v hlevu, delala na njivah, skrbela za vrt, kuhala, pekla kruh, šivala, pletla …
Telefon
Nekoč ni bilo v navadi, da bi se sosedje obiskovali. Živeli so precej na samem, razdalje so bile velike, na kmetijah pa je bilo vedno veliko dela. Ampak k Bistričnikovim je večkrat prišel kak sosed, saj so bili prvi, ki so imeli telefon. Dobili so ga kmalu po poroki leta 1954, ko so v njihovih krajih postavljali telefonsko napeljavo za grofa, ki je menil, da lovec potrebuje telefon. Telefon je v tistih časih stal pravo premoženje. Flori je imel les, da bi prekril streho hiše, pa je za telefon vsega prodal. Telefon je bil bogastvo, ki ga mlada Cita sprva ni znala ceniti, saj se ga je bala. V sebi je nosila strah iz vojnih let in se je bala, kaj vse bi jo po telefonu lahko vprašali.
Posebni »pogledi«
Doma so se večkrat smejali, ko je mama Cita odraslim otrokom pripovedovala, da jo je mož moral le dobro pogledati, pa je že bila spet noseča. Od takega »gledanja« sta Bistričnikova v 25 letih dobila kar deset otrok in jih imenovala Stani, Gabrijela, Hedvika, Flori, Folti, Regina, Cita, Hanzi, Marica in Marko.
Kopica otrok
Za dom in družino je bila Bistričnikova Cita sama odgovorna, zato se včasih pošali in reče: »Mož je bil zdoma, tako da še vedel ni, da je doma toliko otrok.« Otroci so doma veliko pomagali, starši pa so po-skrbeli, da so vsi našli prave poklice in delovna mesta. Hčerka Regina se spominja: »Mama nam ni rekla žal besede, nikoli se ni jezila na nas ali na nas vpila. Vedno je bila potrpežljiva in dobre volje. Res smo imeli lepo otroštvo. In veliko smo peli, z mamo smo tudi pri delu peli.« Požrtvovalna mama je otroke vpeljala tudi v kulturno življenje. Sodelovali so pri folklorni skupini in raznih zborih, kar je družinska tradicija, ki je živa še danes.
Zaupanje v Boga in ljubeča družina
Žal je Bistričnikova mama že izgubila moža in tri otroke, volja do življenja in zaupanje v Boga pa jo še vedno spremljata. Kadar ji je bilo v življenju težko, je tolažila sebe in druge z besedami: »Sam Bog me var’je. Moraš vse tako vzeti, kakor pride.« Citina ljubezen do doma in do otrok se je večkrat pomnožila, saj ima že 29 vnukov, 16 pravnukov in pet prapravnukov. Po dolgih letih ima bica končno čas za obiskovanje plesov in drugih prireditev, predvsem pa koncertov in nastopov, kjer vidi in sliši svojo mladino.
Za njen 90. rojstni dan se je z Bistričnikovo Cito poveselilo kar 80 sorodnikov. Takšna druščina je dokaz, da so topli družinski odnosi še vedno največje bogastvo.
